Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v zaporu dovolj površin, kjer se je lahko gibal. Poleg sicer manjšega spalnega prostora je treba upoštevati tudi ostale prostore v Zavodu, ki so zaporniku na voljo, možnost sprehajanja na prostem, opravljanja drugih aktivnosti in dela v Zavodu. Podobno izhaja tudi iz odločbe ESČP v primeru Lalić in devet drugih proti Sloveniji.

Pritožbeno sodišče meni, da je bil Zavod seznanjen oziroma bi moral biti seznanjen z napotitvijo tožnika na operacijo, posledično pa bi moral poskrbeti tudi za ustrezen prevoz. Ker je po mnenju pritožbenega sodišča do napake prišlo v organizaciji Zavoda, je pritožbeni očitek v tem delu utemeljen. Kljub navedenemu pa odškodninska odgovornost toženke ni podana, saj tožnik ni izkazal škode (ki bi mu nastala zaradi prestavitve operacije) kot naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 104.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2010 dalje do plačila. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.242,50 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz „vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je procesno kršitev, zaradi katere je bil prikrajšan za popolno dokazovanje, uveljavljal že na naroku. Sodišču prve stopnje očita, da je več tožbenih trditev in predlaganih dokazov zavrnilo zgolj pavšalno. Ob tem opozarja, da je v postopku šibkejša stranka, zato bi morala biti izpodbijana sodba bolj kritična do toženke in izpovedb njenih zaposlenih. Nadalje navaja, da se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da je bilo površin v zaporu, kjer se je tožnik lahko gibal, bistveno premalo. Prostori, ki jih je sodišče upoštevalo, so bili večino časa zaprti, poleg tega so jih morali deliti še z drugo sobo. Kvadratura, ki jo je zatrjevala toženka, se tako v celoti izkaže za zavajajočo. Glede omejitve pravice do informacijske zasebnosti in dostopa do informacij javnega značaja (kamor tožnik vključuje tudi pravico do dostopa do interneta), meni, da ni ustavno dopustna. Posledično tudi ukrep z odvzemom in prepovedjo uporabe računalnika ni bil dopusten. Glede vprašanja trajnega odvzema pravice do dela se tožniku prav tako postavlja vprašanje, ali sploh gre za dopustni in sorazmerni poseg v njegovo ustavno pravico. V nadaljevanju navaja, da se toženka ni potrudila, da bi mu v času prestajanja kazni omogočila stik z otroki. Ker z njene strani ni bilo nobene spodbude ali aktivnosti, je bil tožnik od svojih otrok odtujen, stikov pa zaradi tega tudi sedaj ne more vzpostaviti. Dokazni postopek je nadalje pokazal, da je do kršitve prišlo tudi v zvezi z zdravniško pomočjo tožniku. Toženka ni uspela organizirati svojega dela na način, da bi tožniku omogočila zdravniško oskrbo. Glede ločenega bivanja od odvisnikov tožnik navaja, da toženka tega dejansko ne omogoča. Ena od prič je jasno izpovedala, da je tožnik želel na „trakt“, vendar mu je bilo pojasnjeno, da tam ni prostora. S tem je negirala pričanje ostalih, da je bilo prostora vedno dovolj. Priče so prav tako izpovedale, da tožniku ni bila izročena PIN številka, pa je bil odškodninski zahtevek kljub temu zavrnjen. Zaradi različnih pravnih tolmačenj je bila tožniku kršena tudi pravica do predčasnega odpusta. Ena od prič je sicer trdila, da to ne bi vplivalo na tožnikovo pravico, kar pa je v popolnem nasprotju s trditveno podlago toženke. Tudi omejitve glede nedostopa do pravne zakonodaje, obiskov staršev ter neetično ravnanje zaposlenih so imele za tožnika posledice, počutil se je trpinčenega, mučenega in depresivnega.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik prestajal kazen zapora v ZPKZ ... (v nadaljevanju Zavod) od dne 13. 7. 2010 do dne 14. 8. 2015. Zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in posega v osebnostne pravice v času prestajanja kazni tožnik zahteva plačilo odškodnine in pri tem zatrjuje enajst kršitev: kršitev določb glede zagotovljene površine obsojencem v sobi, kršitev določb glede nudenja zdravniške pomoči, kršitev določb glede ločenega bivanja od odvisnikov, kršitev pravice do telefonskih pogovorov, kršitev pravice do dela, nezakonito ravnanje v postopku pogojnega odpusta, neupravičen odvzem predmetov, onemogočanje obiska staršev, kršitev določb o prekinitvi kazni, omejen dostop do brezplačne pravne pomoči, učinkovitega pravnega sredstva, knjižnice in zakonikov ter nečloveško ravnanje, poniževanje, mučenje. Sodišče prve stopnje je ob presoji zatrjevanih kršitev ugotovilo, da te niso podane, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo (341. