Jedro

Obstoj pogojev za delegacijo pristojnosti je treba vselej presojati le v okviru okoliščin konkretnega postopka. Zato ni mogoče uvrstiti med razloge za delegacijo pristojnosti morebitnega odklonilnega odnosa stranke do sodnic oziroma sodnikov sodišča, podkrepljenega z njenim nezadovoljstvom s postopanjem in odločanjem stvarno in krajevno pristojnega sodišča v drugih sodnih postopkih, v katerih je (bila) udeležena kot stranka, saj preizkus formalne in materialne pravilnosti odločitev sodišča v (celo drugih) postopkih ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o predlogu za prenos pristojnosti po določbi 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je (tudi) v tem pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. V njem navaja, da ga ni vložil le zaradi odklonilnega odnosa do Okrajnega sodišča v Domžalah, temveč na podlagi dejstva, da mu je zaradi po njegovem mnenju nepravilnega postopanja tega sodišča (v drugih zadevah) nastala škoda in je zoper Republiko Slovenijo spričo ravnanj navedenega sodišča vložil tožbe z visokimi odškodninskimi zahtevki, ki se obravnavajo pred Okrožnima sodiščema v Ljubljani in Kranju – kar vse mu vzbuja pomisleke, da bo v tem postopku korektno obravnavan in da bo sodišče postopalo objektivno nepristransko. Razen tega je toženec zoper sodnice Okrajnega sodišča v Domžalah ... in predsednico sodišča ... podal kazenske ovadbe, na podlagi katerih tožilstvo sicer ni uvedlo kazenskih postopkov, vendar je pregon prevzel toženec, saj meni, da ravnanja naštetih sodnic izpolnjujejo znake kaznivih dejanj. Kazensko ovadbo je vložil tudi zoper tožnika M. F., kateremu toženec očita vplivanje na delo Okrajnega sodišča v Domžalah, saj naj bi bil prav on tisti, ki je skrbel, da se toženčeve zadeve ne rešujejo in da se v postopkih ne išče materialne resnice. Sklicuje se še na „sodbo“ Višjega sodišča v Celju Kr 41/2011 z dne 11. 4. 2000 (pravilno najbrž: 2011), ko je sodišče ugodilo predlogu za delegacijo pristojnosti zaradi zunajzakonskega razmerja med obdolžencem in delavko sodišča, ki naj bi obdolžencu sodilo; v konkretnem primeru pa so razlogi za prenos pristojnosti po mnenju toženca še bistveno bolj tehtni. Toženec predlaga, naj se vpogleda v predlogu po opravilnih številkah naštete številne zadeve, ki so (bile) obravnavane – predvsem pred Okrajnim sodiščem v Domžalah – in naj se določi za odločanje v tej zadevi „sodišče v Celju“, ki mu doslej ni očital ničesar in zato po njegovem mnenju ni razlogov za dvom v pošteno sojenje prav pred tem sodiščem; nikakor pa naj se ne določi sodišča v Kranju ali Ljubljani.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v pravdnem postopku je določena z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in stranke ne morejo izbirati sodišča mimo teh določb. Pristojnosti morajo biti vnaprej določene, da se vedo ravnati stranke in sodišče. Tudi pogoji za sicer izjemoma predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu in jih ni mogoče navidezno ustvariti s poljubnim enostranskim ravnanjem (na primer s sklicevanjem na vložene odškodninske tožbe in kazenske ovadbe zoper sodnice stvarno in krajevno pristojnega sodišča z očitki o domnevno nezakonitem postopanju v številnih drugih postopkih). Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) določi drugo stvarno pristojno sodišče da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Obstoj pogojev za uporabo pravkar povzete zakonske določbe je treba vselej presojati le v okviru okoliščin konkretnega postopka. Zato ni mogoče uvrstiti med razloge za delegacijo pristojnosti morebitnega odklonilnega odnosa stranke do sodnic oziroma sodnikov sodišča, podkrepljenega z njenim nezadovoljstvom s postopanjem in odločanjem stvarno in krajevno pristojnega sodišča v drugih sodnih postopkih, v katerih je (bila) udeležena kot stranka, saj preizkus formalne in materialne pravilnosti odločitev sodišča v (celo drugih) postopkih ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o predlogu za prenos pristojnosti po določbi 67. člena ZPP; s postopki in odločitvami sodišča nezadovoljna stranka ima (je imela) namreč na voljo v njih prav za take primere predvidene druge pravne poti oziroma pravna sredstva. V konkretno obravnavani pravdi zaradi plačila uporabnine med strankama, ki sta fizični osebi, pa tudi ne gre za primer, ko bi se moralo stvarno in krajevno pristojno sodišče spričo vsebine spora opredeljevati denimo do njemu ali njegovim sodnicam in sodnikom namenjenih očitkov nezakonitega postopanja kot trditvene podlage za odškodninski zahtevek – kar bi spričo vzbujanja vtisa tako imenovane objektivne pristranskosti sodišča bil tehten razlog za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP (primerjaj s sklepi VS RS I R 101/2007, I R 85/2010, I R 22/2011, I R 30/2011, I R 118/2011 in drugimi).

5. Toženec utemeljuje svoj dvom v nepristranskost postopanja in odločanja na Okrajnem sodišču v Domžalah tudi s trditvijo, da je zoper poimensko navedeni sodnici in predsednico tega sodišča podal kazenske ovadbe. S to trditvijo pa ne preseže ravni kvečjemu suspektnosti konkretno imenovanih adresatov in zatorej ostaja v sferi dvoma v tako imenovano subjektivno nepristranskost predsednice oziroma dveh sodnic stvarno in krajevno pristojnega sodišča, ki je lahko le razlog za izločitev (6. točka 70. člena ZPP) oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za tako imenovano nujno delegacijo (66. člen ZPP). Zato ne more biti to hkrati še „drug tehten razlog“ za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP.

6. Ker je v toženčevem predlogu ostalo nepojasnjeno zakaj naj bi prenos pristojnosti narekovala njegova vložitev kazenske ovadbe (tudi) zoper tožnika v tej pravdi in judikat Višjega sodišča v Celju v zadevi Kr 41/2011, je bilo treba po obrazloženem predlog za delegacijo pristojnosti v tej zadevi zavrniti.