Jedro

Čeprav je obsojeni razpolagal z dovoljenjem za zbiranje orožja, za zaseženo vojaško orožje takšnega dovoljenja ni imel (iz dejanskih ugotovitev tudi ne izhaja, da bi ustrezne postopke za to že vsaj sprožil), zato je zaseženo orožje hranil protipravno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je J. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Izreklo mu je varnostni ukrep odvzema predmetov in vzelo zaseženo orožje, odločilo da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je takšno odločitev potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje tako izhaja, da je obsojeni hranil ob hišni preiskavi zaseženo orožje, in sicer vojaško puško neznane znamke z bajonetom ter oznako B..., nepopolni vojaški puškomitraljez znamke THOMPSON, cal. 45, starejšo vojaško puško M 43, starejšo cev od vojaške puške s številko ... in starejši kovinski del vojaške puške z odrezano cevjo. Tudi po navedbah obsojenca je to vojaško orožje, zato sta sodišči na podlagi tako ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, pravilno presodili, da zaseženo, skladno z določilom 6. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), spada v kategorijo „A“, ki se glede pravic in obveznosti posameznikov šteje kot prepovedano orožje, posest katerega posameznikom načeloma ni dovoljena (drugi odstavek 3. člena v zvezi z prvim odstavkom 4. člena ZOro-1). Pod posebnimi pogoji, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, lahko posamezniki zbirajo tudi določene vrste orožja iz kategorije „A“, ki pa se prav tako tako kot ostali zbirateljski kosi, vpišejo v dovoljenje za zbiranje orožja.

7. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je obsojenec imetnik dovoljenja za zbiranje orožja ter je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem (kar je sicer, po 6. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1, pogoj za izdajo dovoljenja). Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi (zapisnik, list. št. 63) predlagala, da se v postopek pritegne izvedenec, ki bi pojasnil, ali je obsojeni glede na te dokumente imel pravico hraniti zaseženo orožje (in ne, kot v nasprotju s podatki spisa navaja zahteva, da bi pojasnil kategorizacijo zaseženega orožja), čemur je zagovornik obsojenega takrat nasprotoval, sodišče pa mu je sledilo in dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben. Vlagatelj sicer pravilno navaja, da je v drugem odstavku 28. člena ZOro-1 določeno pod katerimi pogoji je dovoljeno zbirati tudi orožje iz kategorije A, vendar spregleda ne le, da je to predmet presoje upravnega organa, ampak tudi, da bi bila obsojencu dovoljena hramba zaseženih kosov orožja le, če bi to izhajalo iz vsebine dovoljenja za zbiranje orožja v prilogi B2. Ali je temu tako, pa je stvar (pravne) presoje sodišča, in ne izvedenca. Zakaj zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca ni podana zatrjevana kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je vlagatelju pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče v 6. točki sodbe.

8. Pristojna upravna enota izda dovoljenje za zbiranje tudi posameznih kosov orožja kategorije „A“, če presodi, da so izpolnjeni posebni zakonsko predvideni pogoji, ki so poleg vrste orožja, odvisni tudi od časa(1) in načina pridobitve orožja.

9. Kose zaseženega orožja za katere je obsojenec v zagovoru navajal, da jih je našel, bi moral po določilu 34. člena ZOro-1 nemudoma izročiti najbližji policijski postaji oziroma jo o najdbi obvestiti. Če v enem letu od prijave oziroma izročitve najdenega orožja policiji ne bi uspelo najti lastnika, bi obsojenec kot najditelj pridobil lastninsko pravico na orožju, da bi pa lahko orožje tudi zakonito hranil, bi moral v roku enega meseca na upravni enoti vložiti še zahtevo za izdajo dovoljenja za zbiranje najdenega orožja.

10. Skladno z določilom drugega odstavka 28. člena ZOro-1 je imetniku dovoljenja za zbiranje orožja dovoljeno tudi zbiranje orožja, ki sicer spada v kategorijo „A“, če gre za orožje, ki se bodisi ne izdeluje več in ga ne uporabljajo obrambne sile ali policija bodisi je trajno onesposobljeno. Obsojenec bi lahko kot imetnik dovoljenja pri pristojni upravni enoti zahteval izdajo dovoljenja za nabavo orožja, ki je uvrščeno na seznam orožja kategorije „A“, ki se ne izdeluje več in ga ne uporabljajo obrambne sile ter policija ali (najprej) predlagal uvrstitev določene vrste orožja na ta seznam, kar bi presojala posebna komisija, imenovana s strani ministra za notranje zadeve (peti odstavek 28. člena ZOro-1). Na podlagi dovoljenja za nabavo pridobljeno vojaško orožje, bi se vpisalo v dovoljenje za zbiranje (prvi odstavek 11. člena ZOro-1). Obsojenec pa bi lahko obdržal tudi orožje, za katerega bi v upravnem postopku izkazal, da je izgubilo lastnost orožja, ker je trajno onesposobljeno (3. točka četrtega odstavka 3. člena ZOro-1)- bodisi zaradi ustreznega posega puškarja bodisi zaradi korozije, ki je v taki meri uničila orožje oziroma njegove funkcionalne dele, da le-ti ne delujejo več in jih z nobenim postopkom ni več mogoče usposobiti (28. člen Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju). To se po citiranem določilu v upravnem postopku dokazuje s certifikatom, ki ga izda komisija pri ministrstvu za notranje zadeve in ne s pričami, kot to zmotno meni zagovornik, ko se sklicuje na izpoved policista. Ne glede na to, da je obsojeni razpolagal z dovoljenjem za zbiranje (drugih kosov) orožja, za zaseženo vojaško orožje takšnega dovoljenja ni imel, iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa tudi ne izhaja, da bi ustrezne postopke za to že vsaj sprožil. Zato je zaseženo orožje hranil protipravno.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Skladno z določilom 40. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1B), je lahko imetnik, ki je posedoval orožje brez veljavne listine za posest ali nošenje, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona (tj. do 14. 2. 2010) pri pristojnem organu podal vlogo za pridobitev ustrezne orožne listine, t.i. legalizacijo. Ustrezna orožna listina se je, pod pogojem, da orožje ne izvira iz kaznivega dejanja, registriranemu zbiratelju orožja izdala tudi za vojaško orožje. Ker je obsojeni dovoljenje za zbiranje orožja (po podatkih spisa) pridobil šele konec leta 2010, tovrstne možnosti legalizacije ni imel.