Jedro

V predmetni zadevi gre upoštevajoč 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 za socialni spor, kar pomeni, da se sodišče v predmetnih sporih odloča o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V primeru priznanja pravice do nadomestila za invalidnost gre za prav takšno pravico. Slednje je razvidno tudi iz opredelitve tožbenega zahtevka. Izpodbijane odločbe in tudi tožbeni zahtevek izkazujejo, da gre primarno za odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost, zaradi česar je sicer posledično prišlo do preplačila. Pravna podlaga za izplačilo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je vedno priznana pravica, v konkretnem primeru pravica do nadomestila za invalidnost. Tako je pravilna odločitev sodišča, ko je stroške postopka odmerilo upoštevajoč VII. Poglavje OT.

Izrek

I. Pritožba zoper stroškovni del sodne odločbe se zavrne in se potrdi III. točka izreka.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v imenu ljudstva in s sklepom odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2018 in odločbo št. ... z dne 20. 10. 2017. Tožbo v delu zahtevka, v katerem je zahtevala ugotovitev, da ima pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost po odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2013 (pravilno: 1. 4. 2014) in da se tožeči stranki z dnem 4. 8. 2017 izplačevanje nadomestila za invalidnost ne ustavi, je sodišče zavrglo. Hkrati je v III. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 802,09 EUR.

2. Stroškovni del sodne odločbe v III. točki izreka izpodbija tožeča stranka po pooblaščenem odvetniku. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodno odločbo spremeni, tako da ugodi in prizna celotne priglašene stroške kot so razvidni iz stroškovnika.

Tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno odmerilo stroške. Štelo je, da gre za nedenarni zahtevek v višini 300 točk, namesto da bi upoštevalo, da gre za denarni zahtevek v višini 9.503,80 EUR s pp in kot osnovno vrednost upoštevati 400 točk. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka pri toženi stranki. Ker ne gre za postopek, ki je bil sprožen na zahtevo tožeče stranke, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov sestave pritožbe, ki je bila potrebna in utemeljena glede na odločitev sodišča po temelju. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni upoštevalo, da gre za denarni zahtevek, prav tako se sodišče ni opredelilo do stroškov pritožbenega postopka pri toženi stranki. Ni mogoče ugotoviti ali je sodišče o navedenih stroških sploh odločalo, ali pa bo o teh stroških odločano v okviru upravnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega stroškovnega dela sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem. - ZUP). V sodnem postopku ni prišlo do kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s sprem., v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. V predmetnem socialnem sporu gre za spor o priznanih stroških sodnega in stroških upravnega postopka. Stroški, ki jih mora tožeči stranki povrniti tožena stranka, so bili priznani v skupni višini 802,09 EUR. Sodišče je o stroških postopka odločilo v skladu s 154. in 155. členom Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) uporablja v socialnih sporih. Ugotovilo je, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v glavnini uspel, uspel ni le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka,1 vendar zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške sodnega postopka skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno odmerilo stroške, ker bi moralo šteti, da gre za denarni zahtevek v višini 9.503,80 EUR s pp in kot osnovno vrednost upoštevati 400 točk. Ob upoštevanju 8. poglavja Odvetniške tarife, ki ureja postopek pred delovnim in socialnim sodiščem (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) je sodišče za sestavo tožbe v okviru 3. alineje 1.b točke tar. št. 15, pravilno priznalo 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, skladno s tar. št. 15/2, 300 točk za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 4. 4. 2019. V predmetni zadevi gre upoštevajoč 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 za socialni spor, kar pomeni, da se sodišče v predmetnih sporih odloča o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V primeru priznanja pravice do nadomestila za invalidnost gre za prav takšno pravico. Slednje je razvidno tudi iz opredelitve tožbenega zahtevka.2 Izpodbijane odločbe in tudi tožbeni zahtevek izkazujejo, da gre primarno za odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost, zaradi česar je sicer posledično prišlo do preplačila. Pravna podlaga za izplačilo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je vedno priznana pravica, v konkretnem primeru pravica do nadomestila za invalidnost. Tako je pravilna odločitev sodišča, ko je stroške postopka odmerilo upoštevajoč VII. Poglavje OT.3

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da se sodišče ni opredelilo do priglašenih stroškov upravnega postopka, oziroma ni razvidno ali je o tem sploh odločilo. Iz 10. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče tožeči stranki priznalo 250 točk za pritožbo v upravnem postopku, skladno s tar. št. 28/2 - prvi odstavek v zvezi z 28/5 OT. Pri tem je tudi pojasnilo, da če se postopek uveden po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno, gredo stroški, med katere sodijo tudi stroški pravnega zastopanja stranke v breme organa (drugi odstavek 113. člena). Ker je bil v konkretnem primeru postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma se ni začel na zahtevo tožeče stranke, slednja pa je v sodnem postopku uspela, je sodišče pravilno priznalo tudi stroške za pritožbo v upravnem postopku.

8. Upoštevajoč dejstvo neutemeljenosti pritožbenih navedb, pritožba zoper stroškovni del sodne odločbe ne more biti uspešna in jo je sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

9. Ob takšnem izidu je potrebno na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da nosi tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V delu, kjer je sodišče njegovo tožbo zavrglo, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški. 2 Odprava dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 1. 2018 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 20. 10. 2017 ( s katero je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v obdobju od 1. 10. 2014 do 31. 7. 2017 zaradi izpisa iz evidence brezposelnih oseb prejela preveč izplačano nadomestilo za invalidnost, zaradi česar je prišlo do preplačila v višini 9.503,80 EUR). Z odločbo z dne 31. 1. 2018 je bila pritožba zoper odločbo prve stopnje zavrnjena, hkrati pa odločeno, da stroške pravnega zastopanja nosi zavarovanec sam. 3 Ki ureja postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči OT. tar. št. 15.