Jedro

Tožnici, ki je hči denacionalizacijske upravičenke in skrbnica vrnjenih prostorov v objektu, ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, gre status stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, z dne 26. 3. 2001. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom ugodil predlogu A.A. in iz razloga 9. točke 260. člena ZUP dovolil obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 6. 1. 1999, s katero je upravni organ investitoricama B.B. in B.C., ki ju zastopa družba Ž. d.o.o., dovolil ureditev poslovnega prostora v prodajalno v pritličju stavbe. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A., ki je hči denacionalizacijske upravičenke in hkrati skrbnica vrnjenih prostorov v objektu, ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, izkazala, da ji gre status stranke v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen v roku, ki ga določa 263. člen ZUP.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Pojasnjuje, da se z gradbenimi deli lahko posega tudi v skupne dele stavbe (prizadeta stranka trdi, da tudi se) in so tako stranke v gradbenih postopkih praviloma vedno tudi etažni lastniki, kadar gre za poseg v objekt, ki je v etažni lastnini. Iz obstoječe upravnosodne prakse izhaja, da so stranke v gradbenih postopkih praviloma vedno denacionalizacijski upravičenci, čeprav denacionalizacija še ni pravnomočno zaključena, če gre za posege v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da se sodišče prve stopnje s pogojem pravočasnosti predloga za obnovo postopka in upravičenosti osebe, ki je predlog podala, ni ukvarjalo. V tem delu je izpodbijana sodba brez obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Etažna lastnina še ni vknjižena, iz podatkov ne izhaja, da gre za poseg v skupne dele, ampak to sodišče navaja le na podlagi trditev A.A. Opozarja na tretji odstavek 267. člena ZUP, ki določa, da mora organ obvezno preizkusiti, da so okoliščine kot razlog za obnovo take, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Z dovolitvijo obnove bi bilo poseženo v lastninsko pravico kot ustavnopravno kategorijo. Tožniku je bilo izdano dovoljenje na podlagi zakonite pogodbe z zakonitima lastnicama celotnega dela nepremičnine, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Sodišče zato preizkusa sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

9. V okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru podan obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, saj je predlagateljica obnove A.A. izkazala pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo za ureditev poslovnega prostora v pritličju stavbe. V obravnavanem primeru je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta bili materi predlagateljice obnove v postopku denacionalizacije v objektu, ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, vrnjeni podstrešni sobi, do katerih potrditvah predlagateljice obnove, ki je tudi skrbnica vrnjenega premoženja, ni več dostopa zaradi dimnika, zgrajenega s strani investitorjev. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča predlagateljica obnove postopka izkazala pravni interes za udeležbo v spornem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pri tem je neupošteven revizijski ugovor, da etažna lastnina v obravnavanem primeru še ni vknjižena.

10. Neupošteven je revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo, takšne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Po določbi tretjega odstavka 267. člena v času odločanja upravnega organa veljavnega ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000) bi moral upravni organ to preizkusiti ne glede na razlog, iz katerega se predlaga obnova postopka. Sodna praksa pa je že pred spremembo tega člena v noveli Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004) izoblikovala stališče, da obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno in ga na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP ni mogoče zavrniti, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje oziroma pravilno zastopanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku (sodba VS RS U 780/94 z dne 31. 1. 1996).

11. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka ni ukvarjalo. Prvostopno sodišče je namreč pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, ki pa je v svoji odločbi podrobno obrazložila, zakaj je predlog za obnovo pravočasen. Sicer pa tožbenega ugovora v tej smeri ni bilo.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.