Jedro

Za odpravo neskladja med izvidi kardiološke ambulante ter mnenji zdravniških komisij je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje zdravstvene komisije ter postavilo izvedenca kardiologa, ki je zaključil, da sta mnenji zdravniških komisij pravilni. Ker tožnik k mnenju ni imel konkretnih pripomb in ni predlagal dopolnitve, je sodišče mnenje specialista kardiologa utemeljeno upoštevalo ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

V postopku v socialnih sporih se po 19. čl. ZDSS-1 uporabljajo tudi določbe 12. poglavja ZPP o stroških postopka. Skladno s 3. odst. 68. čl. ZDSS-1 oz. 156. čl. ZPP mora stranka, ne glede na izid spora, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Stroškov zastopanja po odvetnici v zvezi s pritožbo zoper nezakonit sklep o ustavitvi postopka (ker je sodišče zmotno ugotovilo, da so ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka in štelo, da je tožba umaknjena), ni mogoče šteti za stroške, nastale po krivdi ali po naključju, ki se je primerilo toženi stranki.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se 3. tč. izreka sodbe spremeni tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. 1700-5381/2-01 z dne 11.6.2002 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo kot samostojni podjetnik od

27.10.2001 do 27.11.2001 zaradi bolezni. Izpodbijano odločbo je potrdilo kot pravilno in zakonito ter v III. tč. izreka toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožniku v znesku

40.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 dalje, v roku 8 dni, v presežku pa je tožnikov zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oz. zmotne presoje dokazov in v posledici zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sklicuje se na ugotovitve izvedenca, da so tožnikove težave s srcem psihosomatskega izvora in bi najmanjša psihična stresna obremenitev lahko povzročila ponovitev infarkta, kljub trenutnemu izboljšanju. Zato je izvedenčevo mnenje, da je bil tožnik od

27.10.2001 dalje za delo zmožen, v nasprotju s samim s seboj.

Internist, ki je tožnika zdravil, je namreč 25.10.2005 ugotovil, da zdravljenje ni končano in teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zaradi narave bolezni - srčnega infarkta, po relativno kratkem času zdravljenja ni bil zmožen opravljati svojega dela vodenja obrti s 35 zaposlenimi in bi nezmožnost za delo zaradi bolezni morala biti ugotovljena vsaj do 27.11.2001. V posledici nepravilne zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka sodbo izpodbija v 3. tč. izreka, s katerim ji je sodišče naložilo povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik v pravdi ni uspel in je zato dolžan svoje stroške trpeti sam, kljub uspešnosti pravdnih dejanj, s katerimi so nastali stroški v zvezi z odvetniškimi storitvami za pritožbo zoper nezakoniti sklep o ustavitvi postopka. Ti stroški so nastali zgolj zaradi nezakonitega in nepravilnega postopanja sodišča ter jih tožena stranka ni dolžna trpeti, poleg tega so previsoko odmerjeni, ker gre le za procesni sklep, ne pa za meritorno odločitev o glavni stvari.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je predsodni postopek pri toženi stranki tekel na podlagi določb o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja, vsebovanih v prvotnem besedilu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 s kasnejšimi spremembami - ZZVZZ), predno je bil zakon, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. Up 53/96 z dne 28.10.1998 (Ur. l. RS, št. 77/98), spremenjen. O tožnikovi nezmožnosti za delo zaradi bolezni sta, po tedaj veljavnih 81. do 83. čl. ZZVZZ odločili Zdravniška komisija I. stopnje dne 30.10.2001, v zvezi s tožnikovo pritožbo Zdravniška komisija II. stopnje dne

19.11.2001, tožena stranka pa je nato na zahtevo tožnika

11.6.2002 izdala dokončno odločbo, ki je predmet sodne presoje.

Ne glede na ugotovljeno neskladnost postopkovnih zakonskih določb z ustavo je potrebno upoštevati, da sodišče, v skladu s 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1), presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, s katerim je odločeno o pravici iz sistema socialne varnosti, v tem okviru pa je sodišče, na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1, dolžno odločiti meritorno. Tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Predmet sodne presoje je torej dokončna odločba tožene stranke z dne 11.6.2002, s katero je bilo odločeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 19.4.2001 do prejema mnenja ZK I. stopnje z dne 30.1.2001. Tožnik je sicer zahteval ugotovitev nezmožnosti za delo od 27.10.2001 dalje, čeprav je mogoče sklepati, glede na datum izdaje mnenja ZK I. stopnje, da mu je bilo vročeno kasneje in torej za obdobje od 27.10.2001 do prejema mnenja tožnik nima pravne koristi za zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti. Glede na postavljeni zahtevek, in ker med strankama začasna nezmožnost do prejema omenjenega mnenja očitno ni sporna, tudi sodišče druge stopnje v ta del izpodbijane sodbe ni posegalo.

Med izvidi Kardiološke ambulante ter mnenji zdravniških komisij je res neskladje, ker je specialistka internistka 25.10.2001 ugotovila, da tožnik za delo ni zmožen in zdravljenje ni zaključeno. Za odpravo nejasnosti je sodišče prve stopnje izvedlo temeljit dokazni postopek, pridobilo je dopolnilno mnenje zdravstvene komisije, ki je vztrajala, da je bil tožnik po

27.10.2001 zmožen za opravljanje dela, v skladu s tožnikovim predlogom pa je postavilo izvedenca kardiologa, ki je po proučitvi medicinske dokumentacije zaključil, da sta mnenji zdravniških komisij pravilni. Kljub neodzivu tožnika na osebni pregled je na podlagi proučitve dokumentacije ugotovil, da ishemija srčne mišice ni bila dokazana, občutek bolečine v prsnem košu pa je posledica psihosomatskih vzrokov in morebitne blažje stenokardije. Odločitev tožene stranke je po izvedenčevem mnenju povsem pravilna. Mnenje je sodišče poslalo tožnikovi pooblaščenki, vendar v vlogi 5.11.2004 ni posredovala nobenih konkretnih pripomb ali ugovorov k mnenju in tudi ni predlagala morebitnih dopolnitev. Sodišče prve stopnje je zato jasno in popolno obrazloženo mnenje specialista kardiologa utemeljeno upoštevalo ter po 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 tožbeni zahtevek zavrnilo ter potrdilo izpodbijano odločbo.

V postopku v socialnih sporih se po 19. čl. ZDSS-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Uporabljajo se torej tudi določbe 12. poglavja ZPP o stroških postopka. Posebnosti so urejene v 68. čl. ZDSS-1, s tem, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialnega varstva krije zavod svoje stroške in stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid postopka. Glede povračila stroškov se v socialnih sporih sicer uporablja 154. čl. ZPP, ki v 1. odst. določa obveznost povračila stroškov glede na končni uspeh v pravdi oz. v socialnem sporu.

Izjema od tega pravila je v 156. čl. ZPP, po katerem mora stranka, ne glede na izid spora, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Spornih stroškov zastopanja po odvetnici v zvezi s pritožbo zoper nezakonit sklep o ustavitvi postopka ni mogoče šteti za krivdne stroške ali nastale po naključju, ki bi se primerilo toženi stranki. Tudi če se ustavitev postopka šteje za naključje, ki je nastalo v sferi obeh strank, obe sta namreč predlagali, da se narok, razpisan za 17.11.2004, opravi v njuni odsotnosti, ni nobene podlage, da bi tožnikove stroške za pritožbo zoper nezakonit sklep, trpela tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje odločitev o povračilu stroškov sprejelo na podlagi zmotne presoje listin in zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del sodbe ugodilo ter odločitev spremenilo tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ni uspel s pritožbo v glavni stvari in glede priznanih stroškov postopka. Na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP zato pritožbene stroške trpi sam.