Jedro

Tožnik je trdil, da je pri toženi stranki obstajala prednostna lista, ki je bila podlaga za izbiro kandidatov za (pilote) inštruktorje. Zgolj obstoj prednostne liste v spornem obdobju sam po sebi še ne pomeni, da bi moral biti tožnik izbran za inštruktorja. Relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti opravljanje dela, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, vključno z opravljanjem del in nalog inštruktorja), bi bilo, da je bil tožnik naveden na takšni prednostni listi in da bi moral biti, glede na število izbranih kandidatov in njegovo zaporedno mesto na listi tudi izbran, ali da je prednostna lista veljala tudi v spornem obdobju. Ničesar od navedenega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Zato njegov zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti opravljanje dela, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011, vključno z opravljanjem del in nalog inštruktorja ..., in mu v skladu s to pogodbo izplačevati plačo (točka I/1 izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači za čas od 1. 6. 2012 dalje med izplačano plačo in plačo, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011, do zagotovitve opravljanja dela, in sicer na način, da od bruto zneska razlike v plači obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek razlike v plači pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izplačila posamezne plače od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje, izplača na račun tožnika, vse v roku 15 dni (točka I/2 izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 7. 2012 dalje do plačila (točka I/3 izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I/4 izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi tožnik moral biti imenovan na mesto inštruktorja, saj se je ob izpolnjevanju kriterijev vseh prijavljenih za nominiranje v funkcijo uporabljala prednostna lista, ki je veljala v času nominacije. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožnika, da je v zvezi z imenovanjem na funkcijo inštruktorja ... obstajala prednostna lista t. i. A. sistem. Na prednostni listi je bil na 24. mestu naveden tudi tožnik, kar pomeni, da bi glede na število pilotov, ki so bili v funkcijo imenovani, moral biti imenovan tudi tožnik. Dogovor o vsebini določil prednostne liste pilotov je sicer bil res sklenjen 10. 7. 2013, tj. po spornem obdobju, vendar so določila iz dogovora veljala že pred njegovo sklenitvijo, kar je tožnik izrecno zatrjeval in dokazoval. V ta namen je tožnik predlagal zaslišanje B.B., takratnega predsednika sindikata prometnih pilotov Slovenije. V vlogah je tožnik navajal, da je prednostna lista pri toženi stranki od nekdaj obstajala in da je bila od nekdaj podlaga za odločanje o imenovanju v funkcijo inštruktorja .... Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog na naroku brez obrazložitve zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba pa ima take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi napačno navaja, da tožnik ni zatrjeval, da je dogovor med sindikatom in delodajalcem o uporabi prednostne liste obstajal tudi pred spornim obdobjem. Takšna ugotovitev je protispisna, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem B.B., tožnika in predlaganih prič C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I., je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Kršilo je tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodbo tožnik izpodbija tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče prve stopnje zmotno vse stroške naložilo tožniku v plačilo, čeprav na podlagi izrecnega določila ZDSS-1 v individualnih delovnih sporih krije delodajalec svoje stroške sam, delavec (tožnik) pa teh stroškov ni povzročil po svoji krivdi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede prednostne liste je ugotovilo, da je tožnik v pripravljalnih vlogah (z dne 2. 10. 2012 - list. št. 21 in z dne 4. 4. 2014 - list. št. 43) zatrjeval zgolj to, da je pri toženi stranki obstajala prednostna lista, ki je bila podlaga za izbiro kandidatov za inštruktorje (t. i. nominiranje), da je takšna prednostna lista od nekdaj obstajala in da jo je vodil sindikat. Skliceval se je na Kolektivno pogodbo o plačah in pogojih dela pri toženi stranki, predložil Dogovor o vsebini določil prednostne liste z dne 10. 7. 2013 (A24) in predlagal zaslišanje priče B.B., predsednika sindikata. Sodišče prve stopnje se je do trditev tožnika opredelilo in uporabo navedenega dogovora pravilno zavrnilo, saj je bil sklenjen po spornem obdobju (tožena stranka je izbor novih kandidatov za inštruktorje izvedla 1. 6. 2012 - A6). Tožnik šele sedaj v pritožbi zatrjuje, da je dogovor veljal že pred njegovo sklenitvijo. Ker tožnik ni izkazal, zakaj navedenega dejstva ni mogel pravočasno zatrjevati, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče izvaja dokazni postopek za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz trditvene podlage strank. Sodišče pa ni dolžno izvajati dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso relevantna. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje zasliševati predlagane priče za ugotavljanje dejstva, da je prednostna lista pri toženi stranki ves čas obstajala. Zgolj obstoj prednostne liste v spornem obdobju sam po sebi še ne pomeni, da bi moral biti tožnik izbran za inštruktorja .... Relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, bi bilo, da je je bil tožnik naveden na takšni prednostni listi in da bi moral biti, glede na število izbranih kandidatov in njegovo zaporedno mesto na listi, tudi izbran ali da je prednostna lista z dne 10. 7. 2013 veljala tudi v spornem obdobju. Nič od navedenega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da bi takšen ali podoben dogovor obstajal tudi v spornem obdobju, saj je navedel, da je prednostna lista pri toženi stranki ves čas obstajala. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna, saj ne gre za relevantno dejstvo, kot že pojasnjeno.

Glede na zgoraj navedeno tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ostale predlagane dokaze pravilno zavrnilo in zavrnitev tudi obrazložilo, ker dejansko stanje, to je tisto, ki je bilo relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, med strankama ni bilo sporno. Sporno dejstvo, ali je v spornem obdobju prednostna lista obstajala, pa ni bilo relevantno, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati z izvajanjem dokaznega postopka. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, sodba ima navedene jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ni podana pavšalno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje napačno navaja, da tožnik ni zatrjeval, da je dogovor o uporabi prednostne liste obstajal že pred spornim obdobjem, pa ne pomeni očitka absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med navedbami o vsebini dokazov in samo vsebino dokazov. Prav tako niso podane pavšalno očitane kršitve 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

Pritožba ni utemeljena niti v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Določba, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice iz petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki jo pritožba omenja, namreč velja le za spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar pa ta spor ni.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.