Jedro

Da je tožba popolna, ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Nesklepčnost tožbe pa je podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.

Ali je tožnica resničnost zatrjevanih dejstev uspela dokazati, ni stvar sklepčnosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožeči stranki znesek 2.871,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2008 do plačila, v presežku do zahtevanih 3.028,14 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 888,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se v prisodilnem delu pritožuje tožena stranka. Z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih povzema trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v sodbi manjkajo razlogi o pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev pavšalno obrazložilo, ne da bi se konkretno opredelilo do njegovih zatrjevanj in predloženih dokazov, zato je kršilo 22. člen Ustave RS (načelo enakega varstva pravic). Zahtevek je nesklepčen, saj temelji na sklenitvi domnevne, fiktivne posojilne pogodbe, za katero pa tožnica ni dokazala bistvena elementa, in sicer tako obstoja pogodbe kot izročitve denarja. Sodišče je kršilo 180. člen ZPP, ko je tožbo obravnavalo. Tožeča stranka ni zatrjevala relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek, ki ga tudi ni mogoče identificirati, prav tako pa tožeča stranka v dokazne namene ni predlagala ustreznih dokazov. Zmotno in nepopolno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazna ocena pomanjkljiva in enostranska. Pri tem obširno razlaga posle s tožnico in ponavlja trditve, ki jih je podal na prvi stopnji. Zatrjuje, da je bil v tem času, to je leta 2006, še neizkušen študent in je tožnici kot svoji sorodnici zaupal, da udeležba v omenjenem projektu predstavlja njegovo življenjsko priložnost za zaslužek, in je zato pri banki vzel kredit v višini 600.000,00 SIT (sedaj 2.503,76 EUR), 1.300,00 EUR si je izposodil od očeta svoje takratne partnerke, od tožnice pa si je izposodil 2.100,00 EUR, kar potrjuje sms sporočilo toženca, poslano tožnici dne 30.8.2008 ob 13.28 uri. Dolg v višini 2.100,00 EUR je že preplačal, in pri tem ponavlja trditve, ki jih je podal na prvi stopnji. Te okoliščine je sodišče spregledalo oziroma enostransko dokazno ocenilo in je zato s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je nekritično oprlo na izpovedbo priče D. R., ki je zunajzakonski partner tožnice in ker je imel od toženčevega pristopa v finančno piramido M. neposredno finančno korist. Sodišče dokazne ocene glede tega ni izvedlo, zato v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Sicer pa ta priča tudi ni govorila resnice. in pri tem povzema njegovo izpovedbo na naroku z dne 11.1.2001. Ta priča je tudi zanikala, da bi ga pripeljala k verigi MLM, kar pa je s svojo izpovedbo ovrgla tožnica, prav tako je priča lagala, ko je zatrjevala, da sama ni imel nič od okoliščine, da je toženec pristopil k organizaciji M. Sodišču očita nepopolno in pomanjkljivo dokazno oceno. Sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kreditom pri družbi B. d.o.o. Presoja sodišča o trditvah, da je kredit oderuški, je pavšalna in enostranska. Ker je sodišče prve stopnje kljub navedenemu v celoti sledilo tožnici in se je le na podlagi domnev postavilo na njeno stran, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, hkrati pa je kršilo določila 212. člena ZPP. Ne strinja se z razlogi v sodbi v delu, kjer sodišče razlaga posojilno pogodbo S takšnim zaključkom je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo, da obrestna mera v višini 19,68% predstavlja oderuško obrestno mero. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sodišče zavrne zahtevek, ali pa da se sodbo razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo ter v njemu nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obširne in temeljite obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno, skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev. Sodba ima razloge o pravnoodločilnih dejstvih, v pritožbi očitane bistvene kršitve postopka niso podane, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere mora še paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi bila tožba nesposobna za obravnavanje in da je tožba nesklepčna iz razloga, ker temelji na sklenitvi domnevne, fiktivne posojilne pogodbe, za katero tožnica ni izkazala obstoja pogodbe in izročitve denarja. Tožba mora v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen). Da je tožba popolna, ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Nesklepčnost tožbe pa je podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Pritožnik neutemeljeno navaja, da tožbenega zahtevka ni mogoče identificirati, saj tožba vsebuje dovolj določno navedbo dejanskega stanu, na katerega tožnica opira svoj zahtevek, tako da je zahtevek dovolj individualiziran in ga je mogoče ločiti od morebitnih drugih zahtevkov, zato ni mogoče govoriti o nepopolnosti tožbe in je tožba bila sposobna za obravnavanje. Prav tako ne drži, da tožnica ni zatrjevala pravnopomembnih dejstev, ki bi v primeru potrditve njihove resničnosti, privedla do ugoditve tožbenemu zahtevku. Ali je tožnica resničnost zatrjevanih dejstev uspela dokazati, pa ni stvar sklepčnosti tožbenega zahtevka. Ker je tožnica v utemeljitev svojega zahtevka podala zadostne trditve, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku kršilo 212. člen ZPP.

Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvega sodišča z navedbami, da je ta pomanjkljiva in enostranska. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, zaključki sodišča pa so prepričljivi in pravilni. Pritožba tako neutemeljeno graja dokazno oceno prvega sodišča s ponavljanjem svojih trditev, da si je toženec od tožnice izposodil zgolj 2.100,00 EUR, za preostanek pa je pri banki vzel kredit v višini 600.000,00 SIT (sedaj 2.503,76 EUR), 1.300,00 EUR pa si je izposodil od očeta svoje takratne partnerke. Toženec je namreč v potrditev takšnih trditev ponudil zgolj dokaz s svojim zaslišanjem, ni pa npr. predložil listine, ki bi potrjevala, da je toženec v tistem času vzel kredit pri banki v zatrjevani višini. Tako je na podlagi izpovedbe tožnice, katero je prvo sodišče štelo za prepričljivo in katero je potrdila tudi priča D. R., ter na podlagi toženčeve izpovedbe, ki je potrdil trditve tožnice, da je denar potreboval za udeležbo v M. izobraževanju, pri čemer v tistem času kot študent ni imel denarja oziroma je s transportom sendvičev zaslužil okoli 200,00 EUR mesečno, prvo sodišče utemeljeno sledilo tožeči stranki, da je tožencu novembra 2006 posodila celotni znesek za pristop k MLM, to je 1.202.000,00 SIT (sedaj 5.015,86 EUR). Toženec v pritožbi prav tako neutemeljeno ponavlja svoje trditve, da naj bi dolg v višini 2.100,00 EUR že preplačal, ker je z nakazilom z dne 3.11.2006 plačal 400.000,00 SIT, nadalje pa še znesek 1.000,00 EUR in 5-krat po 156,69 EUR, kar skupaj znaša 3.452,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč tudi na tej podlagi ter v povezavi z ostalimi dokazi prepričljivo zaključilo, da okoliščina, da je toženec na račun dolga že odplačal preko 3.000,00 EUR, kaže na to, da si je dejansko izposodil višji znesek od 2.100,00 EUR. Da naj bi bil toženec v tistem času pod pritiskom tožnice in njenega partnerja ter nezrel in mladostno neizkušen in naj bi zato preplačal dolg v po njemu zatrjevani višini 2.100,00 EUR, pa toženec prvič zatrjuje v pritožbi, tekom postopka na prvi stopnji tega ni zatrjeval in tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati že prej. Zato takšnih trditev pritožbeno sodišče ne more upoštevati (ZPP čl. 337/I). Zato pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo te okoliščine in da je zato podana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na višino prvotno posojenega zneska 1.202.000,00 SIT (sedaj 5.015,86 EUR) pa je sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno zaključilo, da je toženec z nakazilom zneska 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR), za katerega med strankama ni bilo sporno, da ga je toženec tožnici nakazal dne 3.11.2006, ko je dobil kredit pri banki, tožnici delno poplačal dolg v višini 1.202.000,00 SIT (5.015,86 EUR). Glede takšnega zaključka je sodišče prepričljivo pojasnilo, da bi bilo nelogično, da bi si toženec novembra 2006 od tožnice sposodil 2.100,00 EUR, že 3.11.2006 pa bi vrnil znesek 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR), prav tako pa iz sms sporočila, ki ga je toženec poslal tožnici dne 31.8.2008, izhaja, da v njem toženec priznava, da sta si (skupaj s punco) sposodila 800.000,00 