Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa bi morala tožena stranka po drugi strani upoštevati tudi to, da je doslej vseskozi navajal iste osebne podatke. Tako pa ni utemeljila, zakaj kljub temu, da podatkov ni spreminjal, vseeno dvomi v izkazano identiteto le zato, ker nima osebnih dokumentov.

Tožena stranka bi morala utemeljiti, na kakšen način bo preverjala ali ugotavljala tožnikovo istovetnost. Tega pa v izpodbijanem aktu ni in je tudi zaradi tega v tem delu pomanjkljivo obrazložen.

Za omejitev gibanja po 2. točki prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1160/2020/4 (1312-33) z dne 3. 7. 2020 odpravi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve, sedaj tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v izreku pod točko 1 tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljan Islamske republike Pakistan, omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Obenem je odločila, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 1. 7. 2020 od 12.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 10. 2020 do 12.00 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil tožnik dne 14. 6. 2020 s strani italijanske policije v neformalnem postopku predan slovenski policiji. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik prišel na slovensko ozemlje ob prisotnosti vodiča v skupini po gozdnih poteh in na enak način nato prispel v Republiko Italijo, kjer ga je po štirih dneh prijela italijanska policija in ga predala slovenski policiji. Slednja mu je z odločbo z dne 14. 6. 2020 odredila nastanitev v Centru za tujce Postojna do njegove odstranitve iz države. Potnega lista in osebne izkaznice nima, ker ju je izgubil v Iranu. Dne 17. 6. 2020 je tožnik podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je na predpisanem obrazcu vložil 1. 7. 2020. Tedaj je izpovedal, da je bila njegova ciljna država Italija, ker je Italija varna država in tam lahko dobi azil. V Pakistanu je ostala njegova družina, tožnik pa ga je zapustil v strahu zaradi vojne, ker mu onemogoča normalno delo, saj gre za politični problem med Indijo in Pakistanom.

3. Na vprašanje, kdaj je prvič vstopil v Slovenijo, je odgovoril, da je v Slovenijo prišel z vodičem v skupini skozi gozd. Tako ni vedel, kdaj je prišel na slovensko ozemlje, niti ne ve, koliko časa se je nahajal v Sloveniji, saj niso vedeli kje so. Ves čas jih je po gozdu vodil zelo izkušen tihotapec s pomočjo navigacije, ki je to pot že večkrat uporabil. Razen tega tožnik ni vedel, ali lahko zaprosi za azil v Sloveniji. Ko pa so ga italijanski policisti v skupini več oseb predali slovenskim, je dobil informacijo, da lahko zaprosijo za azil. Razlog, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, je bil v tem, ker so imeli cilj priti v Italijo in tam pridobiti azil, poleg tega pa jih hrvaški policisti niso prijeli in zato niso zaprosili za azil v Republiki Hrvaški, o kateri tudi niso imeli dovolj informacij. Na vprašanje, kako lahko potrdi svojo identiteto, je tožnik odgovoril, da trenutno nima dokumentov, lahko pa jih poskusi pridobiti.

4. Po oceni tožene stranke so tako izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj ni ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti pozneje, vse do izdaje sklepa o omejitvi gibanja, predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, tako da bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost skladno z določili 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj.-2), zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Ker tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, se poraja dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navajal, saj je njegovo pojasnilo, da je osebno izkaznico in potni list izgubil v Iranu po oceni tožene stranke neprepričljivo in neverodostojno, ker svojega pojasnila ni kakorkoli konkretiziral z navedbo ali opisom okoliščin, v katerih naj bi dokumente izgubil. Odsotnost osebnih dokumentov pa upoštevaje dejstvo, da ima tožnik v Pakistanu še očeta, mamo, brata in sestro in kljub temu ni predložil nobenega dokumenta, čeprav je v Centru za tujce nastanjen že vse od 14. 6. 2020 dalje, tožena stranka ocenjuje kot nesodelovanje v postopku, kar nakazuje tudi nezainteresiranost za odločitev, predvsem zato, ker ima tožnik na voljo telekomunikacijske storitve in bi tako lahko glede na hitrost pretoka informacij, če bi imel interes, dokumente pridobil že do vložitve prošnje. Poleg tega je sam dejal, da so mu policisti v Sloveniji povedali, da lahko zaprosi za azil, na podlagi česar tožena stranka ne dvomi, da je tožnik prejel vse potrebne informacije, tako da mu je znano, da mora v postopku mednarodne zaščite predložiti vse informacije in dokazila. Če nekdo namerno ne pridobi svojih dokumentov, to po stališču tožene stranke kaže na namerno prikrivanje identitete in zato tudi dvomi v tožnikovo istovetnost. Izrečeni ukrep tako utemeljuje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi obstoja očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost. Tega razloga glede na njegova pretekla dejanja in izjave ni mogoče ločeno obravnavati od razloga iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj prav iz navedenih razlogov tožena stranka tudi dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Zato mu je omejila gibanje tudi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po oceni tožene stranke je tožnik očitno begosumen in za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi zaprosil, če ne bi bil s strani italijanskih varnostnih organov predan slovenskim varnostnim organom, zato je zelo verjetno, da bi Sloveniji zapustil in nadaljeval pot proti svoji ciljni državi Italiji, saj je sam tožnik med drugim dejal, da tudi na Hrvaškem ni zaprosil za zaščito, ker ga policisti tam niso prijeli, poleg tega pa je bil namenjen v Italijo. Tako po oceni tožene stranke očitno tožnik ni želel za mednarodno zaščito zaprositi nikjer drugje, kot v Italiji. Zato je prepričana, da če bi tožniku ne bilo omejeno gibanje na Center za tujce, bi zelo verjetno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter nadaljeval pot do svoje ciljne države Italije, kamor je bil tudi namenjen, s čimer bi onemogočil odločanje o njegovi prošnji. Razen tega bo dejstva, ki jih je navajal, zlasti ali tožnik res prihaja iz Pakistana, potrebno še preveriti z osebnim razgovorom, ki je zanj že razpisan dne 20. 7. 2020. 5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj ni možen milejši ukrep omejitve gibanja. V Azilnem domu namreč ne more biti omejitev gibanja učinkovita, saj zgolj dva varnostnika na celotnem območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, Azilni dom pa lahko zapusti tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, saj mu varnostnika tega ne moreta preprečiti.

6. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede ugotovitve, da četudi je tožnik že vse od 14. 6. 2020 dalje v Centru za tujce Postojna, pa kljub temu še ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi česar tožena stranka sklepa, da se ni dovolj potrudil in to označuje kot tožnikovo nesodelovanje v postopku, tožnik pojasnjuje, da je dokumente poskušal pridobiti, vendar mu v 14-ih dneh to ni uspelo. Vendar to ne pomeni nesodelovanja tožnika ob dejstvu, da je bil ves čas v Centru za tujce, kjer je otežena komunikacija z zunanjim svetom. Tožnik poudarja, da vseskozi navaja iste osebne podatke, zato meni, da ne more obstajati dvom v njegovo istovetnost. Tudi okoliščina, da tožnik nima dokumentov, po njegovem mnenju ne more dosegati standarda očitnega dvoma v njegovo istovetnost. V tej zvezi se sklicuje na upravno-sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sodbe št. I U 819/2020 z dne 3. 7. 2020, iz katere izhaja, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe; tak dvom bi bil na primer podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke o imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu in podobno. Ker po mnenju tožnika očiten dvom v njegovo istovetnost tako ni podan, posledično tudi ni razloga za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Razen tega je iz podatkov v spisu razvidno, da so bili tožniki odvzeti prstni odtisi, zaradi česar je njegovo istovetnost možno ugotoviti tudi ob njegovi nastanitvi v Azilni dom. Ker je ukrep omejitev gibanja na Center za tujce skrajen ukrep, le-ta v njegovem primeru ni umesten, saj tožnik ni nikoli uporabljal lažnega potnega lista. Glede navedb o njegovi begosumnosti tožnik navaja, da te navedbe ne držijo. Razen tega v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi tožena stranka lahko presojala, ali je nevarnost pobega v konkretnem primeru podana, češ da zgolj določilo 31. točke 2. člena ZMZ-1 ne zadostuje niti po stališču Vrhovnega sodišča, ki se je o tem že izreklo. V dveh izpostavljenih revizijskih sodbah je Vrhovno sodišče izrazilo stališče, da je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Čeprav je bilo izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča sicer izraženo v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, bi po mnenju tožnika moralo enako veljati tudi za omejitev gibanja po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega. V ZMZ-1 pa teh kriterijev ni, zato tudi ni pravne podlage za omejitev gibanja tožniku v konkretnem primeru vse dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen. Enako stališče je izraženo tudi v sodbah št. I U 820/2020 z dne 6. 7. 2020 in I U 819/2020 z dne 3. 7. 2020. V slednji je sodišče tudi izrecno navedlo, da bi bila drugačna razlaga relevantnih določil ZMZ-1, torej, da morajo biti objektivni kriteriji v zvezi z nevarnostjo pobega podani le v primeru, ko bi bilo gibanje omejeno po 5. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, zato nelogična in v nasprotju s težnjo po preglednosti postopkov omejitve gibanja.

7. Tožnik nadalje očita tudi pomanjkljivo utemeljitev izpodbijane odločitve glede vprašanja, zakaj v njegovem primeru ne bi mogel biti izrečen ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma kot milejši ukrep od omejitve gibanja v Centru za tujce. V tej zvezi se sprašuje, ali v Sloveniji sploh obstaja milejši ukrep omejitve gibanja od omejitve gibanja na Center za tujce. Po stališču tožnika je izpodbijani ukrep po svoji vsebini in načinu izvrševanja celo strožji od ukrepa pripora v kazenskem postopku po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oziroma kazenske sankcije zapora po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), češ da je tožniku omejen krajši čas gibanja na prostem. Razen tega meni, da ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, bi morala tožena stranka še bolj natančno utemeljiti razloge za izrečeno omejitev gibanja. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo. Tožena stranka meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tudi ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča št. I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020, zato sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je odločitev tožene stranke, ki se je pri izdaji izpodbijanega sklepa oprla na 1. in 2. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Iz določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika med drugim utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da je osebno izkaznico in potni list po lastnih navedbah izgubil v Iranu. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa bi morala tožena stranka po drugi strani upoštevati tudi to, da je doslej vseskozi navajal iste osebne podatke. Tako pa ni utemeljila, zakaj kljub temu, da podatkov ni spreminjal, vseeno dvomi v izkazano identiteto le zato, ker nima osebnih dokumentov. Torej je v tem delu sklep premalo obrazložen, da bi se ga dalo preizkusiti. Poleg tega je v 1. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 izrecno določeno, da se iz razloga ugotavljanja istovetnosti ali državljanstva prosilca odredi omejitev gibanja iz razloga, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo.

12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3 pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

13. Skladno s točko (a) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,5 da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

14. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja tudi v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo.

15. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, na kakšen način bo tožena stranka preverjala tožnikovo istovetnost glede na obširna pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi.

16. Tožena stranka bi torej morala utemeljiti, na kakšen način bo preverjala ali ugotavljala njegovo istovetnost. Tega pa v izpodbijanem aktu ni in je tudi zaradi tega v tem delu pomanjkljivo obrazložen, zaradi česar je potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. 17. Razen tega je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Tožena stranka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da tožnik, ki je bil enkrat že v Republiki Sloveniji, pred tem pa tudi v Republiki Hrvaški, pa ne v eni ne v drugi zaprosil za mednarodno zaščito, ker je bil vseskozi namenjen v Italijo. Četudi je v 31. točki 2. člena ZMZ-1 sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija po mnenju sodišča preohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Enako stališče je že večkrat izrazilo tudi Vrhovno sodišče, ki se je v več revizijskih sodbah, ki jih izpostavlja tudi tožnik (X Ips 1/2019, X Ips 11/2019) že opredelilo do tega, da je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere konkretne okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo prosilec za mednarodno zaščito pobegnil. V citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tako tolmačenje sicer podalo pri presoji o omejitvah gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, vendar gre tudi v konkretnem primeru po presoji sodišča za bistveno primerljivo oziroma identično zadevo.

18. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi X Ips 1/2019 navedlo, da eno od podnačel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno, tako da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo (16. točka). V isti sodbi je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da bi se zakonodajalec ob takem zakonskem izhodišču moral ustrezno odzvati in v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon (19. točka). Ker tudi za omejitev gibanja po ZMZ-1 torej enako velja, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija o statusu beguncev), dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.

19. Sodišče se po povedanem strinja s tožnikom, da bi drugačna sistematična metoda razlage ZMZ-1 (torej da morajo biti objektivni kriteriji v zvezi z nevarnostjo pobega podani le v primeru, ko bi bilo gibanje omejeno po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), bi bila zato nelogična in v nasprotju s težnjo po preglednosti postopka omejitve gibanja. Glede na umeščenost navedenih norm o omejitvi gibanja v notranjem sistemu zakona, ki mora biti usklajen, je logičen zaključek, da ZMZ-1 ne predvideva različne obravnave navedenega nedoločnega pravnega pojma, torej da bi mu bilo treba dati drugačen pomen po drugi kot po 5. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Poleg tega načelo jasnosti in določnosti predpisov zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.6

20. Ker je sodišče po povedanem ocenilo, da v konkretnem primeru ni podan razlog za omejitev gibanja ne iz 1. ne iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 1. in 2. odstavkom 31. člena Ženevske konvencije je izpodbijani sklep odpravilo tudi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do preostalih navedb strank v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo.

21. ZMZ-1 v 6. odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-17 razvidno, da je smoter navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. Izvedba naroka z zaslišanjem bi sicer v konkretnem primeru predstavljala tudi kršitev načela ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja tožnika zagotoviti njegovo prisotnost na naroku (iz Centra za tujce v Postojni) ter tožniku postaviti tudi tolmača in na narok povabiti njegovega svetovalca, s tem pa bi nastali tudi nepotrebni stroški postopka. Toženi stranki pa s tem nikakor ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba. V tožbi predlagano zaslišanje tožnika pa ob istočasni prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ne more biti samo sebi namen8. 1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na Glede na navedeno primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 6 Odločba Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (28. točka). 7 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu, glej http://imss.dz-rs.si/imis/c347f9d3b1417ff8825e.pdf. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2019 z dne 11. 2. 2020, 17. točka obrazložitve.