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) ter ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Zatrjevana procesna kršitev zaradi neizvedbe dokazov je po oceni pritožbenega sodišča nekonkretizirana. Tožnik namreč ni navedel, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in kaj je z njimi želel dokazati oziroma kako je to vplivalo na pravilnost sodbe. Prav tako je presplošna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje več tožbenih trditev zgolj pavšalno zavrnilo, saj tožnik ni pojasnil, na katere trditve se očitek nanaša. Tako pavšalno uveljavljanih kršitev pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek o tožniku kot šibkejši stranki, saj sta stranki v pravdnih postopkih, ki jih ureja ZPP, enakovredni. Sodišče prve stopnje je stranki obravnavalo enakovredno in je v skladu s tem presojalo tudi njune dokaze. Navedba pritožnika, da toženka lahko vpliva na dokaze, pa je pavšalna in ni z ničimer utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v zaporu dovolj površin, kjer se je lahko gibal. Poleg sicer manjšega spalnega prostora je treba upoštevati tudi ostale prostore v Zavodu, ki so zaporniku na voljo, možnost sprehajanja na prostem, opravljanja drugih aktivnosti in dela v Zavodu. Podobno izhaja tudi iz odločbe ESČP v primeru Lalić in devet drugih proti Sloveniji, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v celoti pa ji sledi tudi pritožbeno sodišče. Prostore v zaporu, njihovo velikost in razpoložljivost je v obravnavnem postopku natančno opredelila toženka, tožnik pa temu ni nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje te navedbe utemeljeno upoštevalo in nanje oprlo svojo odločitev. Priče so potrdile, da sta bila hodnik in dnevna soba tožniku večji del dneva dostopna, zato pritožbeno sodišče nasprotne pritožbene navedbe zavrača. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo razpoložljivih površin za tožnika dovolj tudi ob dejstvu, da so si hodnik in dnevno sobo delil zaporniki iz dveh sob ter da je bila v sobi urejena kadilnica, ki je tožnik ni uporabljal. 8. Glede odtegnitve zdravniške pomoči pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek pritožnika utemeljen. Dokazni postopek je pokazal, da v Zavodu dela zdravstvena ambulanta, ki skrbi za zdravje zapornika ter ga po potrebi napoti na zunanji specialistični pregled. Zavodske medicinske sestre se po opravljenem pregledu s pomočjo zdravstvenega kartona zapornika seznanijo z ugotovitvami zdravnika ter morebitnimi predpisanimi terapijami. Iz tega izhaja, kar je tudi povsem pričakovano, da se zdravstvene storitve za zapornike urejajo preko zavodske ambulante in ne zgolj preko zapornika osebno. Pritožbeno sodišče zato meni, da je bil Zavod seznanjen oziroma bi moral biti seznanjen z napotitvijo tožnika na operacijo, posledično pa bi moral poskrbeti tudi za ustrezen prevoz. Ker je po mnenju pritožbenega sodišča do napake prišlo v organizaciji Zavoda, je pritožbeni očitek v tem delu utemeljen. Kljub navedenemu pa odškodninska odgovornost toženke ni podana, saj tožnik ni izkazal škode (ki bi mu nastala zaradi prestavitve operacije) kot naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker pritožba te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, ji v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče. 9. Pritožbeno sodišče zavrača pomisleke tožnika glede neustavnosti omejitve pravice do komunikacijske zasebnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporaba naprav za elektronsko komunikacijo v zavodu za prestajanje kazni ni splošno prepovedana. Obsojencu se namreč na njegovo prošnjo lahko dovoli posedovanje in uporaba takšnih sredstev, ki med drugim omogočajo tudi dostop do svetovnega spleta, če s tem ne ogroža varnosti in če ni podana nevarnost za zlorabo (78.a člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, Uradni list RS, št. 102/2000 s spremembami – v nadaljevanju Pravilnik, v povezavi s petim odstavkom 75. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000 s spremembami). Glede na to, da vsak ukrep odvzema prostosti prinaša nekatere omejitve v zasebno življenje zapornika, je razumljivo in pričakovano, da je omejena tudi elektronska komunikacija. Ker pa prepoved ni absolutna in ima zapornik možnost, da si dostop do sredstev elektronskega komuniciranja pridobi, je takšna omejitev po mnenju pritožbenega sodišča ustavno dopustna.

10. Kot nesorazmeren poseg v ustavno pravico je pritožnik navajal tudi trajni odvzem pravice do dela v zavodu za prestajanje kazni. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj odvzem tožnikove pravice ni bil trajen. Tožniku so dne 21. 6. 2012 zaradi neupravičene odsotnosti z dela v skladu s petim odstavkom 37. člena Pravilnika resda prenehale pravice iz dela, vendar pa je bil tožnik dne 15. 6. 2015 z odločbo Zavoda z dne 12. 6. 2015 ponovno razporejen na delovno mesto. Ker torej tožnik dela ni izgubil trajno, temveč le začasno, so njegove navedbe neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbene navedbe glede stikov tožnika s svojimi otroki. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da Zavod nima dolžnosti urejanja tovrstnih stikov. Zavod bi v primeru, če bi bili stiki v zaporu sodno določeni, le omogočil njihovo izvrševanje. Sam pa stikov ne določa in jih ne ureja, prav tako ni mogoče pričakovati, da bo k stikom spodbujal. S tem, ko je Zavod seznanil Center za socialno delo z željo pritožnika, da bi z otrokom navezal stik, je storil vse, kar je bilo v njegovi pristojnosti.

12. V zvezi z ločenim bivanjem od odvisnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da Zavod kljub temu, da ločenih oddelkov nima, zapornikom omogoča ločeno bivanje v posebnih traktih. Pritožba izpovedi prič ne povzema pravilno, saj ni nobena izmed njih trdila, da je na traktih vedno dovolj prostora, temveč iz izpovedb jasno izhaja, da je možnost premestitve odvisna tudi od namestitvenih zmožnosti. Sicer pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bistveno, kakšne so bile namestitvene zmožnosti in zakaj tožnik ni bil premeščen, saj je sodišče prve stopnje zahtevek iz tega naslova zavrnilo iz razloga, ker ob pomanjkljivih trditvah tožnika ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je za premestitev zaprosil in od katerega dne dalje bi mu škoda lahko nastajala. Poleg tega pa je ugotovilo tudi, da tožnik škode, ki bi opravičevala odmero odškodnine, ni izkazal. Ker pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, je pritožbeno sodišče nanje vezano in navedenega ni preizkušalo.

13. Drži pritožbena navedba, da tožniku ni bila izročena PIN številka, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno sploh ni bilo sporno, temveč je bilo bistveno vprašanje, zakaj je do tega prišlo. Sodišče prve stopnje je razlog našlo v ravnanju tožnika, saj ta ni izkazal, da bi za PIN številko zaprosil. Iz tega razloga je zaključilo, da do kršitve toženke ni prišlo, ter je zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožba se v navedeno ugotovitev ne spušča, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede postopka pogojnega odpusta. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo obrazložilo, da je bilo razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje več. Komisija za pogojni odpust ni upoštevala le sporne kazni, temveč tudi dejstva, da je bil tožnik večkratni specialni povratnik, njegovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno, na prostosti pa ni imel urejenih pogojev za življenje. Navedeno so potrdile tudi priče. Na tej podlagi pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi odločitev o pogojnem odpustu tudi ob neupoštevanju zastarane kazni ostala enaka. Ob tem zavrača pritožbeni očitek o neskladju med izpovedbo priče in trditveno podlago toženke, saj je le-ta v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da je na odločitev Komisije za pogojni odpust vplivalo več razlogov in ne le neurejena kazen.

15. Pritožbena navedba o nedostopu do pravne zakonodaje, omejevanju obiska staršev ter neetičnem ravnanju zaposlenih je pavšalna. Do navedenega se je podrobno opredelilo sodišče prve stopnje, pritožba pa ugotovitev ne izpodbija dovolj konkretno, da bi jih pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

16. Ker tožnik nepravilnosti pri delu Zavoda torej ni izkazal in tudi sicer tožnikove osebnostne pravice v času prestajanja kazni zapora niso bile kršene, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 148. člena, 179. člen Obligacijskega zakonika).

17. Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k razjasnitvi zadeve in k presoji pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).