Jedro

Delovno razmerje za določen čas ni bilo zakonito sklenjeno, če je delodajalec v pogodbi o zaposlitvi navedel, da se sklepa zaradi izvedbe pripravljalnih del, ki jih ni natančno opredelil, sodišče pa je ugotovilo, da je delodajalec sklepal delovna razmerja za določen čas iz razlogov sofinanciranja delovnih mest s strani Ministrstva za delo, socialo in družino. V skladu z določilom 18. člena se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 6.10.1995 in z dne 20.10.1995 nezakonita in se razveljavita in da je delovno razmerje tožnici prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, tako da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas tudi od 11.10.1995 dalje. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 11.10.1995 dalje in jo razporediti na delovno mesto, na katero je bila razporejena pred prenehanjem delovnega razmerja v 3. tarifni razred in ji določiti osnovno plačo v bruto znesku 53.131,00 SIT ter na ta znesek priznati vse dodatke iz naslova plače in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače od dneva prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da ji je dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 50.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj v postopku ni bil zaslišan njen direktor E.T., zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Poleg tega je sodišče obrazložitev sodbe usmerilo le v ugotovitev, da sklenitev delovnega razmerja za določen čas v konkretnem primeru ni v skladu z zakonom in da sofinanciranje s strani Ministrstva za delo, ni pogoj, ki jih zakon taksativno našteva kot pogoje za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Iz izjave sindikatov pa je jasno razvidno, da se je sama kot družba znašla v prehodnem položaju, v takem primeru pa sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni nič neobičajnega.

Zaradi tega ne more pritrditi zaključku sodišča, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Poleg tega je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi in aneks k tej pogodbi.

Sama je tudi povedala, da jo k podpisu aneksa k podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni nihče silil. Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in razlago odločitve, ki je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki, sklenjeno v nasprotju z zakonom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 1. odst. 18. člena izrecno določa, da v primeru, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas, v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi, kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico, navedla izvedbo pripravljalnih del v novo ustanovljeni organizaciji, kar je sicer razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu 17. člena ZDR. Vendar, pogodba o zaposlitvi z dne 7.4.1995 teh del ne opredeljuje podrobno. V 2. točki te pogodbe je le navedeno, da se delovno razmerje sklepa za srednje zahtevna proizvodna dela. Ker iz izjave svobodnih in neodvisnih sindikatov pri toženi stranki z dne 29.11.1995 izhaja, da je tožena stranka zaradi nadaljevanja proizvodnje družbe K.K. d.o.o., zoper katero je bil 30.3.1995 uveden stečajni postopek, sklepala delovno razmerje z vsemi zaposlenimi za določen čas iz razlogov sofinanciranja delovnih mest s strani Ministrstva za delo, socialo in družino, je potrebno ugotoviti, da pri sklepanju pogodbe za določen čas s tožnico, dejansko ni šlo za pripravljalna dela v smislu 6. alinee 1. odst. 17. člena ZDR, temveč za redna dela iz dejavnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je dejanski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sofinanciranje delovnih mest, kar pa ni z zakonom določen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je tožnica iz razlogov, ki so na strani tožene stranke, sklenila delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja in v posledici tega tudi njenemu reintegracijskemu zahtevku, utemeljeno ugodilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).