12. 12. 2017

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Wernerja Wisiaka, Republika Avstrija, ki ga zastopa Tanja Kompara, odvetnica v Mariboru, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015 in sodba Upravnega sodišča št. I U 632/2012 z dne 22. 1. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene pritožnikovi pravni prednici. Zoper to sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo. Sodišči sta pritrdili upravnima organoma, da pritožnik skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imel za premoženje, ki je bilo odvzeto njegovi pravni prednici, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi). Sklicujoč se na stališča sodne prakse, med drugim na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, sta sodišči navedli, da je FIP urejala odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji. Zato je to pogodbo treba šteti za pravno podlago odškodovanja v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Na podlagi stališča, po katerem za presojo, da je imela oseba pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, zadošča že, da je v tuji državi obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti tako odškodnino, sta sodišči ocenili, da je izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v obravnavani zadevi izpolnjen že zato, ker je pritožnikova pravna prednica spadala v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP, premoženje, ki ji je bilo podržjeno, pa v premoženjsko škodo v smislu FIP. Zato po mnenju sodišč upravnima organoma ni bilo treba ugotavljati, ali bi pritožnikova pravna prednica za pridobitev odškodnine na podlagi FIP izpolnjevala pogoje, določene v izvedbenih predpisih. Čeprav je pritožnikova pravna prednica umrla že pred sklenitvijo FIP, je odškodnino, do katere je bila upravičena na njeni podlagi, skladno z določbami te pogodbe lahko uveljavljal pritožnik. Zato po presoji sodišč statusa upravičenca do denacionalizacije ni mogoče priznati niti pritožniku.

2.Pritožnik sodiščema očita kršitev 2. člena Ustave in pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 26. in 33. člena Ustave v zvezi s 6., 8., 13. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter 2. in 6. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU). Ne strinja se s stališčem, da je FIP mednarodna pogodba, ki ureja odškodovanje za podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnik med drugim izpodbija stališče, da za njegovo izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Zatrjuje, da sta ga sodišči s tako razlago, ki je v nasprotju z drugim odstavkom 10. člena ZDen, obravnavali neenako v primerjavi z upravičenci, o katerih zahtevkih je bilo odločeno pred uveljavitvijo tega stališča v sodni praksi. Ker naj bi bilo na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen status upravičenca do denacionalizacije mogoče odreči le osebi, ki je dobila ali je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, bi morali organi odločanja ob upoštevanju namena sklenitve FIP ter z izvedbenimi predpisi določenih kriterijev in pogojev za njeno uporabo v konkretnem postopku ugotavljati, ali je FIP sploh urejala odškodnino za podržavljeno premoženje in ali je pritožnik za njeno pridobitev sploh izpolnjeval vse pogoje, ki so jih določali izvedbeni predpisi. Čeprav naj bi v postopku izrecno zatrjeval, da teh pogojev ni izpolnjeval in da niti sam niti njegova pravna prednica nista spadala med upravičence v smislu določb FIP, naj sodišči teh, za odločitev bistvenih okoliščin sploh ne bi ugotavljali. Meni, da bi morali sodišči ugotoviti in upoštevati vse okoliščine primera ter jih ob upoštevanju pogojev, zlasti temelja za izplačilo odškodnine, kritično pretehtati in oceniti, ne pa se zgolj sklicevati na obstoj neke pavšalne (načelne) pravice.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-594/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče in upravna organa.

B.

4.Pritožnik izpodbija stališče, po katerem za njegovo izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je kot pravni naslednik nekdanje lastnice podržavljenega premoženja spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Taki razlagi, skladno s katero v konkretnem postopku organi odločanja niso ugotavljali, ali je sploh izpolnjeval z izvedbenimi predpisi določene pogoje za priznanje odškodnine na podlagi FIP, pritožnik med drugim očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

6.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišči se v zvezi s tem sklicujeta na Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. junija 1958 (Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 127/58), ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).