Jedro

Obveznost preživljati mladoletne otroke ima prednost pred preživljanjem staršev oziroma preživljanje slednjih ne sme iti na račun preživljanja otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo znižalo tožnikovo preživninsko obveznost, določeno s sodbo Temeljnega sodišča v K., enote v K., opr. št... z dne 13.2.1991 v znesku 2.500,00 SIT za toženko, roj.

6.4.1979, in v znesku 2.000,00 SIT za toženca, roj. 13.11.1980, ki sta bili z odločbo CSD z dne 5.6.1994 nazadnje valorizirani za toženko na 17.410,00 SIT in za toženca na 13.929,00 SIT, za čas od 13.12.1994 dalje za toženko na 14.000,00 SIT na mesec in za toženca na 12.000,00 SIT na mesec. V presežku (za toženko znižanje na 4.000,00 SIT in za toženca na 3.000,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, naj tožencema povrne 53.671,00 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je za spremembo preživnine pomembna okoliščina, da se je tožniku rodil otrok, ne pa dejstvo, da pomaga svojim staršem. Vzdrževanje nepreskrbljenih otrok ima prednost pred pomočjo staršem, ki ne sme iti v breme otrok. Po drugi strani so se dohodki zakonite zastopnice tožencev ob upoštevanju, koliko bi lahko iztržila najemnine za stanovanje, skoraj izenačili s tožnikovimi. Z odraščanjem so se povečale potrebe tožencev. Tožnik ni izkazal, da so življenjski stroški v Srbiji občutno cenejši kot v Sloveniji.

Tamkajšnji nižji standard ni okoliščina, ki bi vplivala na znižanje preživnine. Zdaj določena preživnina pomeni 30% tožnikovih dohodkov v primerjavi s 45% dohodkov ob prvi določitvi preživnine.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo "predvsem" zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je vojna vzela njegovim staršem dom in tako je edini sin, edina oseba, ki jima lahko kaj pomaga. Po drugi strani pa je zakonita zastopnica odpeljala toženca v drug in drugačen kraj, za otroka nevaren kraj, kjer so življenjski stroški veliko nižji kot tisti, ki so bili upoštevani ob razvezi. Graja verodostojnost izvedenih dokazov in se sklicuje na splošno znana dejstva. Potrebe otrok so tako zaradi bivanja v ZRJ veliko nižje. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo ugodeno njegovemu glavnemu zahtevku.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanje (drugi odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). To pomeni, da so tako pravdni stranki kakor tudi revizijsko sodišče vezani na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, in takšno stanje je tudi podlaga za preizkus, ali je bilo materialno pravo ob njem pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče zaradi povedanega ne bo odgovarjalo na revizijske trditve dejanske narave, kot so dvomi o verodostojnosti listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, zanikanje ugotovitev o višini življenjskih stroškov v Srbiji, razlogi, zakaj je zakonita zastopnica odpeljala tja toženca ipd.

Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89 in Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR) predpisuje vzajemno dolžnost preživljanja otrok in staršev. Tako določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke in, če se redno šolajo, tudi po njihovi doseženi polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR), po drugi strani pa, da so dolžni polnoletni otroci preživljati svoje starše, če so ti nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje (prvi odstavek 124. člena ZZZDR). Ti določbi si sledita druga drugi v 9. poglavju tretjega dela zakona (Razmerja med starši in otroci): Dolžnost preživljanja. Tako je na prvi pogled res morda videti, kot da sta si ti obveznosti preživljanja enakovredni, kot da ju je potrebno upoštevati hkrati. Vendar ni tako. Bistvena razlika med tema obveznostima je namreč v tem, da preživljanje mladoletnih otrok terjajo naravni razlogi, ker se pač ti ne morejo zaposliti, ne morejo sami skrbeti za svoje preživljanje. Ta obveznost nastane za starše z rojstvom otroka. Kar zadeva starše, pa nastane za otroka zakonska obveznost preživljati jih le takrat, kadar so nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje. Obveznost preživljanja otrok je med drugim tudi iz teh razlogov povzdignjena v ustavno pravico (prvi odstavek 54. člena in prvi odstavek 56. člena Ustave RS), kar obveznost otrok do staršev ni. Sicer pa daje ZZZDR sam s številnimi določbami večjo težo in prednost preživljanju mladoletnih otrok. Tako predpisuje, da sodišče zanje določi preživnino po uradni dolžnosti v postopku za razvezo zakonske zveze (tretji odstavek 64. člena in prvi odstavek 78. člena ZZZDR), medtem ko se odloča o pravici staršev do preživljanja, ki naj jim ga nudijo otroci, le na zahtevo. Starši so mladoletnega otroka dolžni preživljati ne glede na njihov odnos do njih, medtem ko polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega izmed staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek 124. člena ZZZDR). Kdor mora preživljati drugega, si lahko sam izbere način, kako bo izpolnjeval to obveznost, takšna obveznost staršev do otrok pa je denarna (prvi odstavek 131. člena ZZZDR). Skratka, obveznost preživljati mladoletne otroke ima prednost pred preživljanjem staršev oziroma preživljanje slednjih ne sme iti na račun preživljanja otrok.

Po povedanem je na tožniku sicer tudi zakonska obveznost preživljati svoje starše, če so delovno nesposobni in brez zadostnih sredstev za življenje, vendar pa ne na račun preživljanja njegovih otrok - tožencev, ki sta bila ob sojenju še mladoletna in brez zaposlitve. Zatrjevanih okoliščin o tožnikovem preživljanju staršev torej nižji sodišči utemeljeno nista šteli kot pravno relevantne spremenjene okoliščine za znižanje poprej določene preživnine (79. člen in peti odstavek 132. člena ZZZDR) niti kot okoliščine, ki bi vplivala na razsojo o možnostih tožnika (129. člen ZZZDR).

Tudi sicer sta sodišči materialnopravno pravilno ravnali, ko nista ugodili tožbenemu zahtevku v celoti. Ugotovljeno je bilo pač, da se življenjski stroški za toženca niso bistveno zmanjšali, pri čemer nižjega življenjskega standarda v državi, kjer zdaj živita, ne gre upoštevati tako, da bi bile tožnikove obveznosti zato manjše. Potrebe otrok pa so se povečale spričo njunega odraščanja in šolanja tožnice na srednji šoli. Dejstvo, da sta se otroka preselila v nevaren kraj, kar naj bi na silo storila njuna zakonita zastopnica, pač ne more vplivati na presojo o potrebni višini preživninskega prispevka revidenta, ker to ne sodi med merila za ugotavljanje potreb preživljanca. Res nimajo več zakonita zastopnica in s tem tudi toženca izdatkov za stanovanje, so pa nastali izdatki za pota zastopnice iz ZRJ v K., ki jih mora opraviti od časa do časa.

Skratka, ko je sodišče ugotovilo, da so se spremenile okoliščine tako občutno, da je potrebno spremeniti poprej določeno preživnino, in sicer znižati, je pa po tehtanju vseh okoliščin, povezanih s potrebami tožencev in možnostmi tožnika, materialnopravno pravilno ugodilo zahtevku le delno.

Reviziji potemtakem ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).