Jedro

I. Vsak, sicer običajen način izterjave (poplačila) obveznosti, lahko postane po stečajnem pravu neobičajen. Neobičajen način izterjave terjatve, ki je podlaga za domnevo iz 113. čl. ZPPSL je tisti način izterjave, katerega upnik pred izvršitvijo izpodbijanega pravnega dejanja ne bi mogel uveljaviti s tožbo.

II. Pravni posledici uspelega izpodbijanja po stečajnem pravu sta dve: 1./ izpodbito pravno dejanje izgubi samo pravni učinek, in še to samo proti stečajni masi, 2./ oseba, proti kateri je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, mora vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim dejanjem (4. odst. 116. člena ZPPSL). Nima pa uspelo izpodbijanje za posledico neveljavnosti pravnega posla. Ta ostane v veljavi.

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na točko 1./ izreka prvostopne sodbe in sodba sodišča prve stopnje v točki 1./ izreka spremenita tako, da se odločitev glasi: "Ugotovi se, da dogovora o asignaciji ali nakazilu, oba z dne 16.3.1992, sklenjena med toženimi strankami, nimata pravnega učinka proti stečajni masi tovarne - v stečaju. Tožena stranka Komercialna banka Triglav d.d. mora vrniti v stečajno maso tovarne - v stečaju znesek 1.416.239,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakoniti obrestni meri od 22.1.1993 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne".

2./ V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da so tožene stranke 16.3.1992 sklenile dva dogovora o asignaciji za skupni znesek 1.416.239,00 SIT. Z njima je prva tožena stranka poravnala četrti toženi stranki svoj dolg v enakem znesku. Z realizacijo omenjenih asignacij pa je prišlo do prikrajšanja ostalih upnikov prve tožene stranke, ki je šla v stečaj. Zato je tožeča stranka zahtevala, da sodišče s sodbo ugotovi, da sta omenjeni dve asignaciji neveljavni in da proti stečajni masi nimata pravnega učinka, četrti toženi stranki pa naloži, da vrne v stečajno maso prve tožene stranke 1.416.239,00 SIT z obrestmi.

Razen proti tretji toženi stranki, proti kateri je tožbeni zahtevek zavrnilo, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku proti ostalim toženim strankam v celoti ugodilo. Pritožbo četrte tožene stranke (ostale tožene stranke se proti sodbi sodišča prve stopnje niso pritožile) je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija četrta tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo. Z njo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena samo v obsegu, v katerem izpodbija ugotovitev neveljavnosti dogovorov o asignaciji, sicer pa je neutemeljena.

Glede na to, kdaj je bil stečajni postopek začet, je treba za odločitev v sporu res uporabiti določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL), objavljenega v Uradnem listu SFRJ štev. 84/89. Ta zakon je pritožbeno sodišče za svojo odločitev tudi uporabilo. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo na določbe stečajnega zakona iz leta 1993, ni narekovala njene razveljavitve. Gre namreč samo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki v obravnavanem primeru ni imela za posledico nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Očitek pritožbenemu sodišču, da se je sklicevalo na 96. in 112. člen sedanjega stečajnega zakona, ki naj ne bi imela nobene zveze z utemeljevanjem pravilne uporabe materialnega prava, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč pravilno utemeljevalo uporabo ZPPSL/89 s sklicevanjem na 1. odst. 196. člena sedanjega stečajnega zakona, pri čemer pa je prišlo do pomotnega zapisa števila člena (izpadla je številka "1"). Na 112. člen sedanjega stečajnega zakona pa se pritožbeno sodišče sploh ne sklicuje. Sklicuje se na 112. člen ZPPSL/89. Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožena stranka tudi v okoliščini, da je asignacija zakonsko urejen način poplačevanja medsebojnih obveznosti strank, zaradi česar sodišči ugotovitve, da je šlo za neobičajen način poravnavanja medsebojnih obveznosti, ne bi smeli graditi na dejstvu, da je do tega prišlo z asignacijo.

Vlagateljica revizije ima prav, da je asignacija povsem običajen dogovor o načinu poplačila obveznosti. Toda tako asignacija kot tudi vsak drug, sicer običajen način izterjave (poplačila) obveznosti, lahko postane po stečajnem pravu neobičajen način izterjave terjatve po 1. točki 113. člena ZPPSL. Takšen način izterjave terjatve, ki je podlaga za domnevo, da je upnik vedel ali bi moral vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolžnika (predpostavka izpodbijanja po 1. točki 3. odst. 112. člena ZPPSL) pa je tisti način izterjave, katerega upnik pred izvršitvijo izpodbijanega pravnega dejanja ne bi mogel uveljaviti s tožbo. Do sklenitve dogovora o asignaciji četrta tožena stranka poplačila terjatve, ki jo je imela do prve tožene stranke, ni mogla sodno izsiliti s sklicevanjem na asignacijo (je še ni bilo). Zato je poplačilo terjatve četrte tožene stranke proti prvi toženi stranki v višini 1.416.239,00 SIT, izvršeno z realizacijo asignacij, po stečajnem pravu izvršeno na neobičajen način.

Vprašanje obstoja subjektivnega elementa kot predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju je dejansko vprašanje. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ni pritožbeni razlog, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Ker četrta tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču sodbe sodišča prve stopnje z vidika obstoja tega pritožbenega razloga ni bilo treba preizkušati. Ne glede na to revizijsko sodišče opozarja na domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbijanja po 1. točki 113. člena ZPPSL. Za obstoj domneve po 113. členu ZPPSL zadostuje, da je podan dejanski stan samo po eni od točk omenjenega člena. Zato ugotavljanje dejanskega stanja še po 2. točki 113. člena ZPPSL ni bilo potrebno.

Po zgoraj navedenem je bilo torej materialno pravo glede ugotovitve, da dogovora o asignaciji proti stečajni masi prve tožene stranke nimata pravnega učinka, in glede obveznosti četrte tožene stranke, da vrne v stečajno maso 1.416.239,00 SIT, pravilno uporabljeno. Ker tekom postopka tudi ni prišlo do kršitev postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo četrte tožene stranke v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno.

Ugoditi pa je bilo treba reviziji, v kolikor izpodbija odločitev o ugotovitvi neveljavnosti obeh dogovorov o asignaciji. Pravni posledici uspelega izpodbijanja po stečajnem pravu sta dve: 1./ izpodbito pravno dejanje izgubi samo pravni učinek, in še to samo proti stečajni masi, 2./ oseba, proti kateri je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, mora vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim dejanjem (4. odst. 116. člena ZPPSL). Nima pa uspelo izpodbijanje za posledico neveljavnosti pravnega posla. Ta ostane v veljavi. Uspelo izpodbijanje na pravice tretjih iz pravnega posla ne vpliva, ne vpliva pa tudi ne na pravna razmerja med strankama spora izven premoženjskih koristi. Ker gre v omenjenem obsegu samo za pravilno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o neveljavnosti dogovorov o asignaciji na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Ker v tistem delu revizijskega postopka, v katerem je bilo treba utemeljenost revizije upoštevati, ni prišlo do posebnih stroškov, revizijsko sodišče ni odločilo, da mora tožeča stranka del stroškov revizijskega postopka povrniti četrti toženi stranki.