SIT (3.338,34 EUR), kolikor je (za 2.000,00 SIT oziroma 8,34 EUR zaokroženo navzdol) znašal matematični preostanek dolga po nakazilu 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR). Navedenih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na celoviti in prepričljivi dokazni oceni in so tudi logični, pritožba ne more omajati z navedbo, da je vračilo zneska 400.000,00 SIT že na začetku istega meseca rezultat okoliščine, da je želel toženec dolg čim prej odplačati, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ni logično, da bi si toženec od tožnice v novembru 2006 sploh izposodil denar, v kolikor je potreboval le 2.100,00 EUR, ki pa bi jih lahko skoraj v celotni višini (400.000,00 SIT oziroma 1.669,17 EUR) pridobil in jih tudi je pridobil z bančnim kreditom dne 3.11.2006. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženec izkoristil svojo pravico, da določi, katero svojo obveznost je s plačilom 400.000,00 SIT izpolnil, saj gre v konkretnem primeru za isto obveznost, le višina te (prvotne) obveznosti je bila med strankama sporna (2.100,00 EUR ali 5.015,86 EUR). Pritožbena navedba, da naj bi sms sporočilo, ki ga je toženec poslal tožnici dne 30.8.2008, potrjevalo, da si je izposodil le 2.100,00 EUR, prav tako ni utemeljena, saj je prvo sodišče pravilno navedlo, da se v tem sporočilu znesek 2.100,00 EUR omenja le kot številka, medtem ko je v sms sporočilu z dne 31.8.2008 kot znesek posojila izrecno naveden znesek 800.000,00 SIT.

Pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvega sodišča z navedbo, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpovedbo priče D. R., ker naj bi ta na naroku z dne 11.1.2001 podal lažne navedbe in ker je zunajzakonski partner tožnice ter je imel od toženčevega pristopa v MLM neposredno finančno korist. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 11.1.2001 ne izhaja, da je D. R. zanikal poznavanje delovanja M. verige, temveč je na strani 19 zvočnega posnetka zgolj opozoril na nepravilno postavljeno vprašanje, ki je izhajalo iz stališča, da so se kandidati vključevali v M., saj je izpovedal, da nihče ni nikogar nikamor vključeval in da ni šlo za plačilo prispevka. Na straneh ..., ... in .. zapisa zvočnega posnetka pa je priča opisal princip delovanja izobraževanja M. ter ponovno opozoril na nepravilno izrazoslovje, saj ni šlo za vključitev v M., temveč za nakup izobraževanja, pri čemer je tisti, ki je to izobraževanje kupil, pridobil možnost dajanja priporočil drugim osebam in je tudi dobil provizijo, v kolikor se je druga oseba odločila za nakup izobraževanja. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je priča R. zanikal poznavanje finančne piramide M., saj je zgolj nasprotoval nepravilno postavljenim vprašanjem. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je priča R. zanikal, da je toženca pripeljal k verigi M., saj iz zapisa zvočnega posnetka na strani 19 izhaja, da je priča to priznal. Prvo sodišče pa je svoje zaključke sprejelo na podlagi temeljite in prepričljive dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, pri tem pa kot enega izmed dokazov ocenilo tudi izpoved navedene priče, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih.

Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bili izpisi sms sporočil enostransko pridobljeni s strani tožnice ter da iz njih ni razviden izvor oziroma telefonska številka pošiljatelja posameznega sms sporočila in tudi ne potrdilo mobilnega operaterja, da gre za uraden izpis sms korespondence. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 4.11.2010 namreč izhaja, da je tožena stranka navedla, da so sms sporočila verodostojno zapisana, zaradi česar je tožnica nato umaknila dokazni predlog za opravo poizvedb pri mobilnem operaterju. Iz istih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženčev telefon uporabljala tudi njegova takratna partnerica in da iz sms sporočil ne izhaja, kdo jih je napisal. Poleg tega pa pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sporna sms sporočila napisala in poslala bivša toženčeva partnerica (kar naj bi izhajalo iz enega od sms sporočil, v katerem naj bi tožnica tožencu očitala uporabo ljubljanskega narečja, ki pa ga toženec ne uporablja, temveč v takšnem narečju govori njegova bivša partnerica), predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP), saj toženec tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da naj bi ta sms sporočila pisala njegova partnerica in tudi v pritožbi ne navede, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na navedeno pa so takšne pritožbene trditve tudi v nasprotju z izpovedbo toženca na naroku z dne 11.1.2011 (prepis zvočnega posnetka, listna številka ... spisa), ko je izpovedal, da je svojo partnerico o višini dolga in o tem, da ga tožnica terja, obvestil šele po prejemu opomina pred tožbo z dne 22.9.2008 (priloga ... spisa), medtem ko so sms sporočila bila poslana konec avgusta in prvi teden septembra 2008 (priloge ..., ... in ... spisa).

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje samo s seboj, ko obstoj dolga utemeljuje na sms sporočilu z dne 31.8.2008, katerega je toženec poslal priči D. R. in iz katerega izhaja, da je dolg že poravnan, oziroma da sodišče navedeno sms sporočilo le parcialno povzema, saj je v tem sporočilu toženec sicer res priznal dolg v višini 800.000,00 SIT (3.338,43 EUR), a je tudi zapisal, da je vrnil že 300.000,00 SIT ter preostanek z obročnim plačilom in je tako ostal dolžan le še 1.200,00 EUR. Iz navedenega sporočila ne izhaja, da je dolg (v celoti) poravnan, sodišče prve stopnje pa je na navedeno sms sporočilo z dne 31.8.2008 oprlo svojo ugotovitev, da niso resnične trditve toženca, da si je od tožnice izposodil le 2.100,00 EUR, saj je v tem sporočilu priznal da sta si (s punco) izposodila 800.000,00 SIT (3.338,43 EUR), pri čemer takšno ugotovitev sodišča, kot že navedeno, podpirajo tudi drugi dokazi. Ni pa se sodišče prve stopnje na navedeno sporočilo oprlo pri ugotavljanju preostale višine dolga, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo na račun dolga po nakazilu 400.000,00 SIT plačano še 1.000,00 EUR in pa nekaj obrokov po 156,69 EUR, pri čemer je sodišče sledilo tožencu, da je bilo teh obrokov pet. Iz pritožbeno izpostavljenih sms sporočil z dne 31.8.2008 pa izhaja, da znesek po tožencu preostalega dolga v višini 1.200,00 EUR predstavlja le glavnico, saj je bilo za toženca sporno plačilo obresti. Tudi iz sms sporočil, ki sta si jih dne 30.8.2008 pošiljala toženec in tožnica, izhaja, da je toženec kot preostanek dolga upošteval le glavnico, ne pa tudi obresti, katerih ni želel plačati.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi toženec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s kreditom pri družbi B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice, katero je potrdil tudi priča R., da je kreditno pogodbo z družbo B. d.o.o. z dne 22.11.2007 tožnica sklenila za toženca, saj toženec ni imel denarja, da bi tožnici (po plačilu 400.000,00 SIT in še 1.000,00 EUR) poplačal preostanek dolga v višini 2.338,34 EUR, prav tako pa toženec ni bil zaposlen in ni mogel dobiti kredita, zato so se dogovorili, da bo tožnica vzela kredit na svoje ime za toženca, odplačeval pa ga bo toženec. Sodišče je pravilno navedlo, da takšno izpoved tožnice potrjuje dejstvo, da je tožnica pri družbi B. d.o.o. najela kredit v višini 2.600,00 EUR, od tega so stroški odobritve kredita znašali 260,00 EUR, čista vrednost kredita pa 2.340,00 EUR, kar ustreza stanju toženčevega dolga v tistem času. Nadalje pa tožničino izpoved, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče, potrjuje tudi dejstvo, da je toženec tožnici plačal nekaj obrokov po 156,69 EUR, kolikor je znašal mesečni obrok kredita po pogodbi z družbo B. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da si je ta kredit tožnica vzela samovoljno oziroma da ta kredit ni povezan s posojilom, ki ga je tožnica dala tožencu, ter da bi si toženec kredit vzel sam, če bi ga potreboval. Pritožba glede plačila obrokov v višini 156,69 EUR neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo toženčevega pojasnila, da ga je tožnica kasneje prosila, če ji lahko preostanek dolga vrne v petih obrokih po 156,69 EUR, ker naj bi pred kratkim zase vzela nek kredit in naj bi prav toliko znašal obrok za ta kredit. Toženec je tekom postopka na prvi stopnji to sicer zatrjeval, ni pa tega izpovedal ob svojem zaslišanju, saj je izpovedal, da se pri tožnici sploh ni pozanimal, kaj predstavljajo navedeni obroki. Tudi sicer pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnica toženca prosila, če ji lahko preostanek dolga vrne v petih obrokih po 156,69 EUR, ker toliko znašajo obroki za kredit, ki ga je pred kratkim vzela zase, ter da zato ta kredit ni bil v nobeni povezavi s tožencem. Toženec bi namreč, upoštevaje njegove trditve, da si je od tožnice izposodil le 2.100,00 EUR, to posojilo odplačal že pred začetkom plačevanja obrokov po 156,69 EUR, saj je do takrat odplačal že 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR) in 1.000,00 EUR, skupaj torej 2.669,17 EUR, kar potrjuje da je bil kredit pri družbi B. vzet za potrebe toženca in da je ta zato pristal, da tožnici izplačuje obroke po 156,69 EUR. Tudi v tem delu ima sodba sodišča prve stopnje razloge o pravno odločilnih dejstvih, zato pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa ni podana očitana kršitev 212. člena ZPP, saj toženec svojih trditev, da je tožnica kredit pri družbi B. vzela za svoje potrebe, ni izkazal oziroma je tožnica izkazala svoje nasprotne navedbe.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor med tožnico in tožencem, da bo slednji od sklenitve pogodbe z družbo B. dolžan tožnici povrniti znesek kredita po tej pogodbi, ne predstavlja oderuške pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da obrestna mera v višini 19,68% predstavlja oderuško obrestno mero, vendar je poudariti, da je navedena obrestna mera oderuška samo za 2,68%, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje 377. člen OZ in višino predpisane obrestne mere v letu 2008, ki je znašala 12%, pravilno ugotovilo, da je v letu 2008 oderuško obrestno mero predstavljala tista obrestna mera, ki je presegala 18%. Toženec pa v pritožbi zgolj pavšalno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil seznanjen z obrestno mero ter da je vanjo privolil, v tem delu pritožbene navedbe niso konkretizirane, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo zaključilo, da je tožnica toženca še pred sklenitvijo navedenega dogovora seznanila z višino obrokov in je toženec na to pristal. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Toženec je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval le, da je pogodba z družbo B. oderuška zaradi višine obresti, ne pa tudi, da naj bi tožnica ob sklenitvi dogovora s tožencem, da bo toženec dolžan tožnici povrniti znesek kredita po pogodbi z družbo B., izkoristila toženčev slab gmotni položaj, njegovo stisko, lahkomiselnost, nezadostno izkušenost ali odvisnost oziroma da bi si tožnica zase ali koga drugega pridobila očitno nesorazmerno korist (prvi odstavek 119. člena in prvi odstavek 377. člena OZ). Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica kredit pri družbi B. vzela po dogovoru s tožencem in si na tak način povrnila s strani toženca takrat dolgovanih 2.338,34 EUR, obroke kredita z družbo B. pa naj ni odplačeval toženec. Tožnica pa je potem, ko je toženec prenehal plačevati obroke po 156,69 EUR, nekaj obrokov v skupni višini 783,45 EUR sama odplačala, nato pa je s plačilom 2.088,00 EUR v celoti predčasno odplačala kredit z družbo B., kar pomeni, da je sama na račun navedenega kredita odplačala 2.871,00 EUR in to je znesek, ki ga je toženec po odločitvi prvega sodišča dolžan tožnici povrniti. Tako je tožnica v skladu z določbo prvega odstavka 377. člena OZ izkazala, da si s sklenitvijo dogovora s tožencem, da ji bo slednji od sklenitve pogodbe z družbo B. dolžan povrniti znesek kredita po tej pogodbi, ni izgovorila zase ali za koga drugega očitno nesorazmerno korist v primerjavi s tistim, kar je sama dala ali se zavezala dati, saj tožnica ni bila v ničemer obogatena. Toženec v zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da naj bi korist, ki si jo je tožnica izgovorila zase oziroma za svojega partnerja, predstavljala finančna nagrada za pristop toženca k M. in kasneje tudi plačila od članov, ki jih je v piramido novačil toženec. Do toženčeve pridružitve finančni verigi M. je namreč prišlo še pred sklenitvijo pogodbe med tožnico in družbo B. ter pred dogovorom med pravdnima strankama, da bo toženec od sklenitve pogodbe z družbo B. dolžan tožnici povrniti znesek kredita po tej pogodbi, zato izplačilo nagrade za pristop toženca k M. ne predstavlja koristi, ki bi so jo tožnica izgovorila v zvezi s pogodbo z družbo B. Tudi sicer pa toženec niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni konkretiziral višino koristi, ki naj bi jo tožnica oziroma njen partner prejela, zato presoja, ali bi ta korist bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je tožnica sama dala tožencu, niti ni mogoča. Pritožbene navedbe, da je toženec pojasnil, da je v času sklepanja te pogodbe bil še študent in je zaslužil približno 200,00 EUR mesečno, kar kaže na njegovo težko gmotno stanje, in da je tožnica kot toženčev ožji družinski član izkoristila toženčevo lahkomiselnost in nezadostno izkušenost, ko je verjel njenim prikazovanjem o finančni verigi MLM, niso utemeljene. Toženec je tekom postopka na prvi stopnji sicer izpovedal, da je bil v tistem času še študent in je zaslužil približno 200,00 EUR mesečno, ni pa tega zatrjeval, zato takšne navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP), saj tudi v pritožbi toženec ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel navajati že prej. Sodišče v pravdnem postopku ne more manjkajočih trditev o pravnoodločilnih dejstvih črpati iz izpovedb strank ali prič, saj lahko v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) upošteva le dejstva, ki jih stranki zatrjujeta. Sicer pa zgolj dejstvo, da je bil toženec v času sklepanja dogovora s tožnico študent in nezaposlen, samo po sebi ne pomeni njegove neizkušenosti, stiske ali težkega gmotnega stanja. Ob odsotnosti trditev toženca tekom postopka na prvi stopnji v zvezi z obstojem njegovega slabega premoženjskega stanja, neizkušenosti oziroma lahkomiselnosti pa se kot nedopustne pritožbene novote izkažejo njegove tovrstne pritožbene trditve. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da dogovor med tožnico in tožencem, da bo slednji od sklenitve pogodbe z družbo B. dolžan tožnici povrniti znesek kredita po tej pogodbi, ne izpolnjuje pogojev za oderuško pogodbo po 377. členu OZ in tudi ne po 119. členu OZ, saj ni izkazano, da bi si tožnica s to pogodbo zase ali za koga drugega izgovorila očitno nesorazmerno korist in tudi ne da bi tožnica izkoristila stisko oziroma težko premoženjsko stanje toženca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Pritožbene navedbe, da amortizacijski načrt, ki je sestavni del kreditne pogodbe, sklenjene med tožnico in družbo B., ni podpisan in ožigosan ter ni navedeno, kaj predstavlja postavka „po naročilnici“, prav tako niso utemeljene, saj pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnica na račun navedenega kredita družbi B. odplačala 2.871,00 EUR, katere pa je toženec, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, dolžan tožnici povrniti, saj se je k temu zavezal z dogovorom s tožnico.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, ki pa ni z ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne predstavlja potrebnega stroška, ki bi ga bilo mogoče naložiti v breme toženi stranki (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tako tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.