Jedro

Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero.

Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost strank, kar pa glede na izkazano pasivnost tožene stranke v upravnem postopku, v konkretnem primeru ni bila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2019 od 4. do 15. točke izreka in v tem delu vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bilo dejansko stanje v predsodnem postopku nepopolno ugotovljeno, ker toženec ni pridobil izjave, na katere se sklicuje dogovor med upravičenko in ostalimi tremi zavezanci ter preveril v kakšnem obsegu so se zavezanci A.A., B.B. in C.C. zavezali za doplačilo oskrbnine. Prav tako bi toženec moral zaslišati upravičenko v zvezi z okoliščinami odsvojitve zemljiške parcele zavezancu A.A. in preveriti ali je bila odsvojena proti zavezi za plačilo oskrbnine ter se seznaniti z vsebino pogodbe, na podlagi katere je bila zemljiška parcela odsvojena. Toženec naj bi raziskal še okoliščine sklenitve oporoke, ki jo omenja zapisnik CSD D. z dne 13. 12. 2018 in preveril ali se je zavezanec B.B. zavezal za doplačilo oskrbnine. Po stališču tožene stranke je takšna odločitev sodišča zmotna, saj bi sodišče skladno z 61. in 62. členom ZDSS-1 moralo samo ugotavljati dejansko stanje, za katerega je menilo, da je pravno relevantno. S tem ne bi poseglo v pristojnost upravnega organa, ker ima sodišče samo pristojnost in dolžnost ugotoviti dejansko stanje. Sodišče ni obrazložilo zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi stroški oziroma zakaj bo to lažje in hitreje izvedel organ, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se sicer sklicuje na programe, s katerimi sodišče ne razpolaga o odločanju o višini oprostitve za posamezne zavezance oziroma višini njihovih prispevkov, vendar to ne more biti razlog, da se upravnemu organu naloži ugotavljanje celotnega dejanskega stanja. Ti programi ne bodo olajšali ugotavljanja okoliščin glede samih izjav v dogovoru preostalih treh zavezancev o o prenosu lastništva na nepremičnine na A.A., sklenitvi oporoke, razvidne iz zapisnika CSD D. z dne 13. 12. 2018 oziroma o zavezi B.B.. Vrnitev v upravno odločanje pomeni le podaljševanje postopka. Postopek sprejema in postopek odločanja o oprostitvi pri plačilu storitve institucionalnega varstva sta ločena postopka. Po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev lahko pravico do oprostitve uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve po vrstnem redu določenim s 6. členom Uredbe. Izjave o načinu plačila s strani tretje osebe se v 12. in 16. členu Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva nanašajo na postopek sprejema v zavod in ne na postopek oprostitve plačila institucionalnega varstva. Zaradi tega morebitne izjave A.A., B.B. in C.C. niso pomembne za odločitev v predmetni zadevi ter je zmotno uporabljeno materialno pravo in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje. O ločenosti postopkov je opozarjala tožena stranka že v odgovoru na tožbo, do česar se sodišče ni opredelilo in je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob sprejemu upravičenke v dom so A.A., B.B. in C.C. podali izjavo na predpisanem formularju doma, s katero so se zavezali za doplačilo institucionalnega varstva, vendar niso določili obsega posameznega zavezanca. Overitev pri notarju se nanaša zgolj na podpis. Ker upravičenka s pomočjo otrok ni zmogla poskrbeti za plačilo, je 7. 11. 2018 vložila vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila institucionalnega varstva. Izjava, ki so jo podali zavezuje le do preklica, kar pomeni, da sklenjen dogovor ne zavezuje več. Ovir za umik izjave ni in lahko tretja oseba svoje soglasje umakne kadarkoli. Z vložitvijo vloge je jasno, da si dogovora ne želijo več, zato je upravni organ pravilno odločil na podlagi veljavne zakonodaje. Vlogi za oprostitev za plačila storitve s strani C.C. in B.B. sta bili že vloženi, kar ni bilo sporno. Pravno nerelevanten je prenos nepremičnine s strani upravičenke na A.A., saj je upoštevno obdobje pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva eno leto pred uveljavljanjem socialno varstvene storitve. Razpolaganje v ostalem obdobju ne more biti upoštevno. V primeru darilne pogodbe, pa gre za neodplačan prenos, zato ni potrebe po seznanitvi z njeno vsebino. Tudi oporoka ne more v ničemer vplivati na plačilno sposobnost, saj gre za enostranski pravni posel, s katero zapustnik odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti. Oporoko lahko prekliče ali spremeni in svobode testiranja po Zakonu o dedovanju ni mogoče omejiti s pogodbo. Zato je ugotavljanje, ali se je v zameno za sklenitev oporoke B.B. zavezal za plačilo oskrbnine nepotrebno.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka izpostavila, da je upravičenka odšla v domsko oskrbo ob soglasju treh zavezancev A.A., C.C. in B.B., o čemer ostali trije otroci upravičenke niso bili obveščeni. Sopodpisniki dogovora med DSO in upravičenko so deponirali izjave pri notarju in se zavezali plačevati oskrbo. Že v samem dogovoru med upravičenko DSO in tremi zavezanci je jasno navedeno, da gre za zavezo vseh treh zavezancev. Ostali trije otroci se niso zavezali ali prosili za kakršnakoli soglasja, niti jih je Center za socialno delo povabil na razgovor kot stranko v postopku. Bili so postavljeni pred dejstvo, brez možnosti odločitve. Sam bi lahko nudil upravičenki varstvo na domu. Pri dogovoru med ostalimi je šlo za vzajemnost. Dejstvo je, da oporoka velja in ni preklicana, del zemljišča je podarjenega, dogovor z DSO je podpisan, napisane izjave so zavezujoče in so deponirane pri notarju. Gre za dejstva, ki bi jih tožena stranka morala preveriti. Tožena stranka še vedno ni odločila o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo. Upravičenka se je s tremi otroki dogovorila za poseben premoženjski režim, zato so se ti zavezali plačevati domsko oskrbo, ostale otroke niso nič vprašali ali jih o tem obvestili. Upravičenka in dom imajo pisna jamstva in zaveze za plačevanje oskrbnine. Nenazadnje ima upravičenka premoženje, ki bi ga lahko prodala. Del premoženja je prepisala na zavezanca A.A., del pa v oporoki namenila B.B..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana kršitev določb zatrjevanih s strani tožene stranke, tj. 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi molka organa presojalo prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2019, saj toženec o tožnikovi pritožbi ni odločil v dveh mesecih in ne v nadaljnjih sedmih dneh od zahteve tožeče stranke. Skladno z drugim odstavkom 72. člena ZDSS-1 je štelo, da je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. S prvostopno odločbo je bilo odločeno o oprostitvi upravičenke plačila storitve institucionalnega varstva in določena višina njenega prispevka. Ugotovljeno je bilo, da ima upravičenka šest zavezancev za preživljanje ter v 4. do 15. točki izreka določen obseg zavezanosti posameznega zavezanca. Ker zavezanci E.E., F.F. in A.A. niso zahtevali oprostitve plačila storitve za upravičenko, je prvostopni organ štel, da so plačilno sposobni v višini oprostitve upravičenke.

7. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo zakaj mora tožena stranka ugotavljati dejansko stanje. Hkrati pa je razbrati, da tožena stranka ne soglaša z razlogovanjem sodišča v 13. točki zakaj ne more samo ugotavljati dejanskega stanja. Tožena stranka namreč meni, da razpolaganje s posebnimi programi za izračunavanje, ne more biti razlog, zaradi katerega mora tožena stranka ugotavljati celotno dejansko stanje. Ravno slednje potrjuje dejstvo, da dejansko ne gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev, temveč za nestrinjanje z razlago sodišča. 8. Neutemeljena je pritožbena navedba o neopredelitvi sodišča do ugovora ločenosti postopkov, saj je skozi celotno obrazložitev sodišče ugotavljalo in opozarjalo na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, ki bi dopuščalo odločanje o prispevku tožeče stranke.

9. Pritožnikov ugovor o ločenosti postopkov sprejema uporabnika v institucionalno varstvo, o katerem odloča komisija zavoda in postopkom doplačevanja, ki ga vodi CSD, če ni dogovora o morebitnih oprostitvah in o soprispevku, je neupošteven. Že Vrhovno sodišče RS je v 21. točki obrazložitve sodbe v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020 izpostavilo, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca ne nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca1 in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti.2 Opozorilo je, da skrajšan ugotovitveni postopek v zadevah institucionalnega varstva ni mogoč, saj v tem postopku sodelujejo stranke z nasprotujočimi se interesi. Obveznosti v upravnem postopku ni mogoče naložiti določeni osebi (pasivni stranki), ne da bi bila vključena v postopek odločanja kot subjekt postopka z možnostjo varstva svojega pravnega položaja, kar velja v primeru zavezanca kot CSD na podlagi vloge upravičenca odloča o njegovi obveznosti do plačila.3 To zahteva načelo varstva in zagotavljanja pravic v upravnem postopku, po katerih se zavezancu omogoči, da se vključi v postopek in podaja splošne ugovore proti doplačevanju institucionalnega varstva.4 Tudi pri presoji vprašanja o utemeljenosti vloge upravičenca o oprostitvi plačevanja lastne oskrbe, ima zavezanec upravičen interes sodelovanja v postopku in navajanja ustreznih dejstev in dokazov, saj v primeru, če ni oprostitve upravičenca ali je le-ta manjša, zavezancu ne bo treba doplačevati k oskrbi. Šele v primeru in potem, ko CSD na podlagi vseh navedb strank in izvedenih dokazov presodi, da je vloga upravičenca glede oprostitve utemeljena je mogoče odločati o vprašanjih, ki se nanašajo na obveznost plačevanja oziroma njene delne oprostitve določenega zavezanca.5 CSD je tako dolžan morebitnega zavezanca že takoj po vlogi o oprostitvi upravičenca pritegniti v postopek po uradni dolžnosti in ga seznaniti z možnostjo sodelovanja v postopku.6

10. Prav tako sodišče ne more slediti razlogovanju pritožnika, da je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo skladno z 61. in 62. členom ZDSS-1 ugotoviti vsa relevantna dejstva potrebna za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka skladno s 145. členom ZUP in zatorej strankam ni omogočila uveljavitev in zavarovanje pravic in koristi.

11. Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da gre za spor polne jurisdikcije, zaradi česar sodišče ni imelo podlage zadeve vračati v novo upravno odločanje, sploh pa ne zaradi ugotavljanja celotnega dejanskega stanja. Sodišče je vodilo postopek na podlagi tožbe zaradi molka organa. V 12. točki obrazložitve sodbe je razumljivo in argumentirano pojasnjeno zakaj je dejansko stanje nepopolno in kaj mora tožena stranka v sklopu ugotovitvenega postopka izvesti, da bo lahko ugotovila vsa pravno relevantna dejstva, ki so potrebna za odločitev v predmetni zadevi. Tožena stranka ne more izvajanje svoje primarne in poglavitne funkcije prevaliti na sodišče. Sodišče v predmetni zadevi presoja pravilnost ravnanja tožene stranke. Ni odveč opozoriti, da tožeča stranka v predsodnem upravnem postopku ni bila deležna niti dvostopenjskega odločanja in so tožnikove pritožbene navedbe zoper prvostopno odločbo ostale neodgovorjene.

13. Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost strank, kar pa glede na izkazano pasivnost tožene stranke v upravnem postopku, v konkretnem primeru ni bila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je nesmiselno parcialno ugotavljanja dejanskega stanja glede pridobitve izjav prenosa lastništva nepremičnin na A.A., omenjene v dogovoru in glede oporoke iz zapisnika CSD D. z dne 13. 12. 2018. Takšna odločitev sodišča v konkretni zadevi ne pomeni podaljševanja postopka, temveč zagotovitev pogojev za sodno presojo. Primarno mora tožena stranka v ugotovitvenem postopku izvesti, kar ji nalaga ZUP, šele nato nastopi presoja sodišča. V kolikor bi sledili razlogovanju tožene stranke, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo vedno, ko tožena stranka iz različnih razlogov ne bo ugotavljala dejanskega stanja na način, kot ji to nalaga ZUP, slednje brezpogojno izvajati sodišče. Možnost, za katero se zavzema tožena stranka,7 je logična in smotrna takrat, ko je večina dejanskega stanja v ugotovitvenem postopku ugotovljena pravilno in popolno, pa manjka zgolj kakšen dokaz oziroma je ostalo neraziskano posamezno dejstvo, ki bi pripomoglo k lažji odločitvi. V predmetnem primeru temu ni tako.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča, da se toženi stranki zadeva vrne v novo odločanje. Vsa opredeljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko vplivajo na pravni položaj zavezanca pri odločanju o (do) plačila storitev institucionalnega varstva. Glede vsake okoliščine posebej, je sodišče svojo odločitev argumenitirano pojasnilo. V upravnem postopku sicer upravni organ, ne more v nedogled raziskovati in ugotavljati, kakšne namene so imele stranke pri urejanju svojih premoženjskih razmerij, pa vendar se ne sme dopustiti, da se s pomočjo upravne odločbe potrjuje ravnanje in fraudem legis agere.8

15. Glede na vse obrazloženo in ob upoštevanju citiranega stališča VSRS, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Za vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec za (delno) oprostitev za ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem. 2 Npr. ugovori v skladu z družinskim zakonikom. 3 Navedeno velja ne glede na to, ali je zavezanec podal sam vlogo za oprostitev plačila glede na svoje premoženjsko stanje. 4 Ugovore, ki se nanašajo na oprostitev upravičenca in višino te oprostitve, ne le ugovora v zvezi s premoženjskim stanjem zavezanca in stanjem zakonca ter otrok, ki se upoštevajo, ki se nanašajo le na oprostitev zavezanca in kar so lahko morebitni ugovori v kasnejši fazi postopka, če je to zahteval zavezanec s svojo vlogo. 5 V zvezi s tem pa zavezanec lahko uveljavlja tudi dodatne ugovore po temelju in nato še morebitne ugovore, ki se nanašajo na njegovo premoženjsko stanje in stanje njegove družine. 6 Organ mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti zato, da so v postopku udeleženi vsi na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP). 7 Da sodišče odloča po vsebini in toženi stranki ne vrača zadeve v novo upravno odločanje. 8 Ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel.