Jedro

Naboja sta bila odkrita in zasežena med izvajanjem varnostnega pregleda prevoznega sredstva po določbah 51. člena ZNPPol, zato policist, ki storilcu ni pred zasegom dal pravnega pouka po 1. alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, ni kršil določb prekrškovnega postopka in dokaz z zasegom nabojev ni dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Novo mesto je z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 82. člena Zakona o orožju (ZORO-1) in mu je izrekel globo 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema dveh nabojev ter mu naložil plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Novem mestu z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki ga utemeljuje z navedbami, da se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 41786/2016 z dne 26.11.2020, iz katere izhaja, da postopek z izročitvijo predmeta ne bo pomenil kršitve privilegija zoper samoobdolžitev, če je izročitev prostovoljna, pogoj za prostovoljnost storilčeve odločitve za izročitev predmetov pa je ravno njegova seznanjenost s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1. 3. Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 41786/2016 z dne 26.11.2020 zavzelo stališče, da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, če je izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za storilca prekrška pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

6. Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede pouka o pravici do privilegija zoper samoobdolžitev, kadar gre za presojo prostovoljnosti izročitve, položaj osumljenega storilca prekrška izenačilo s položajem osumljenega storilca kaznivega dejanja. Določbi 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZP-1 je dalo enak pomen, kot ga ima določba četrtega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po obeh določbah morata po stališču Vrhovnega sodišča biti tako storilec kaznivega dejanja kot tudi storilec prekrška, preden začne policija od njiju zbirati obvestila, seznanjena z razlogi za sum in poučena, da nista dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če pa se bosta izjavila ali odgovarjala, pa nista dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, pri čemer se pravica do molka razteza tudi na izročitev predmetov in je za presojo prostovoljnosti ključno, da je storilec od trenutka, ko je nanj usmerjen sum, ustrezno poučen.

7. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dejansko stanje v predmetni zadevi razlikuje od zadeve, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. Vrhovno sodišče je namreč odločalo v primeru, ko je osumljenec na poziv policije sam izročil predmete, ki so zanj bili obremenjujoči, ne da bi mu pred tem bil dan pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma pouk iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje z izvedenim dokaznim postopkom ugotovilo, da naboja nista bila pridobljena prostovoljno z izročitvijo storilca, temveč je naboja policist odkril in zasegel pri vizualnem pregledu vozila, pri čemer je s svetilko posvetil v vozilo, opazil naboja, odprl vrata in vzel oba naboja ven ter nato najdbo predočil storilcu, ki je kasneje v prostoru za pridržanje podpisal potrdilo o zasegu predmetov, v katerem je navedeno, da sta bila naboja najdena v vozilu za sopotnikovim sedežem in da ju je izročil storilec sam. Naboja sta bila torej odkrita in zasežena med izvajanjem varnostnega pregleda prevoznega sredstva po določbah 51. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in zaseg ni bil posledica storilčeve volje ali ravnanja, zato policist, ki storilcu ni pred zasegom dal pravnega pouka po 1. alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, ni kršil določb prekrškovnega postopka in dokaz z zasegom nabojev ni dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in so brezpredmetne pritožbene navedbe, da dokazni postopek ni dal jasnega odgovora na vprašanje, ali je storilec pred izročitvijo predmetov bil poučen o pravici do molka.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo prekrškovnega organa, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1. 9. Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso določilo v višini 10% izrečene globe, povečano za 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije, pomnoženo s faktorjem 1.5, kar znaša 150,00 EUR. Sodno takso bo storilec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.