9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1203/2004 z dne 12. 8. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VII P 1293/99 z dne 15. 11. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrajno sodišče je v sporu majhne vrednosti razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je pritožnikoma (v pravdi tožencema) naloženo plačilo 150.610,30 SIT stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja večstanovanjske hiše. Višje sodišče je njuno pritožbo zavrnilo. Sodišči sta presodili, da je upravnik (v pravdi tožeča stranka) na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju upravičen do plačila stroškov upravljanja, do povrnitve ostalih zahtevanih stroškov pa je upravičen zato, ker jih je za pritožnika založil iz lastnih sredstev.

Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave), pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave). Pritožnika naštevata zakone, katerih določb naj sodišči ne bi upoštevali. Razsodili naj bi v nasprotju s sodno prakso, kakršna naj bi bila oblikovana s sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 126/2001. Obširno pojasnjujeta, zakaj po njuni oceni upravnik ni aktivno legitimiran in (zato) ni sposoben biti pravdna stranka. Menita, da bi bilo sodišče moralo po 156. členu Ustave prekiniti pravdni postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da je upravnik stroške poravnaval iz lastnih sredstev. Okrajnemu sodišču očitata, da jima je zaradi dolgotrajnosti postopka odvzelo pravico do revizije in s tem kršilo 25. člen Ustave. Z neupoštevanjem določb Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ) in s pritrjevanjem upravniku, ki naj bi pritožnikoma "brez pooblastil" odvzel določene prostore, naj bi sodišči kršili njuno pravico do zasebne lastnine. Ker naj bi bila pogodba o upravljanju potrebna za vpis Skupnosti lastnikov v register, za odločitev v tem sporu pa ne, izpodbijani sodbi po njunem mnenju kršita načelo enakosti pred zakonom. Višje sodišče naj bi kršilo 25. člen Ustave, s tem ko naj bi "spregledalo dejstvo", da sta pritožnika na drugem naroku za glavno obravnavo poskušala podati dokazni predlog (predložiti fotokopijo dokumenta), kar je sodišče zavrnilo. Sodišče naj ne bi upoštevalo njunih navedb in dokazil, kar naj bi izhajalo iz priložene pripravljalne vloge.

B.

V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) glede na višino spornega predmeta pritožnikoma ne more povzročiti pomembnejših posledic. Predmet izpodbijane odločitve, izdane v sporu majhne vrednosti, je nerazdelna obveznost dveh pritožnikov za plačilo 150.610,30 SIT stanovanjskih stroškov. Ustavno sodišče ocenjuje, da ne gre za zadevo, ki bi imela za pritožnika takšen pomen, da bi se s tem vprašanjem poleg dveh instanc v okviru pravdnega postopka moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor se pritožnika dotikata ustavnopravno relevantnih vidikov, pa so njuni očitki povsem pavšalni, ali pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Kolikor je mogoče navedbe pritožnikov razumeti tako, da uveljavljata tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku, njuna ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnika nista izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić