Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I) del meje med parcelama 1032/4 k. o. X, last predlagateljev, vsakega do ½, ter 1449/1 k. o. X, last nasprotne udeleženke, pri kateri je vpisana zaznamba javnega dobra, ter dotičnima 1031/7 in 1288/1, obe k. o. X, katerih lastnica je nasprotna udeleženka, določilo tako, da poteka, kot je označeno v skici izvedenca geodeta z nizom modro odebeljenih daljic, katerih krajišča so točke I, II, III, pri tem je točka I hkrati tromeja parcel 1032/4, 1449/1 in 1031/7, vse k. o. X, točka III pa je hkrati tromeja parcel 1032/4, 1449/1 in 1288/1, vse k. o. X, ter (II) sklenilo, da je izvedensko mnenje s skico izvedenca geodetske stroke z dne 21. 7. 2020 sestavni del tega sklepa. Odločilo je še, (III) da skupni stroški postopka znašajo 3.084,40 EUR in jih trpijo predlagatelja nerazdelno do ½ in nasprotna udeleženka do ½, torej vsak 1.542,20 EUR, pri tem jih je posledično nasprotna udeleženka dolžna predlagateljema nerazdelno plačati 1.542,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter (IV) da preostale stroške nosi vsak udeleženec sam.

2. Predlagatelja vlagata pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da se potek javne ceste in s tem javnega dobra v naravi razlikuje od zatrjevanega obsega oziroma poteka parcele št. 1449/1 k. o. X1 po podatkih zemljiškega katastra. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je treba pojem javnega dobra interpretirati po obstoječem dejanskem stanju. V konkretnem primeru javno dobro sega le do robnika vozišča, s katerim se stika škarpa predlagateljev, v preostalem delu pa gre kvečjemu za varovalni pas javne ceste oziroma po dejanski rabi za njun vrt. Tako noben del spornega sveta ne predstavlja javnega dobra. Ulica je kategorizirana kot javna pot, zato bi moralo sodišče prve stopnje skladno s 25. točko 2. člena Zakona o cestah (ZCest-1) upoštevati, da javno cesto in s tem javno dobro predstavljata samo vozišče in pločnik. Vrt, škarpa in dvorišče ob njuni hiši ne spadajo v javno dobro, ker niso prometne površine. V konkurenci močnejših pravic ima javno dobro prednost le, če bi predlagatelja posegla v katastrske meje javne ceste, ne pa obratno. Nasprotna udeleženka je ob meritvi pod IDPOS 1 posegla v njuno gradbeno parcelo, na kateri je takrat v naravi že obstajal oporni zid in je bila cesta vzpostavljena naknadno. Ker sporna meja v skladu z zakonodajo nima statusa urejene oziroma dokončne meje, bi morala nasprotna udeleženka dokazati svojo močnejšo pravico oziroma zadnjo mirno posest na spornem zemljišču. Sodna praksa je sicer zavzela stališče, da se mora v primeru, ko se ureja meja med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim, meja urediti le po podatkih zemljiškega katastra. Vendar je taka sodna praksa nezakonita in v neskladju z Ustavo RS, ker gre za odločanje brez podlage v zakonu in za sodniško samovoljo. Določitev meje po podatkih zemljiškega katastra je neskladna s pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Okoliščina, da gre za mejo med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim, ni razumen razlog, zaradi katerega bi se lahko domneva močnejše pravice iz 2. odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pri določanju meje z javnim dobrim uporabljala z drugačno vsebino, kot v primeru sodne določitve meje med dvema zasebnima zemljiščema. Posledično ob določanju meje javnega dobra ni podlage za to, da bi se kot domneva močnejše pravice upoštevale tudi meje po podatkih zemljiškega katastra, ki nimajo statusa urejen meje. Taka določitev meje lahko predstavlja dejansko razlastitev na določenem delu zemljišča. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri meritvi IDPOS 1 ni šlo za relevantno napako v katastru. Iz izvedenskega mnenja izvedenca geodeta izhaja, da je šlo v navedenem elaboratu tudi za odvzem delov parcel št. 1031/6, 1032/4 in 1033/9, ki se po IDPOS 1 nahajajo v parceli št. 1449/1. Parcela št. 1033/9 ni bila predmet postopka na terenu, niti naznanilnega lista št. 23. S to katastrsko napako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in izpodbijani sklep ne vsebuje nobenega razloga v zvezi s tem. Odvzem delov parcel je razviden iz kopije katastrskega načrta, vendar pa ne izhaja iz samih ugotovitev katastrskega organa po izvršenem ogledu. Tako je šlo nedvomno le za naknadni grafični popravek v pisarni, ki pa tudi ni razviden iz naznanilnega lista št. 23. Ker spremembe v grafičnem delu zemljiškega katastra niso bile podprte z ustreznimi postopki, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da kot katastrskih podatkov ne more upoštevati podatkov IDPOS 1. Kot del svoje gradbene parcele sta imela v lastniški posesti tudi odvzete dele parcel, zato sta izpolnila pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na celotni lokaciji in imata pravico sklicevati se na napake v zemljiškem katastru. V zvezi z lastništvom na parceli št. 1031/6 je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne trditve nasprotne udeleženke in kršilo določbo 286. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo predlagateljema.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru se ureja meja med nepremičnino parc. št. 1032/4, ki je last predlagateljev, in nepremičnino parc. št. 1449/1, ki predstavlja javno dobro (cesto) in je v lasti nasprotne udeleženke (občine). Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje mejo med parcelama določilo upoštevajoč katastrske podatke IDPOS 2 iz leta 1971, za kar sta se zavzemala predlagatelja, ni pa upoštevalo tudi podatkov IDPOS 1 iz leta 1973, za kar se je zavzemala nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 772/2018 pritožbama udeležencev postopka ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ugotovilo nepravilnosti in procesne kršitve v postopku, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi podatkov IDPOS 1. 6. Predlagatelja s pritožbo, v kateri v večjem delu ponavljata navedbe iz postopka na prvi stopnji, v glavnem izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. V pritožbi izražata nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspeta izpodbiti. Pritožba ne vzbudi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sklepu ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno. Navedeno je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu I Cp 772/2018. Da se meja med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, ureja le po stanju, kot ga izkazuje kataster, pri čemer to ne predstavlja nesorazmernega posega v lastninsko pravico, izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2013. Trditve predlagateljev o nezakonitosti in protiustavnosti tega kriterija za določitev meje so tako neutemeljeni.

