Jedro

Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavita sklepa Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. ... z dne 24. 5. 2016 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 14. 9. 2016 in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožnik povrne toženi stranki njene stroške v znesku 630,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Navaja, da so razlogi za trajno premestitev tožnika fiktivni. Trdi, da je bila premestitev posledica šikaniranja zaradi zamer in negativnega odnosa direktorja ZPKZ A.. Slednji je tožniku želel izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, kar kaže na nezakonitost premestitve. Toženi stranki očita, da je z odločitvijo o spremembi naziva hitela v nasprotju z veljavnimi predpisi, kar je bilo ugotovljeno v upravnem sporu. Tožena stranka je izigrala določbo 19. člena pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je tožniku ponudila v podpis aneks, ne da bi mu dala potreben čas za odgovor. Tožnik meni, da ga je tožena stranka premestila v nasprotju z Uredbo o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih, saj ni izvedla ustreznega postopka. Da v obravnavanem primeru ni šlo za realne, temveč za fiktivne razloge in šikaniranje tožnika, naj bi bilo razvidno iz poteka dogodkov v času pred sporno premestitvijo od februarja 2016 dalje, ki ga je opisal že v postopku na prvi stopnji in ga povzel v pritožbi. Vztraja, da je bil disciplinsko premeščen na drugo delovno mesto v prevzgojni dom B., čeprav disciplinski postopek ni bil izveden. Tudi C.C. je potrdil tožnikove trditve, da premestitve niso narekovale potrebe dela. Pomanjkanje pravosodnih policistov v ZPKZ naj bi po mnenju tožnika dokazoval tudi pred kratkim objavljen razpis šestih prostih delovnih mest. Sicer pa tudi iz sporočila generalnega direktorja izhaja, da je bila odločitev o premestitvi na drugo delovno mesto sprejeta po skupnem sestanku in po temeljitem premisleku. Tožnik očita, da se sodišče ni opredelilo posebej do izpovedi D.D., da so bili razlogi za premestitev drugačni, kot jih je navajala tožena stranka. V tem delu je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka tožnika, da komisija za pritožbe ni odgovorila na pritožbene razloge, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do utemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo in ugotoviti, ali je tožnik kršil delovne obveznosti. Trdi, da izpodbijani sklep o premestitvi ni obrazložen, saj iz obrazložitve ne izhaja, kdaj naj bi se dva javna uslužbenca v B. upokojila in koliko pravosodnih policistov bi moralo delati v prevzgojnem domu. Tožnik meni, da je tožena stranka nedopustno širila razloge za premestitev, saj je šele v sodnem postopku navajala, da je bila trajna premestitev potrebna tudi zaradi hude bolezni pravosodnega policista, zaposlenega v prevzgojnem domu, in preobremenjenosti pravosodnih policistov, česar v izpodbijanih sklepih ni navajala. Glede na to, da sta se dva pravosodna policista upokojila že v decembru 2015, ni bilo potrebe po tožnikovi premestitvi oziroma so razlogi, na katere se tožena stranka sklicuje, fiktivni. Upokojena javna uslužbenca nista zasedala istega delovnega mesta kot tožnik, ampak nižjega. Poleg tega je tožnik zatrjeval, da je bila problematika preobremenjenosti pravosodnih policistov še večja v ZPKZ A.. Tožnik je predlagal poizvedbo o ukrepih Inšpektorata RS za delo o ukrepih za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja v zvezi z delovnim časom, vendar sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza. Ker je bil en pravosodni policist v bolniškem staležu že od marca 2016, bi moral biti tožnik premeščen že takrat in ne šele junija 2016. Tudi sicer tožnik glede na stopnjo svoje izobrazbe sodi med vodilne delavce in ne paznike, kamor je sedaj razporejen. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da premestitev tožnika ni v nasprotju s 24. členom KPND. Za tožnikovo premestitev niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena KPND. Prav tako je premestitev tožnika v nasprotju s četrtim odstavkom 24. člena KPND glede na to, da ima manj kot 8 ur dnevnega počitka in da nedopustno posega v njegovo družinsko življenje ter varstvo otrok. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. V skladu s prvim odstavkom 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU), ki ureja premestitev zaradi delovnih potreb brez soglasja javnega uslužbenca (prvi odstavek 147. člena ZJU), se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu med drugim tudi, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. S tem razlogom je tožena stranka znotraj Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot organa v sestavi ministrstva, pristojnega za pravosodje, utemeljila sporno premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni A. v Prevzgojni dom B..

6. Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen. Ocena generalnega direktorja E.E. o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih notranjih organizacijskih enotah razporedil razpoložljive kadrovske vire, je organizacijska odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede obstoja realnih delovnih potreb upoštevati izpoved predstavnika sindikata C.C.. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določeni organizacijski enoti ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca v to enoto. V okviru tega sodišče ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost in smotrnost dela organa kot celote. Ob ugotovitvi, da je v Prevzgojnem domu B. zaradi dveh upokojitev in ene bolniške odsotnosti obstajala delovna potreba po strokovno usposobljenem pravosodnem policistu, saj je za začetnike potrebno daljše usposabljanje, in oceni tožene stranke v izpodbijanih sklepih, da je s trajno premestitvijo mogoče preprečiti ogrožanje varnosti v prevzgojnem domu kot notranji organizacijski enoti organa, je izpolnjen pogoj v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Ker je sodišče v postopku pravilno ugotovilo, da so bili na strani delodajalca podani razlogi za premestitev zaradi delovnih potreb (ocena E.E., da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, razvidna iz 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe), je neutemeljen pritožbeni očitek o fiktivnem razlogu za premestitev. V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je svojo dokazno oceno glede obstoja delovnih potreb oziroma zakonitega razloga za premestitev ustrezno obrazložilo, zato kršitev 8. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je k premestitvi tožnika v PD B. vplivalo več okoliščin (npr. napaka pri delu v ZPKZ A., zaradi katere je izgubil zaupanje nadrejenih in zaradi katere mu je bilo izrečeno pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nesoglasja z direktorjem ZPKZ A., izguba zaupanja s strani direktorja ZPKZ, ipd.), ki jih pritožnik ponovno izpostavlja v pritožbi. Te okoliščine po določilih ZJU ne vplivajo na zakonitost premestitve. Ta je v 148. členu omejena le časovno, ko gre za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, nosečnost in starševski dopust javnega uslužbenca, ter ne sme biti diskriminatorna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni opredelil osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, glede katere naj bi bil diskriminiran. Za presojo zakonitosti premestitve na drugo delovno mesto ni pomembna hitrost odločanja o spremembi naziva, ker gre za dva ločena postopka. Nepomembne so pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni imel dovolj časa za preučitev aneksa ter posledični kršitvi pogodbe o zaposlitvi in pravice do kontradiktornosti postopka. Predhodna ponudba sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni formalni zakonski predpogoj za premestitev javnega uslužbenca s sklepom. Če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, mu delodajalec lahko izda sklep o premestitvi po 150. členu ZJU. Na pravilno ugotovitev sodišča glede ocene generalnega direktorja E.E., da je s premestitvijo mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo znotraj Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ne morejo vplivati pritožbene navedbe o hitrosti spreminjanja akta o sistemizaciji. Bistveno je le, da je bil tožnik premeščen na ustrezno delovno mesto, ki je določeno v sistemizaciji, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Vsebina dela, ki sta ga pred tem v PD B. opravljala upokojena javna uslužbenca, ni pogoj za zakonito premestitev. Prav tako z oceno predstojnika, da je mogoče prosto delovno mesto zasesti s premestitvijo javnega uslužbenca iz istega organa (prvi odstavek 57. člena ZJU), niso bile kršene določbe postopka - Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih. Ker so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so torej okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa oziroma razpisi prostih delovnih mest, zaradi česar izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi tožnikovih pravic, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da Komisija kot drugostopenjski organ tožene stranke ni odgovorila na pritožbene razloge v postopku pri delodajalcu. Komisija, ki mora pri odločanju o pritožbah uporabljati zakon, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 39. člena ZJU), je svojo odločitev glede obstoja zakonitega razloga za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU ustrezno obrazložila, kar pa sicer ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, kot meni pritožba. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka širila razloge za premestitev, saj spregleda, da je z navedbo o hudi bolezni enega pravosodnega policista v marcu 2016 in dodatni časovni preobremenjenosti pravosodnih policistov tožena stranka dodatno utemeljevala, zakaj naj bi bil razlog iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU podan. Za odločitev o zakonitosti premestitve ni bistveno, ali je tožnik res kršil delovne obveznosti, kot se mu je očitalo v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Do tega vprašanja se sodišču prve stopnje glede na relevantna določila ZJU ni bilo treba opredeliti, zato je v zvezi s tem neutemeljen očitek kršitve določb pravdnega postopka.

9. Zaradi delovnih potreb (brez soglasja) se lahko javnega uslužbenca premesti v zakonsko določenih primerih, kot to izhaja iz prvega odstavka 149. člena ZJU. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na določbo prvega odstavka 24. člena KPND, ki ureja razporejanje v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu. Ta določba glede na določbo prvega odstavka 149. člena ZJU v obravnavanem primeru, ko je tožnik premeščen med notranjima organizacijskima enotama v okviru istega organa (Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij), ne pride v poštev. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je premestitev nezakonita zato, ker močno posega v njegovo družinsko življenje. V skladu s četrtim odstavkom 24. člena KPND delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drug kraj, če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevozov, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine. Ob ugotovitvah, da je prevzgojni dom B. bližji tožnikovemu bivališču kot ZPKZ A., da je oddaljenost od bivališča tožnika do naslova njegovih otrok 9 km v eno smer in da je bila tožniku ob četrtkih omogočena dopoldanska izmena, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo do bistvenega poslabšanja življenjskih pogojev tožnika in mladoletnih otrok glede na sklenjeno sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Krškem z dne 18. 11. 2009. 10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP).