Jedro

Glede na ugotovljeni potek tožnikovega šolanja in ob upoštevanju njegovih kasnejših zaposlitev šteje revizijsko sodišče za pravilno odločitev sodišč prve in druge stopnje, da se pri ugotavljanju tožnikove izgube na osebnem dohodku upošteva povprečna plača oseb z visoko šolsko izobrazbo v Sloveniji. Spričo vseh navedenih okoliščin na tožnikovo pravico do odškodnine za materialno škodo ne more vplivati dejstvo, da tožnik ob nastopu kazni ni bil zaposlen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 10.177.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1993 dalje do plačila. Kar je tožnik več zahteval, je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti prisojeni odškodnini za materialno škodo v znesku 6.177.960,00 SIT s prip. je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje, kolikor se nanašata na prisojeno odškodnino za materialno škodo v znesku 6.177.960,00 SIT s prip. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Dodaja še, da tožnik ob nastanku škodnega dogodka ni bil zaposlen, če bi bil, bi pa imel v najboljšem primeru plačo delavca s srednjo izobrazbo. Končno še navaja, da je sodišče nepravilno upoštevalo sedanje dohodke delavcev z visoko izobrazbo, saj so prejemali delavci okrog leta 1950 bistveno nižje realne dohodke. V razsojenih zadevah so sodišča v pretežnem delu vzela za osnovo sedanji povprečni OD, kar je bližje nastali škodi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru poudarja, da je tožnik vso svojo delovno dobo dosegel na delovnih mestih, ki zahtevajo visoko izobrazbo. S prestajanjem zaporne kazni je bil oškodovan za delovno dobo polne ustvarjalnosti in s prisojeno odškodnino še vedno ni vzpostavljeno stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dejanja. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik prestajal zaporno kazen od 14.4.1949 do 29.11.1953 in da je bila sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 10.7.1992 v obsodilnem delu razveljavljena, kazenski postopek proti tožniku pa ustavljen. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik ob aretaciji obiskoval osmi razred gimnazije. Po prestajanju zaporne kazni 55 mesecev in 15 dni je moral ponovno delati 8. razred gimnazije. Potem se je vpisal na fakulteto, katero je končal 3.4.1959. Če bi se tožnik redno šolal, bi se že aprila 1955 lahko zaposlil z opravljeno visoko šolo. Ker pa je bilo njegovo šolanje nasilno prekinjeno, sta bila šolanje in zaposlitev za določeno obdobje odložena. Zato je bil prikrajšan na osebnem dohodku v obdobju, ki obsega čas, ko je bil v zaporu in še za nadaljnjih 10 mesecev, ko je ponovno obiskoval 8. razred gimnazije. Glede na ugotovljeni potek tožnikovega šolanja in ob upoštevanju njegovih kasnejših zaposlitev šteje revizijsko sodišče za pravilno odločitev sodišč prve in druge stopnje, da se pri ugotavljanju tožnikove izgube na osebnem dohodku upošteva povprečna plača oseb z visoko šolsko izobrazbo v Sloveniji. Spričo vseh navedenih okoliščin na tožnikovo pravico do odškodnine za materialno škodo ne more vplivati dejstvo, da tožnik ob nastopu kazni ni bil zaposlen. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov proti upoštevanju višine ugotovljenih prejemkov v času sojenja. V reviziji zatrjevana okoliščina, da je bilo delo delavcev z visoko izobrazbo od leta 1950 dalje različno vrednoteno, na odločitev o tožnikovem zahtevku ne more vplivati. Tožniku ni bila prisojena odškodnina, ki bi presegala nastalo škodo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).