Jedro

Po presoji sodišča tožnik z navedbami o "maltretiranju", ki naj bi se dogajalo v preteklosti, ne more utemeljiti nezakonitosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za premestitev v drug zavod za prestajanje kazni. Pravilnost odločitve namreč ne temelji na ugotovitvi, da ni bilo težav s sojetniki, temveč na ugotovitvi, da težave, ki se v zvezi s sobivanjem tožnika z ostalimi sojetniki pojavljajo, ne morejo biti utemeljen razlog za premestitev, saj se v primeru morebitne ogroženosti tožniku lahko zagotovi varno prestajanje kazni v okviru "matičnega" zavoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogi, ki so jih za tožnikovo premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v Zavod za prestajanje kazni Ljubljana, vložili tožnik in njegovi starši. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da za zaprošeno premestitev niso izpolnjeni pogoji, ki jih za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda določa prvi odstavek 79. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). To ugotovitev je oprla na mnenji obeh zavodov, ki jih je pridobila v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZIKS-1. Glede na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo za premestitev, je organ pojasnil, da lažje vzdrževanje stikov s svojci (ki jih sicer ima) ne more biti razlog, ki bi sam po sebi utemeljeval premeščanje obsojencev, zatrjevano maltretiranje pa v postopku ni bilo ugotovljeno, poleg tega se v primeru ogroženosti varno prestajanje kazni lahko zagotovi v okviru matičnega zavoda.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbene navedbe o maltretiranju je zavrnil s podrobnejšim povzetkom razlogov, ki so privedli do težav pri sobivanju s tožnikom in zaradi tega do nekaterih pritiskov s strani sojetnikov, ki pa so na opozorila delavcev zavoda že prenehali. Tožnikove navedbe, da se tudi v novem oddelku, kamor je bil med postopkom premeščen v samsko sobo, počuti ogroženega, ker prihaja v stik z obsojenci, ki so zagrešili hude zločine, je pritožbeni organ zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto (238. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je za premestitev prosil zaradi maltretiranja soobsojencev. Nasprotuje ugotovitvi, da maltretiranja ni bilo, saj naj bi prav zaradi tega zbolel in se zdravil v UKC Maribor na forenzični psihiatriji. Dokazi o tem bi morali biti razvidni iz zdravstvenega kartona. Meni, da so mu bile kršene pravice iz 85. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ponižal naj bi ga tudi komandir, ko ga je odpeljal v drugi blok in ga dal v izolirni prostor. Situacijo naj bi sicer rešili s premestitvijo v drugi blok, kjer je v sobi sam, vendar pa so pravila strožja, saj kadar ima pouk, ne more v trgovino in na sprehod. Želi premestitev v kak drug zavod.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 79. člena ZIKS-1 se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi upravnega organa, da želena premestitev ni potrebna zaradi izvajanja osebnega načrta ali delovnega programa zavoda. Prav tako v tožbi ne ugovarja stališču, po katerem lažje vzdrževanje stikov s svojci samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval premestitev iz enega v drug zavod. Da ta razlog ni več sporen, kaže tudi tožnikovo zavzemanje za premestitev v katerikoli drug zavod za prestajanje kazni (Ljubljana, Celje, Maribor ali Koper).

Po presoji sodišča tožnik z navedbami o „maltretiranju“, ki naj bi se dogajalo v preteklosti, ne more utemeljiti nezakonitosti odločitve o zavrniti njegove prošnje za premestitev v drug zavod za prestajanje kazni. Pravilnost odločitve namreč ne temelji na ugotovitvi, da ni bilo težav s sojetniki, temveč na ugotovitvi, da težave, ki se v zvezi s sobivanjem tožnika z ostalimi sojetniki pojavljajo, ne morejo biti utemeljen razlog za premestitev, saj se v primeru morebitne ogroženosti tožniku lahko zagotovi varno prestajanje kazni v okviru „matičnega“ zavoda. To pomeni, da tudi če bi dejansko šlo za „maltretiranje“ s strani sojetnikov, bi bil to lahko razlog za njegovo premestitev v drug zavod le, če isti zavod tožniku ne bi mogel zagotoviti varnega prestajanja kazni oz. če bi to narekovali razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da zavod teh razlogov za premestitev iz enega v drug zavod ne ugotavlja. Glede na to, da tožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je bil z njim 16. 6. 2013 (po vrnitvi iz bolnice 11. 6. 2013) opravljen razgovor, v katerem je povedal, da se v zavodu počuti dobro in da nima težav s soobsojenci, ter glede na to, da tudi v tožbi sam navaja, da je bil premeščen v drugi blok, tako da je sedaj v sobi sam, tudi sodišče nima razlogov za dvom v oceno zavoda, da tožnikove premestitve ne narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu.

Tožnikove navedbe o nestrinjanju s to premestitvijo v okviru istega zavoda v tem upravnem sporu ne morejo biti pravno odločilne, saj je predmet tega upravnega spora odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za premestitev iz enega v drug zavod, in ne odločitev o njegovi premestitvi v okviru istega zavoda. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožnikove trditve o strožjih pravilih, saj ta niso razlog za premestitev obsojenca po 79. členu ZIKS-1. Enako velja za tožnikovo sklicevanje na 85. člen ZKP, saj se ta določba nanaša na zapisnik glavne obravnave in ne na prestajanje kazni. Tudi morebitnih kršitev 85. člena ZIKS-1, ki se sicer nanaša na postopek varstva obsojenčevih pravic, ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper izpodbijano odločitev. Ta se namreč ne nanaša na odločitev o varstvu pravic obsojencev (členi 83. do 85. ZIKS-1), temveč na izpolnjevanje pogojev za premestitev iz enega v drug zavod iz prvega odstavka 79. člena ZIKS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.