8. Predlagatelja vztrajata, da bi se morala sporna meja določiti po katastrskih podatkih IDPOS 2 iz leta 1971 (priloga A46 spisa). Takrat je še obstajala parcela št. 1031/6, ki je mejila na parcelo 1031/4 (danes parcela št. 1449/1), nižje od nje pa sta se nahajali parceli predlagateljev št. 1032/4 in 1033/9. Odločilno v konkretnem primeru je dejstvo, da predlagatelja lastninske pravice na parceli št. 1031/6 nista izkazala. Nasprotno ne izhaja niti iz njunih pritožbenih navedb. Sklicevanje na gradbeno parcelo, ki je obsegala tudi parcelo št. 1031/6, za izkaz pridobitve lastninske pravice ne zadostuje. Predlagatelja sta za vse preostale parcele, ki so sestavljale gradbeno parcelo, predložila pogodbe o njihovem nakupu oziroma pridobitvi. Da navedena parcela ni bila v njuni lasti, izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega dvojčka (priloga A23 spisa), ki te parcele ne vsebuje. Predlagatelja ne moreta uspeti niti s pavšalnim sklicevanjem na priposestvovanje. V zvezi z lastništvom parcele št. 1031/6 so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o prekluziji trditev nasprotne udeleženke. Do obravnavanja te parcele je prišlo šele po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenca geodeta, zato je nasprotna udeleženka lastninsko pravico predlagateljev na parceli pravočasno prerekala.2 Parcela št. 1031/6 ni bila v lasti predlagateljev, v letu 1971 pa je bila po podatkih IDPOS 2 edina od obravnavanih parcel, ki je mejila na parcelo št. 1031/4 (danes 1449/1). Podatki IDPOS 2 tako niso primerni za določitev sporne meje med parcelo predlagateljev in parcelo nasprotne udeleženke.

9. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je parcela št. 1031/6 prenehala obstajati v letu 1973, ko je bil izveden postopek IDPOS 1, v katerem so bila zamejničena in odmerjena zemljišča za novo cesto. Iz naznanilnega lista št. 23 (priloga A47 spisa), ki je v tistem obdobju predstavljal elaborat oziroma nadomeščal današnjo odločbo, je razvidno, da je bilo 8 m2 parcele št. 1031/6 združene s parcelo predlagateljev št. 1032/4, preostali del parcele št. 1031/6 pa je pripadel novi parceli št. 1032/33 - cesti (danes 1449/1). Ker predlagatelja nista bila lastnika parcele št. 1031/6, ne držijo pritožbene navedbe, da je s postopkom IDPOS 1 in odmero ceste prišlo do spremembe meje v njuno škodo. Predlagatelja sicer pravilno izpostavljata, da iz grafičnega dela IDPOS 1 in ugotovitev izvedenca geodetske stroke (list. št. 220-226 spisa) izhaja, da je bila v navedenem katastrskem postopku spremenjena tudi meja njune parcele št. 1033/94. Vendar v tem primeru ne gre za tako napako v katastru v škodo predlagateljev oziroma njune parcele, ki ima za posledico neupoštevanje katastrskih podatkov IDPOS 1. Zaradi odmere ceste je bila parcela št. 1033/9 na severnem delu zmanjšana za 2 m2, medtem ko je bila na zahodnem delu povečana za 1 m2.5 Gre torej za manjši poseg, pri čemer po ugotovitvah izvedenca geodeta do izvedbe sprememb površin ni prišlo. Sodišče prve stopnje se zato s tem utemeljeno ni konkretneje ukvarjalo. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da se je v postopku IDPOS 1 parcela predlagateljev št. 1032/4 v škodo parcele št. 1031/6 povečala za 8 m2, medtem ko je prišlo le do manjšega posega (manj kot 8 m2) v njuni parceli 1032/4 in 1033/9 v korist parcele št. 1032/3 (danes 1449/1).

10. Po navedenem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da javnega dobra ne predstavlja celotna parcela št. 1449/1, ker posega v katastrske meje parcele št. 1032/4. Z odmero ceste v postopku IDPOS 1 v letu 1973 ni bilo poseženo v nepremičnine predlagateljev. Ravno nasprotno. Predlagatelja sta pridobila del parcele št. 1031/6, ki do tedaj ni bila v njuni lasti, meja med njuno parcelo št. 1032/4 in parcelo nasprotne udeleženke št. 1449/1, ki je javno dobro, pa poteka v točkah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so skladne s katastrskimi podatki IDPOS 1. 11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ker ZNP za postopek ureditve meje take določbe nima, je pritožbeno sodišče odločilo, da udeleženca stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe oziroma odgovora na pritožbo, nosita sama.

1 Nepremičnine bodo v nadaljevanju označene zgolj s parcelno številko, saj se vse nahajajo v isti katastrski občini. 2 Glej njeno pripravljalno vlogo - pripombe na izvedensko mnenje z dne 7. 12. 2017 (list. št. 81-82 spisa). 3 Ta parcela je med drugim nastala iz dela parcele 1031/4, torej predhodnice današnje parcele št. 1449/1. 4 Danes to ni več samostojna parcela, ampak je pripojena parceli št. 1032/4. 5 Glej točki C in D v grafičnem prikazu na list. št. 224 spisa.