Jedro

Če se pogodbeni stranki dogovorita, da mora kupec namesto kupnine vrniti prodajalcu dano posojilo, je to prenovitev terjatve na plačilo kupnine. S tem terjatev na plačilo kupnine preneha, nastane pa terjatev na vrnitev posojila, ki ostane vzajemna nasprotni terjatvi na izročitev kupljene stvari.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja svoje terjatve na vrnitev posojila v znesku 15.000.000,00 SIT s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na posojilni pogodbi z dne 18.7.1997. Trdila je, da sta z njo pravdni stranki prenovili terjatev iz naslova prodajne pogodbe (terjatev po računu št. 7/97). Ker tožena stranka ni plačala nobenega obroka posojila, je bila pogodba potrditvi tožeče stranke razdrta, saj je bilo z njo dogovorjeno, da nastane taka posledica, če tožena stranka ne plača dveh zaporednih obrokov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki res junija 1997 sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka toženi prodala pohištvo v vrednosti 15.000.000,00 SIT (prvi odstavek obrazložitve na tretji strani sodbe prve stopnje). Dne 18.7.1997 sta nato sklenili še posojilno pogodbo, s katero sta "prenovili sklenjeno kupoprodajno pogodbo" (drugi odstavek obrazložitve na šesti strani sodbe prve stopnje). Nato je ugotovilo, da tožeča stranka kupljenega pohištva ni izročila toženi stranki. Na tej podlagi je zaključilo, da "je bila prodajna pogodba med strankama veljavno sklenjena, vendar pa ni bila nikoli izpolnjena, tako da je obveznost po tej pravni podlagi ugasnila, zato je posojilna pogodba z dne 18.7.1997, s katero sta stranki prenovili terjatev, ki jo je imela tožeča stranka po računu 7/97, brez učinka (čl. 351/1 ZOR)". Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je soglašalo z odločitvijo, ne pa v celoti tudi z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Zavzelo je namreč stališče, da terjatev tožeče stranke zaradi neizpolnitve njene obveznosti izročiti pohištvo ni ugasnila in da prodajna pogodba ostaja v veljavi, saj ni bila niti izpolnjena niti ni nična. Menilo pa je, da zaradi neizpolnitve obveznosti tožeče stranke izročiti toženi stranki pohištvo njena terjatev na plačilo pohištva še ni zapadla, zato posojilo, ki ga pomeni prenovitvena pogodba, toženi stranki sploh ni bilo dano. Terjatev tožeče stranke iz posojilne pogodbe torej po stališču pritožbenega sodišča sploh ni nastala, zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč torej sledi, da sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da tožeča stranka toženi proda za 15.000.000,00 SIT pohištva. S tem sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala izročiti toženi pohištvo, ta pa se je zavezala pohištvo plačati (prvi odstavek 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je ugotovitev obeh sodišč, da kupnina za pohištvo ni bila plačana.

Obveznost plačila kupnine je bila namreč s posojilno pogodbo z dne 18.7.1997 prenovljena (da gre za prenovitev pogodbe, med pravdnima strankama pravzaprav ni sporno, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je glede na določbo 349. člena ZOR obveznost tožene stranke plačati kupnino res ugasnila zaradi prenovitve, ali morda zaradi kompenzacije, ki jo je tožeča stranka tudi zatrjevala). Obveznost plačati kupnino je za toženo stranko zaradi prenovitve torej ugasnila, nastala pa je nova obveznost vrniti posojilo v skladu s posojilno pogodbo. Pravdni stranki sta se očitno zedinili, da obveznost plačila kupnine nadomestita z obveznostjo vrnitve posojila, torej z obveznostjo, ki ima drugačno pravno podlago od prvotne (prvi odstavek 348. člena ZOR). Od prenovitve obveznosti tožene stranke dalje sta torej obstajali dve obveznosti pravdnih strank. Tožeča stranka je morala na podlagi prodajne pogodbe toženi izročiti pohištvo; toženi stranki pa ni bilo treba več plačati kupnine, ker je ta njena obveznost ugasnila, ampak je morala tožeči vrniti posojilo, ker je s prenovitvijo nastala ta njena nova obveznost (prvi odstavek 350. člena ZOR). Obe obveznosti sta veljavno nastali. Niti prodajna pogodba niti posojilna pogodba namreč nista nični (in tega tudi nobena od strank ne trdi). Samo zaradi tega, ker po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pohištvo ni bilo izročeno toženi stranki, prodajna pogodba tudi razdrta ni mogla biti. Če tožeča stranka pohištva ni hotela izročiti toženi stranki v primernem roku, bi ji tožena stranka morala dati primeren dodatni rok za izročitev (prvi odstavek 490. člena ZOR) in šele zaradi neizpolnitve pogodbe v tem nakanadnem roku bi bila pogodba po samem zakonu razdrta (491. člen ZOR). Ugotovitev o obstoju naknadnega roka za izpolnitev v sodbah prve in druge stopnje ni. Zato tudi ni podlage za ugotovitev, da bi katerakoli obveznost iz prodajne pogodbe ugasnila zaradi njene neizpolnitve. Obveznost plačila kupnine pa je ugasnila šele s sklenitvijo pogodbe o prenovitvi, ne pa že prej.

Pogodba o prenovitvi ima torej vse učinke (primerjaj prvi odstavek 351. člena ZOR). Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da pogodba o prenovitvi obveznosti tožene stranke nima učinka glede na določbo prvega odstavka 351. člena ZOR, so torej res zmotni.

Zmotni pa so tudi materialnopravni zaključki pritožbenega sodišča. Ne drži namreč, da terjatev tožeče stranke na plačilo kupnine ni zapadla, zato toženi stranki posojilo, s katerim je bila ta terjatev prenovljena, sploh ni bilo dano. Pravdni stranki sta namreč sklenili pogodbo o prenovitvi obveznosti tožene stranke s tem, da sta sklenili posojilno pogodbo. V trenutku njene sklenitve je obveznost tožene stranke plačati kupnino obstajala, s sklenitvijo pogodbe o prenovitvi pa je ugasnila. Vprašanje njene zapadlosti tako za odločitev o veljavnosti pogodbe o prenovitvi in s tem posojilne pogodbe sploh ni odločilno. V ZOR pa tudi ni nobene določbe, na podlagi katere bi bil mogoč materialnopravni sklep, da zaradi tega, ker terjatev na kupnino ni zapadla, njena prenovitev v posojilo ne bi imela učinka in da torej posojilo toženi stranki ni bilo dano. Zato pritožbeno sodišče kakšne materialnopravne določbe za tak svoj zaključek niti ni moglo navesti.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova posojilne pogodbe nastala in da glede na dejansko stanje, ugotovljeno v dosedanjem postopku, še vedno obstaja (enako kot vzajemna terjatev na izročitev pohištva). Sodišči prve in druge stopnje sta torej vsako z drugimi razlogi prišli do materialnopravno zmotne ugotovitve, da ta terjatev tožeče stranke sploh ni nastala. Zato se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je nastala obveznost tožene stranke, da mora zaradi neplačila dveh zaporednih mesečnih obrokov posojila vrniti celotno posojilo, kot je bilo dogovorjeno v zadnjem odstavku 2. člena posojilne pogodbe in na čemer tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.