Jedro

Za pravno napako na prodani stvari odgovarja prodajalec in ne njegov pooblaščenec.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika in drugotoženec sami nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku 3,600.000,00 takratnih tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 10. 1997 dalje do plačila in mu povrniti nastale pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko. Odločilo je, da je v tem delu tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po tistem, ko je ugotovilo, da je bil prvotoženi dejanski in pravni lastnik predmetnega osebnega vozila, ki pa je bilo obremenjeno s pravno napako in je bilo zaradi tega odvzeto tožniku. Pogodba je zato razdrta po samem zakonu. V posledici pa je zato dolžan prvotoženec tožniku povrniti znesek, kateri je bil zapisan v pogodbi, to je 3,600.000,00 SIT. V razliki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede drugotoženca je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da je bil le pooblaščenec prvotoženca in da ni odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo mu škodo. Odločilo je še o pravdnih stroških po načelu uspeha.

Zoper zavrnilni del, to je v razliki do zneska 4,500.000,00 SIT do prvotoženca in v celoti zoper zavrnilni del zoper drugotoženca se je pritožil tožnik po svojih pooblaščencih. Pritožbo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je napačno sodišče prve stopnje sklepalo na končno ceno avtomobila Volvo s tem, ko je zaključilo, da je bila dogovorjena kupnina zgolj v višini 3,600.000,00 SIT, saj naj bi v tej ceni bil vštet tudi M. in sicer za znesek 900.000,00 SIT. Tožnik je v svoji izpovedbi povsem jasno in logično pojasnil, da je bil avtomobil Volvo kupljen po ceni 4,500.000,00 SIT, pri čemer je drugotožencu kot zastopniku prvotožencu izročil gotovino v višini 3,600.000,00 SIT, poleg tega pa mu je za ceno 900.000,00 SIT izročil v last tudi M.. Za M. pa od drugotoženca ni dobil nobene kupnine, saj je bilo dogovorjeno, da bo s tem avtomobilom poravnal preostali del kupnine v višini do 4,500.000,00 SIT. To izpovedbo je potrdila tudi priča D. G. Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka, ker se do te okoliščine, to je do izjave priče sploh ni opredelilo, temveč je povsem v nasprotju z dejansko izpovedbo priče zaključilo, da se je priča G. tako kot priča J. K. ni spomnila, koliko denarja naj bi tožnik izročil drugotožencu. Priča G. se ni spomnil zgolj natančnega zneska. Sodišče pa je sledilo prepričljivi izpovedi drugotoženca, ki je sprva zatrjeval, da je bila cena vozila 3,500.000,00 SIT, M., ki je bil v tej ceni vštet pa je bil odkupljen za 800.000,00 SIT. Ob predočenju pogodbe, iz katere sta izhajala kupnina v višini 3,600.000,00 SIT, za M. pa 900.000,00 SIT je drugotoženec seveda moral svojo izpoved spremeniti tako, da je zatrjeval, da je bila končna cena pač 3,600.000,00 SIT. Takšno pričanje je bilo očitno prilagojeno za potrebe postopka in sodišče takšnim trditvam ne bi smelo slediti.

Glede drugotoženca je sodišče prve stopnje prav tako napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je zopet nekritično sledilo izpovedi drugotoženca, ki je izjavil, da je bil tožnik z njegovo vlogo – zastopnikom prvotoženca seznanjen. Tožnik je v svoji izpovedbi lepo pojasnil, da je v stik z drugotožencem prišel preko oglasa in da tako od samega začetka ni imel nikakršnega razloga sklepati, da je drugotoženec pri prodaji zgolj zastopnik prvotoženca. Poleg tega pa četudi bi tožnik iz okoliščin moral razbrati, da je drugotoženec neposredni zastopnik prvotoženca to dejstvo njega še ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Ker je drugotoženec bil seznanjen z dejstvom, da prvotoženec ni lastnik avtomobila Volvo in da je v resnici lastnik drug, to je P., prav tako ne bi smel sodelovati v goljufiji in jo pomagati izvesti. V tem, ko je tožniku pod pretvezo, da je lastnik ali pod pretvezo, da je lastnik avtomobila prvotoženca zamolčal okoliščine o dejanskem lastništvu prodajanega avtomobila, je namreč izpolnil vse znake odškodninske odgovornosti, saj je zaradi njegovega zatrjevanja tožnik sklenil pogodbo, ki je sicer ne bi in bi jo na ta način tudi oškodovani sicer za takratno vrednost 4,500.000,00 SIT. To okoliščino je potrdila priča D. G. Iz izpovedi izhaja, da je bil drugotoženec glavni akter, ki je vodil prodajo avtomobila in da so mu bile tako vse okoliščine v zvezi z lastništvom avtomobila poznane. Neprepričljiva pa je izpoved drugotoženca pri pojasnjevanju, zakaj je prodajal avtomobil v imenu prvotoženca ni bil prepričljiv. Veliko verjetnejša je izpovedba tožnika, ki pravi, da je na njegovo zahtevo, da bo kupil le avtomobil, ki je registriran drugotoženec poskušal najti osebo, na katero bi formalno registriral vozilo, saj na svoje ime iz takšnih ali drugačnih razlogov vozila ni želel registrirati. Več kot očitno je, da je drugotoženec tudi to zgodbo priredil za potrebe tega postopka, na svoje ime pa vozila ni želel registrirati. Iz celotnega dokaznega postopka tako izhaja zaključek, da je drugotoženec vodil vso prodajo in da so vse okoliščine v zvezi z vrednostjo avtomobila in v zvezi z zastopanjem prvotoženca lažne. Drugotoženec je bil glavni akter v tej zadevi in on je bil tisti, ki je tožnika oškodoval za 4,500.000,00 SIT, prvotoženec pa mu je pri tem pomagal tako, da je dovolil, da avtomobil registrira na njegovo ime. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku zoper oba toženca. Priglasil je še pritožbene stroške.

Zoper obsodilni del je podal pritožbo prvotoženec P. P., po svoji pooblaščenki. V pritožbi je navedel, da sodišče prvtoženi stranki ni pravilno vročalo vabil na glavne obravnave in s tem prvotoženi stranki onemogočilo, da bi se udeleževala postopka, podajala navedbe in predlagala dokaze za dokazovanje njenih navedb. Posledično je velik del dejanskega stanja ostal zmotno ugotovljen. Prvotoženec ni bil dejanski prodajalec vozila, dejanski prodajalec vozila je bil drutotoženec, ki je bil tisti, ki je s posredovanjem prvotoženca posodil denar P. S., lastniku podjetja C. d.o.o. P., ki je sporno vozilo istega dne prodal P. in prvotožencu z računom. Prvotožnik je bil z dejstvom, da je bilo vozilo istega dne kot njemu prodano tudi P. seznanil šele kasneje, ko je prišlo do problemov. Prvotoženec tudi ni sprejel nobenega denarja za sporno vozilo, ker je bilo to vozilo defakto last drugotoženca in ga je le-ta tudi ves čas imel v posesti in prodajal kot lastnik. Tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti po 509. čl. ZOR in prvotoženca ni obvestil, da si tretji na vozilu lasti kakšno pravico in ga pozval, da naj ga v primernem roku oprosti take pravice. Podredno prvotoženec tudi zatrjuje, da tožnik ni dokazal škode, ki mu je nastala. Tudi če bi držalo, da je moral vozilo odkupiti od Probanke je znesek, ki ga je domnevno odštelo P. skupaj z zneskom kupnine po sporni pogodbi dejanska vrednost vozila in je tako vprašanje ali je bil tožnik sploh kaj oškodovan. Prvotoženec za plačilo vozila ni prejel nobenega denarja oz. kupnine in izplačila kupnine njemu tožnik tudi ni dokazal niti dokazoval. Elementi, ki jih je prvotoženec izpodbijal s to pritožbo, so po tožeči stranki zatrjevano dejansko stanje glede na uveljavljeno pravno podlago, ki pa jih tožeča stranka ni dokazala, oziroma se sodišče o njih ni izreklo. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

Na pritožbo je odgovorila drugotožena stranka po svojem pooblaščencu. Po mnenju drugotoženca, je bila tožba in vabila na obravnavo vročena prvotožencu po fikciji vročitve. Pritožba prvotožene stranke je pavšalna. Vse navedbe v pritožbi pa so neupoštevne, ker jih tožena stranka ni podala v postopku na prvi stopnji. Poskus prvotožene stranke prevaliti obveznost plačilo vtoževanega zahtevka na drugotoženo stranko je tako neuspešen. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del, za še zahtevanih 900.000,00 SIT s pripadki zoper prvotoženo stranko. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje v tej zvezi sprejelo pravilno dokazno oceno o prodajni vrednosti spornega vozila. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi podalo največjo dokazno moč prodajni pogodbi, v kateri je zapisan znesek 3,600.000,00 SIT. To pogodbo sta podpisala tako kupec, kakor tudi prodajalec dne 22. 10. 1997. Do dejanskega prepisa je prišlo šele kasneje in tako bi tožnik moral drugačno ceno zapisati v naslednji pogodbi. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta obe priči govorili o tem, da sami nista videli zneska, zapisanega v tej prodajni pogodbi, da pa je bila cena prodajanega vozila okoli 4,000.000,00 SIT. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prodajna cena bila 3,600.000,00 SIT iz tega izhaja, da je tudi ta znesek ravno tako v bližini zneska 4,000.000,00 SIT, o katerem sta govorili obe priči. Zato je sodišče prve stopnje glede prodajne cene kot dejansko vprašanje pravilno zaključilo, da je bila prodajna cena 3,600.000,00 SIT in je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 338. čl. ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu, ko napada sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem zahtevku, zoper drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in je ugotovilo, da je drugotoženec v predmetnem pravnem poslu nastopal le kot pooblaščenec. Pri tem je zlasti dokazno ocenilo pooblastilo z dne 12. 2. 1997, s katerim je P. P. pooblastil S. K. za prodajo osebnega vozila znamke Volvo, ki je predmet tega pravdnega postopka. Ker je torej nastopal le kot pooblaščenec, ga sankcije za pravne napake, ki jih je prodano vozilo imelo, ne zadanejo. S svojimi pritožbenimi trditvami glede nepravilne dokazne ocene s strani sodišča prve stopnje pritožnik tako ni uspel dokazati, da tožnik ni vedel, da se prodaja sporno osebno vozilo po pooblaščencu. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da drugotoženec ni bil spoznan za krivega za kaznivo dejanje goljufije, teh elementov tožeča stranka tekom pravdnega postopka tudi ni dokazovala. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je drugotoženec odškodninsko odgovoren, na podlagi storjene goljufije. Drugotoženec ni zamolčal, da nastopa kot pooblaščenec za osebno vozilo, saj so priče povedale, da se je izkazal s pooblastilom, v prej omenjeni kupoprodajni pogodbi pa je kot prodajalec bil naveden prvotoženec, to je P. P. Sodišče prve stopnje je tudi obširno obrazložilo, zakaj drugotoženec ne odgovarja na podlagi odškodninske odgovornosti, saj ni ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni navedel in utemeljil vseh predpostavk oz. elementov odškodninske odgovornosti. Vsi elementi odškodninske odgovornosti iz čl. 154 ZOR morajo namreč biti podani kumulativno. Tožnik pa ni uspel dokazati, da bi mu škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja drugotoženca, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni vzročne zveze med ravnanjem drugotoženca in nastalo škodo. Pritožbene trditve polemizirajo s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo potek prodaje in je pravilno ugotovilo, da je bil drugotoženec le pooblaščenec prvotoženca, ki je bil dejanski in pravni lastnik osebnega vozila in katerega dejansko zadanejo pravne posledice prodaje predmeta, obremenjenega s pravno napako.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo pritožbo zoper zavrnjeni del zahtevka sodbe sodišča prve stopnje zoper drugotoženca, ki ga je zavrnilo v celoti, ker ni podana odškodninska odgovornost drugotoženca in ker tudi tožnik ni dokazal, da je znašala vrednost prodanega vozila 4,500.000,00 SIT.

Neutemeljena je tudi pritožba prvotožene stranke. Prvotožena stranka navaja, da prvotožencu niso bili pravilno vročena vabila za glavno obravnavo in, da se zato ni uspel udeleževati pravdnega postopka na prvi stopnji. Pritožnica ne graja, da toženec ne bi prejel tožbe in da torej ni vedel, kaj je predmet te pravde. Glede vabil pa iz spisovnega gradiva izhaja nasprotno, torej , da je bilo vabilo prvotožencu za prvi narok vročeno preko oglasne deske, vabilo za zadnjo obravnavo, na kateri je sodišče prve stopnje sprejelo tudi končno odločitev, pa je prvotoženec sprejel osebno. To izhaja iz povratnice, ki se nahaja v sodnem spisu in sicer potrjuje oseba P. P., da je sprejel vabilo za glavno obravnavo za dne 12. 10. 2005. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo na tem naroku, da je bilo vabilo tožencu osebno vročeno in da svojega izostanka ni opravičil, zato je opravilo narok za glavno obravnavo v njegovi odsotnosti. Tako izhaja, da prvotoženec ni izkazal absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj je bil pravilno vabljen in se narokov ni udeleževal. Ker prvotoženec na pritožbo tožeče stranke ni odgovoril in tudi kasneje na narokih ni podal nobenih dejanskih ali pravnih navedb glede tožbe, se tako izkaže v preostalem delu pritožba prvotoženca kot pritožbena novota, ki po čl. 337 ZPP ni dovoljena. Ker prvotoženec tudi ni izkazal, da teh trditev ni uspel brez svoje krivde uveljavljati tekom postopka na prvi stopnji, so zato vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka neutemeljene, saj predstavljajo pritožbeno novoto in sodišče teh pritožbenih navedb, katere prvotoženec ni izrazil in uveljavljal tekom postopka na prvi stopnji, za sodišče druge stopnje niso pravno - pritožbeno upoštevne.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbo prvotoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri obravnavanju obeh pritožb je sodišče druge stopnje uporabilo določbo čl. 353 ZPP, saj je ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni in da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350 ZPP).

Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje pritožbenega stroške. Prav tako nosi svoje pritožbene stroške glede odgovora na pritožbo drugotoženec, saj s svojimi navedbami ni vplival na odločitev sodišča druge stopnje. Odločitev glede stroškov je sprejeta na podlagi I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP.