Jedro

Napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu je postopkovna in ne materialnopravna kršitev.

Kadar pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presoja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, se v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb. Odgovoriti mora le na navedbe, ki so odločilnega pomena, ni pa dolžno polemizirati s subjektivno dokazno oceno pritožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bil toženec dolžan tožniku plačati 15.085.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1998 do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Tožnika je zavezalo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 841.265 SIT. Ugotovilo je, da je toženec kot pooblaščenec tožnika v zadevi XI Pg 116/94 temu izplačal celoten znesek, ki je bil nakazan na njegov žiro račun, in ne le 6.615.000 SIT, kakor je zatrjeval tožnik.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožniku je obenem pojasnilo, da dokazi, ki jih je predlagal ter jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ne bi pripomogli k drugačni dokazni oceni. Zoper drugostopenjsko sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podredno pa, da naj obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Revident sodišču druge stopnje razočarano očita, da se ni vsebinsko opredelilo do niti ene same pritožbene navedbe, marveč jih je skupinsko in s tem pavšalno zavrnilo. Navedlo je le, da naj bi sodišče prve stopnje vse dokaze glede bistvenih okoliščin pravilno pretehtalo ter na ta način prišlo do pravilnega spoznanja o tem, da rezultat dokazovanja ni potrdil utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožnikova navajanja je še označilo kot v "skrajne podrobnosti segajoče komentatorske navedbe". Revident se zaveda, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa mora poudariti, da je izpodbijal verodostojnost pričanja priče Š. V. in T. K.. Prav zato je njuni izpovedbi analiziral do zadnje podrobnosti.

Pritožbeno sodišče bi se lahko opredelilo vsaj glede očitnih toženčevih nesmislov. Tako npr. do njegovega zapisa na specifikaciji, tj. da je bilo na njegov račun nakazano 21.796.613,10 SIT, od česar naj bi tožniku izročil 21.700.000 SIT, razliko v višini 96.613 SIT pa naj bi mu tožnik pustil. Na obravnavi pa je izjavil, da je tožniku izročil 21 paketkov po 1.000.000 SIT, torej 21.000.000 SIT. Gre za razliko v višini 700.000 SIT, pa ta neskladnost doslej ni nikogar motila. Tožnik je na to neskladje opozoril, a so tako toženec kot obe sodišči to opozorilo ignorirali. Druga neskladja so še hujša, a žal ne morejo biti predmet revizije. Primer je podan le za ponazoritev površnega pristopa nižjih stopenj.

V nadaljevanju revident sodiščema očita, da sta napačno uporabili pravila materialnega prava. Meni, da predstavlja napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu napačno uporabo materialnega prava.

Opozarja na dva stavka iz obrazložitve sodbe pritožnega sodišča. Prvi stavek se glasi: Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno prvostopno presojo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu toženec na svojem domu ne bi izročil celotnega denarnega zneska, ki ga je prejel za tožnika na svoj žiro račun. Drugi stavek pa: Na podlagi teh dokazov in v zvezi z ostalimi dokazi, navedenimi v izpodbijani sodbi, lahko sledi samo takšna dokazna presoja, kot jo je sprejelo prvo sodišče in sicer, da vsi izvedeni dokazi ne vodijo k prepričanju, da toženec naj ne bi izročil tožniku celotnega denarnega zneska. Takšno stališče obeh sodišč je popolnoma napačno, saj je toženec tisti, ki bi moral z gotovostjo dokazati, da je denar izročil, ne pa da tožnik dokazuje, da denarja ni prejel. Revident meni, da je bilo pritožbeno sodišče glede odločilnega dejanskega vprašanja v dvomu, nato pa je odločilo z napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila ter navedla, da je revizija neutemeljena ter predstavlja le še en poizkus diskreditacije tožene stranke.

Revizija ni utemeljena.

Revident vsebinsko uveljavlja dve bistveni kršitvi, ki naj bi jih zagrešili nižji sodišči. Prva se nanaša na napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), druga pa na nezadostno obrazložitev odločbe pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pravila o dokaznem bremenu: Revidentu je treba uvodoma pojasniti, da napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu ne predstavlja napačne uporabe materialnega prava. Navedena kršitev je namreč postopkovna, saj jo sodišče zagreši pri izvedbi dokaznega postopka. Navzlic temu, da je uporaba pravila o dokaznem bremenu odvisna od narave materialnopravnega razmerja, katerega dejstva se v pravdi dokazujejo, pa samo pravilo zato še ni materialnopravno. Ne ureja namreč materialnopravnega razmerja med strankama, marveč ureja položaj strank v kontradiktornem postopku ter procesno posledico (215. člen ZPP), kadar stranke zahtevi, ki jim jo nalaga njihova procesna vloga, ne zadostijo.

Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Kdaj se bo neko dejstvo štelo za dokazano, je odvisno tako od narave spornega življenjskega dogodka in iz njega izvirajočega dejanskega stanja, kakor od konkretnih okoliščin v posamezni pravdi. Ker je pravdni postopek kontradiktoren postopek, v katerem obe pravdni stranki postavljata tako trditve o dejstvih, na katere opirata svoje zahtevke in svoje ugovore, kakor tudi trditve, s katerimi spodbijata trditveno in dokazno gradivo nasprotne stranke, položaj glede dokaznega bremena ni vselej tako izčiščen, kot skuša prikazati revizija. Čim neko pravno relevantno dejstvo postane predmet kontradiktornega postopka, se dokazno breme glede okoliščin, na podlagi katerih sodišče nato šele sklepa o (ne)obstoju tega pravno relevantnega dejstva, lahko razprši med obe stranki.

Prav tak primer pa je podan tudi v obravnavani zadevi. Dokazno breme glede dejstva, da je bil dolg poplačan, je nedvomno na dolžnikovi strani (tj. na toženčevi). Vendar pa je toženec v dokaz predložil listino, katere objektivistična razlaga je ne glede na (za revidenta) sporen zapis, s katerim se podpisnika sklicujeta na specifikacijo, jasna. Po tej listini sta bili izplačana tako glavnica kot obresti. Takšno vsebino sta podpisali obe stranki. Da si ravno znesek obresti na tej listini ni številčno opredeljen, pa je matematično natančno določljiv. Tožnik je takšno vsebino listine s svojim podpisom potrdil. Takšen dokaz je sam po sebi (tj. brez drugih okoliščin) prepričljiv dokaz, da je dolg plačan. Prav zato je toženec s predložitvijo te listine dokaznemu bremenu zadostil. Ker pa je tožnik v kontradiktornem postopku zatrjeval, da zneska, katerega prejem potrjuje navedena listina, ni prejel, torej postavlja trditev, da je bil zaveden. To pa je dejanska okoliščina, s katero spodbija toženčev dokaz o plačilu, ki je sam po sebi sicer trden. Ker to dejansko okoliščino zatrjuje tožnik, je na njem glede nje tudi dokazno breme. Procesna odločitev nižjih sodišč, ki sta dokazno breme glede slednjega naložili tožniku, je zato pravilna. Tožnikovo prikazovanje dela obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa je nepopolno ter iztrgano iz celotnega konteksta. Dokazno breme, da je dokazna listina, ki izpričuje prejem celotnega dolgovanega zneska, nepristna, je na tožniku. Prav tak pomen pa imata povedi, na kateri se izven konteksta sklicuje revident. Očitek, da sta nižji sodišči napačno uporabili pravilo o dokaznem bremenu, je zato neutemeljen.

Glede (ne)zadostne obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča: Revident pritožbenemu sodišču smiselno očita, da ni v zadostni meri odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, marveč naj bi jih zavrnilo s pavšalnim zaključkom. Takšen očitek bi lahko predstavljal relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, storjeno na drugi stopnji.

Mero zadostnega obsega obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča zarisuje prvi odstavek 360. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Enotna razlaga navedene določbe v obstoječi sodni praksi je, da (a contrario) pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na nebistvene navedbe (op1). Takšne pa so tudi ugotovitve teorije, ki analizira prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ES) in prakso Ustavnega sodišča (op2). Vsebina dolžnosti navajati razloge je odvisna od narave odločitve in drugih okoliščin primera. Nacionalna sodišča se niso dolžna v vsakem primeru in natančno opredeliti do vsakega argumenta strank; kratka obrazložitev sama po sebi še ne pomeni kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (op3). Bistven pomen obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča je v tem, da je iz nje razvidno, ali je pritožbeno sodišče obravnavalo bistvene navedbe pritožbe in se do njih opredelilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je iz odločbe pritožbenega sodišča jasno razvidno, da se je pritožbeno sodišče s pritožnikovimi obširnimi dejanskimi navedbami seznanilo ter jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Odgovor pritožbenega sodišča na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja vsebuje vse bistvene prvine. Iz sodbe je jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče preizkušalo pravilnost ugotovitve osrednjega spornega dejanskega vprašanja (tj. ali si je toženec pridržal večji del zneska, ki ga je prejel kot tožnikov pooblaščenec ali ne). V nadaljevanju je pritožbeno sodišče pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je bilo ugotovljeno za tožnika neugodno dejansko stanje ter se strinjalo, da na podlagi teh dokazov dokazna ocena tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi mogla biti v prid tožniku.

Dalje je poudarilo, da k zasuku v tožnikovo korist ne bi pripomogli niti dokazi z zaslišanjem njegove žene ter z izvedencem grafologom. Z drugimi besedami to pomeni, da pač v tem postopku ni bilo ustrezne dokazne ponudbe s strani tožnika. Če pritožbeno sodišče dokazno oceno sprejme, potem o tem po naravi stvari ne more napisati kaj posebnega. Poleg tega za kaj takšnega tudi ni posebnega razloga. Dokazna ocena kot takšna je bila stranki predstavljena, preizkusila jo je še inštanca, s čimer je bila stranki zagotovljena pravica do dvostopenjskega sojenja. Pritožbeno sodišče je zato dolžno do razumne mere stranki le odgovoriti na njene navedbe. Takšna dolžnost namreč ustreza strankini pravici do izjave.

Res je, da se pritožbeno sodišče ni konkretno opredeljevalo do številnih pritožbenih navedb, ki so z analitičnim pristopom spodbijale dokazno oceno. Revizijsko sodišče je bilo zato dolžno presoditi, ali je s takšnim pristopom pritožbeno sodišče prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri je dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Revident spregleduje, da je pri obravnavi slehernega gradiva, pravdnega pa še posebej, potrebna ne le analiza, marveč tudi sinteza. Izolirani in sami zase namreč posamezni drobci in neskladja resda lahko učinkujejo kot bistveni, vendar pa v resnici odgovor o tem, kaj je bistveno in kaj ne, da šele celosten pogled, sinteza. Prav ta daje dokazni oceni njeno osrednjo kvaliteto. Kadar je v pravdi izvedenih več dokazov (kar je običajno), je razumljivo, da so med njimi lahko nasprotja in neskladja. Še več: ker predstavlja najpogostejši dokaz zaslišanje prič in strank, torej dokaz, kjer človeškega dejavnika ne le ni mogoče izključiti, marveč je njegov sestavni del (zorni kot, spomin, sposobnost percepcije, sposobnost in natančnost ustnega izražanja itd...), je popolnoma razumljivo, da rezultat dokazovanja ni in ne more biti geometrijsko natančno usklajen. Zahteva, po kateri bi moralo sodišče pojasnjevati in se opredeljevati do vsakršnih dokaznih neusklajenosti ali še več, da bi moralo v okviru dokazne ocene polemizirati celo s subjektivnimi dokaznimi ocenami pravdnih strank, je pretirana. Dokazna ocena je pridržana sodišču prve stopnje (izjemoma lahko tudi sodišču druge stopnje), ker je kot nepristranski procesni subjekt pri njej lahko objektivno, o verodostojnosti posameznih dokazov pa se lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu pritožbe ocenilo, da pritožnik v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja podaja predvsem svoje vrednotenje izvedenih dokazov. Takšen pristop je pritožbenemu sodišču sicer naložil, da preizkusi dokazno oceno sodišča prve stopnje. To pomeni tudi (ali pa predvsem) to, da preizkusi njeno prepričljivost, kakor izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Nikakor pa ni naloga pritožbenega sodišča, da bi ponovno izvajalo dokazno oceno na ta način, da bi se opredeljevalo do številnih okoliščin, ki bi jih bilo po mnenju pritožnika potrebno upoštevati pri vrednotenju posameznih dokazov. Naloga pritožbenega sodišča je torej, da se omeji na sintezo dokazne ocene, ne pa da odgovarja na navedbe, ki le-to preko običajne meje drobijo v analitične gradnike. Prav tak je tudi primer neskladja, na katerega revizija konkretno opozarja. V obravnavani zadevi je bilo namreč osrednje vprašanje, ali govori resnico tožnik, ki je trdil, da mu je toženec izročil zgolj 6.615.500 SIT, ali toženec, ki je trdil, da je tožniku izročil celoten znesek 21.796.613 SIT, pri čemer je del tega zneska tožnik prepustil tožencu. Pri tem pa si zapis v specifikaciji in izpovedba toženca na glavni obravnavi nista v takšnem nasprotju, kot skuša prikazati revizija. Zapis v specifikaciji namreč priča o obračunu, kakršnega je napravil toženec kot odvetnik, toženčeva izpovedba na glavni obravnavi pa opisuje, kako mu je tožnik ob tej priložnosti prepustil denar, ki je predstavljal presežek nad 21 paketki po 1.000.000 SIT. Ta okoliščina bi bila bistvena, če bi lahko objektivno zasejala dvom bodisi v verodostojnost toženčeve izpovedbe bodisi v verodostojnost zapisa specifikacije, tako da bi bila na ta način porušena zgradba dokazne ocene. Za tak primer v pritožbenem postopku ni šlo. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev izrecno oprlo na prepričljivost celotnega dokaznega postopka.

Po prepričanju revizijskega sodišča se je pritožbeno sodišče v skladu s standardom iz prvega odstavka 360. člena ZPP do razumne mere opredelilo do pritožbenih navedb tožeče stranke.

Neutemeljeno revizijo je zato sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Opomba 1: Prim. npr. sodbo VS RS, opr. št. II Ips 582/2003: "Pritožbeno sodišče se mora opredeliti le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. V obrazložitvi svojih odločb pa se sodiščem ni treba opredeljevati do navedb, ki za odločitev niso relevantne, zlasti če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno." Opomba 2: Glej: A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2004, str. 188 - 193 ter 238 - 244. Opomba 3: Ibidem, str. 188.