Jedro

Z dvajsetletno nemoteno in dobroverno uporabo poti je nastala stvarna služnost na podlagi priposestvovanja. Služnost poti se lahko ukine le, če postane zaradi spremenjenih razmer nepotrebna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosita stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da tožencema kot solastnikoma nepremičnine, št. parc. x k.o. P. ne pripada služnostna pravica hoje in vožnje v breme lastnika parc. št.y k.o. P., ki je last tožnika, kot tudi subsidiarni tožbeni zahtevek, da ta služnost preneha. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da sta toženca s svojimi posestnimi predniki priposestvovala stvarno služnost poti preko tožnikove parcele, to pot je tožena stranka nemoteno uporabljala vsaj od leta 1953, kasneje pa se je s privoljenjem takratne lastnice služečega zemljišča pot razširila, tej poti ni nasprotoval niti C. F., neposredni posestni prednik tožnika. Pismene pogodbe sicer res ni bilo, vendar sodišče smatra, da je služnost nastala po priposestvovanju na podlagi določila 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Pri tem sodišče poudari, da obstoji služnost le v pravici vožnje po obstoječi poti, nikakor pa ne v pravici, da toženca lahko obračata na zemljišču tožnika ali kakokorkoli širita sedaj obstoječo pot. Pri odločanju o subsidiarnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da ni pogojev za prenehanje služnosti, ki je nastala na zakonit način. To pot sta toženca vseskozi uporabljala, torej ni razlogov iz 1. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ni pa tudi pogojev iz 2. odst. tega člena, kajti razmere se niso spremenile in toženca nimata s svoje nepremičnine ustrezne potne povezave z javno potjo. Po rezultatih dokaznega postopka je ugotovljeno, da sicer obstoja peš pot od toženčevega zemljišča direktno na javno pot, vendar za vožnje je ta pot neprimerna in bi zahtevala velike stroške, če bi se hotela ta pot usposobiti za kolikor toliko normalne prevoze. Priposestvovana služnost je še vedno potrebna za gospodujoče zemljišče, zato je sodišče prve stopnje tudi subsidiarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo, uveljavlja pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP in predlaga razveljaviatev izpodbijane sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi graja napačne zaključke prvega sodišča, naj bi tožnik sam pomagal pri širitvi poti, ko so vaščani kopali jarke za vodovod. Takšna ugotovitev sodbe je protispisna, ni v skladu z izjavami strank.

Toženca sta trdila, da je položitev asfalta dovolil tožnikov oče, kar pa je očitna neresnica. C. F. je umrl leta 1985, asfalt pa se je položil šele leta 1986, torej že po smrti očeta in sta toženca ta asfalt položila nedobroverno, ko ni bilo od tožnikovih nobenega doma.

Nihče, niti tožnik niti njegovi posestni predniki ni dal soglasja k širitvi poti, čeprav je preje res obstojal tam kolovoz. Sodišče zanemari avtentično sliko, ki jo je tožnik predložil in ki dokazuje, da v letu 1970 do 1973 ni bilo poti, ampak je obstojal le kolovoz.

Bistvo pa je, da tožena stranka dosedaj tožniku ni ničesar plačala za uporabo te poti, tudi stroški vzdrževanja so vprašljivi. Predlaga priče, ki bodo povedale, da toženci lahko k svoji hiši pridejo po drugi trasi z avtomobilom, obstoječo pot pa je iz kolovoza naredil toženec šele leta 1986 brez vednosti in soglasja tožnika. Vse to kaže, da na strani toženca ni bilo dobre vere in torej ni bilo moč služnosti priposestvovati. Pritožba poudari, da tožnik na J. živi že od 1982 leta dalje. Sodišče je glede subsidiarnega tožbenega zahtevka sicer opravilo ogled in ugotovilo, da s toženčeve nepremičnine pelje do javne ceste peš pot. Iz mapne kopije je razvidno, da ima toženčevo zemljišče povezavo z javno potjo in so to pot toženci tudi uporabljali. Iz mapne kopije iz leta 1958 je razvidno, da se je takrat odmerila tudi geometrsko pot, ki pa jo iz nejasnih razlogov toženci nočejo usposobiti za vožnje z vsemi vozili. Z minimalnimi stroški bi toženec lahko usposobil to pot in za služnost ni nobene potrebe več. Izrek sodbe je torej v nasprotju z načelom omejevanja služnosti, kajti ta služnost tožencema ni več potrebna.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da služnostna pot za tožnika ne predstavlja prav nobenega bremena, saj tožnik sam to pot uporablja za svoje potrebe. Tožnikova varianta je v naravi neizvedljiva, ali pa povezana z nesorazmernimi stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ni zasledilo, dejansko stanje je prvo sodišče popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

V razlogih sodbe je sicer zaslediti določene nedoslednosti in celo protispisnosti, ki pa ne pomenijo takega nesoglasja med razlogi ter med izrekom, da bi bilo možno govoriti o bistveni kršitvi določb postopka. Tako prvo sodišče sicer res protispisno ugotavlja, naj bi tožnik sam pomagal tožencema pri širitvi poti, kar pa tožnik kot stranka ni izjavil, ampak je povedal le, da je pomagal pri položitvi vodovoda. Sama ta okolnost pa ni bistvena oz. je bistvena v toliko, da je pri položitvi vodovoda torej tožnik bil seznanjen s širino poti, ki jo toženca uporabljata, pa takrat ni nastopil proti izvrševanju take služnostni. Res je tudi, da je tožnikov oče umrl že leta 1985 in da torej ni mogel dati dovoljenje za polaganje asfalta v letu 1986, vendar je takoj treba povedati, da je tožnik vedel za polaganje tega asfalta in ni temu nasprotoval vse do leta 1992, toženci pa so po tej poti vse do vložitve tožbe nemoteno vozili.

Zatrjevanje pritožbe, da je tožnik živel na J. od leta 1982 dalje, pomeni kvečjemu to, da je bil vseskozi seznanjen, da toženci pot uporabljajo, pa temu ni nasprotoval. Vse te okoliščine kažejo, da nikakor ni moč uporabiti določila 1. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Sodišče druge stopnje meni, da je prvo sodišče pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in ugotovilo, da je služnost priposestvovana, da so torej podani pogoji, ki jih za nastanek služnostne pravice predvideva 1. odst. 54. čl. citiranega zakona, medtem ko niso dokazane izjeme, ki so določene v 2. odst. tega člena. Končno je nedvomno, da so toženci vse od leta 1953 pa do sedaj to služnost uporabljali.

Dokazano je, da je posestna prednica tožnikov uporabo služnostne poti nedvomno dovoljevala, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da je celo privolila v razširitev te služnosti. Ko pritožba operira z izrazi kolovoz in pot, je treba samo pripomniti, da kolovoz ne pomeni nič drugega kot pot, samo dejstvo je, da je sedaj ta pot posodobljena in deloma širša, kot pa je bila ob nastanku. To razširitev pa so tako posestni predniki kot tudi tožnik sam vsaj molče dovolili, saj je bila takšna razširitev opravljena vsaj v letu 1986, ko se je po samih tožnikovih trditvah polagal asfalt. Sicer pa ne gre za takšno razširitev služnosti, ki bi imela za posledico bodisi ugotovitev, da služnost sploh ne pristoja, bodisi ukinitev obstoječe služnosti. Res je iz mapne kopije iz leta 1958 razvidno, da so se parcele odmerile in da je bila odmerjena tudi pot do toženčevega zemljišča, vendar je nedvomno, da so toženci še vedno od leta 1958 uporabljali nemoteno in dobroverno tudi sporno služnost, torej so jo priposestvovali. Tudi fotografija, na katero se pritožba sklicuje, ne dokazuje ničesar, zlasti pa ne tega, da toženci niso imeli nobene pravice uporabljati služnostne poti. Nedvomno je, da so toženci sporno služnostno pot uporabljali dobroverno najmanj dvajset let, pa je tako služnost nastala na podlagi priposestvovanja. Za nastanek služnosti po 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni prav nič pomembno, ali so toženci plačali kako odškodnino za služnost ali ne, njihova obveznost je le v vzdrževanju te poti in seveda v prepovedi nadaljnje razširitve služnosti, kakršna je bila priposestvovana. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Iz rezultatov dokaznega postopka, zlasti ogleda, je možno zaključiti, da ima toženčevo zemljišče sicer res povezavo z javnim cestnim omrežjem, vendar se lahko pride do javne ceste s toženčevega zemljišča le po strmi peš poti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se z vozili po tej poti ne da priti do javne ceste in bi bili potrebni nesorazmerni stroški za usposobitev posebne poti do javnega cestnega omrežja. Po drugi strani pa so toženci priposestvovali služnostno pot in tako ni moč govoriti o spremenjenih razmerah v smislu 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Obstoječa služnost se po tem zakonitem določilu lahko ukine, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog zaradi katerega je bila ustanovljena. Gospodarska potreba služnosti poti ni prenehala, tožnik pa ne more siliti tožence v prekomerne stroške za napravo vozne poti, če pa so priposestvovali služnost preko njegovega zemljišča. Pri tem ni nepomembno, da večino te služnostne poti uporablja za svoje potrebe tudi sam tožnik.

Ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ni pogojev za ukinitev priposestvovane služnostne pravice, je utemeljeno zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 154. 155. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku.