Jedro

Usposabljanje vojakov je podvrženo vojaškim zahtevam, ki pogosto presegajo okvire običajnega tveganja in niso primerljive z riziki vsakdanjega življenja. Prav za to je šlo tudi v obravnavanem primeru, saj so morali vojaki v okviru urjenja premagati oviro, imenovano "žirafa", v čim krajšem času (pod pritiskom časovne meritve in zaporednega pošiljanja vojakov na ovire drugega za drugim) na način, ki jim ga je pokazal poveljnik - to je z vzponom do vrha 5 m visoke ovire in nato s povzpetjem čez rob na drugo stran ter po preprijemu prečke s seskokom vzvratno na trdo in neravno podlago. Premagovanje 5 m visoke ovire v teh pogojih in na tak način pa zanesljivo predstavlja nevarno dejavnost v pomenu določbe 173. člena ZOR, ki ima za posledico t.i. objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo (prvi odstavek 174. člena ZOR).

Tožnik si je isto koleno ponovno (dodatno) poškodoval 29.8.1995 zaradi naloženih mu zanj glede na njegovo tedanje zdravstveno stanje rekonvalescenta in zdravniška navodila prekomernih telesnih obremenitev, je pravilno tudi stališče o krivdni odgovornosti tožene stranke za tožniku na ta način nastalo dodatno škodo. Toženi stranki oziroma tožniku v vojaški službi nadrejenemu poveljniku so bile namreč znane iz zdravstvenih razlogov tožniku odrejene omejitve telesnega naprezanja, vendar se je tožnik kljub temu moral takoj naslednjega dne po vrnitvi v vojaško enoto udeležiti najmanj 5 km dolgega pohoda s polno vojaško opremo, težko najmanj 10 kg, med katerim si je isto in še ne povsem pozdravljeno koleno ponovno poškodoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 2,450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo mu zaradi poškodbe med služenjem rednega vojaškega roka 9.8.1995, za katero je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna, in nato 29.8.1995, za katero je tožena stranka odgovorna tožniku po pravilih o krivdni odgovornosti. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku prisojenih odškodnin za sleherno od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske škode - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800.000 SIT (od zahtevanih 1,500.000 SIT), za strah v višini 150.000 SIT (od zahtevanih 300.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,500.000 SIT (od zahtevanih 2,500.000 SIT). Presežni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v znesku 1,850.000 SIT s pripadki) je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov za pred pravdo izdelano pisno izvedensko mnenje v znesku 42.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1996 dalje do plačila ter plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 545.403 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar je sodišče druge stopnje delno ugodilo le pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo glede tožniku prisojenega zneska 42.000 SIT s pripadki iz naslova stroškov za pred pravdo izdelano izvedensko mnenje tako spremenilo, da je v tem delu njegov zahtevek zavrnilo; v ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi o stroških pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero izpodbija celotni obsodilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 2,450.000 SIT s pripadki tožniku prisojene odškodnine. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s tožniku ob poškodovanju 9.8.1995 nastalo škodo, za katero je tožena stranka po stališču sodišč prve in druge stopnje tožniku objektivno odgovorna, je po mnenju tožene stranke zmotno razlogovanje, da je premagovanje pehotne ovire, imenovane "žirafa", nevarna dejavnost. V oporo temu očitku tožena stranka terja drugačno interpretacijo tožnikove izpovedbe v primerjavi s tisto iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje. Tožnik namreč ob prvem zaslišanju ni le opisal ovire, temveč je pojasnil, da je z zadnje stopnice, ki je bila višja od enega metra, doskočil na tla - kar pomeni tožnikovo priznanje višine, s katere je seskočil z ovire. Tožnik je pozneje sicer spremenil svojo izpovedbo in dokazoval, da je seskočil z višine petih metrov, vendar sodišči temu ne bi smeli slediti. Izvedba vaje ne terja seskoka z vrha pet metrov visoke ovire, temveč je zamišljena tako, da se ovira premaguje z oprijemanjem prečk na vrhu v visečem položaju in posledično s seskokom z višine največ dveh metrov (v odvisnosti tudi od telesne višine posamičnega izvajalca). Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju tožene stranke torej zmotno šteli premagovanje pehotne ovire, imenovane "žirafa", za nevarno dejavnost, saj nista upoštevali očitnega priznanja tožnika, da je doskočil na tla z višine le enega metra, niti nista ugotovili resnične višine, s katere je bilo potrebno odskočiti glede na višino ovire, višino vsakokratnega izvajalca in glede na način premagovanja ovire. Tožena stranka v nadaljevanju revizijskih navedb graja stališče sodišča druge stopnje, da je predhodna poškodba tožnikovega gležnja brez slehernega pomena za odločitev v tej zadevi, ker da tožena stranka tega dejstva ni navajala v postopku na prvi stopnji. Takšno stališče bi bilo pravilno, če ne bi tega dejstva ugotovil izvedenec in ki je s tem "postalo notorno" - torej takšno, ki je splošno znano in ki ga zato ni potrebno navajati. Pravkar opisan pristop sodišča druge stopnje bi utegnil imeti za posledico tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju tožene stranke je nadalje zmotno tudi stališče sodišč prve in druge stopnje o njeni krivdni odgovornosti za tožniku ob ponovnem poškodovanju 29.8.1995 nastalo (dodatno) škodo, saj se tožniku zdravstveno odrejena razbremenitev vojaške obveznosti pohodov ni nanašala tudi na pohode, krajše od 3,5 km. Te razdalje pa 29.8.1995 opravljen pohod ni presegal. Ob tem pa je ostalo tudi nerazčiščeno vprašanje trajanja tožniku odrejene dobe mirovanja, saj ni jasno ali so bili mišljeni štirje "delovni" tedni ali štirje "dejanski" (najbrž koledarski) tedni. Bilo bi namreč treba upoštevati, da vojaki izvajajo aktivnosti med tednom le v delovnih dneh, v dela prostih dneh pa običajno ne. Tožena stranka končno še ocenjuje tožniku prisojeno odškodnino kot "previsoko po vseh postavkah" z obrazložitvijo, da je tožnik prejemal analgetike, vendar da izvedenec ni pojasnil, v kakšni meri so bile tožnikove bolečine zaradi tega manjše, v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa, da izvedenec ni upošteval predhodne tožnikove poškodbe gležnja in ni ugotovil, ali je ponovna poškodba nastala zaradi prejšnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču "nižje stopnje" v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka sicer izrecno uveljavlja kot revizijski razlog le zmotno uporabo materialnega prava; vendar z revizijskimi navedbami v delu, v katerem očita sodišču druge stopnje zgrešeno obravnavanje njenih pritožbenih navedb o nujnosti upoštevanja tožnikove predhodne poškodbe gležnja kot nedovoljene pritožbene novote, očitno meri tudi na obstoj revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato je bilo treba najprej presoditi utemeljenost tega očitka - še zlasti, ker vidi tožena stranka v tožnikovi predhodni poškodbi gležnja tudi možni vzrok za njegove poškodbe v avgustu 1995, ki so predmet obravnavanja v tem postopku. Na neutemeljenost pravkar povzetega očitka pokažejo že toženkine lastne revizijske navedbe s tem v zvezi. Po mnenju tožene stranke bi namreč moralo sodišče druge stopnje upoštevati šele v njeni pritožbi prvič zatrjevano predhodno poškodbo tožnikovega gležnja kot splošno znano dejstvo, saj ga je ugotovil izvedenec, notornih dejstev pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni bila dolžna navajati. Ni povsem razumljiv miselni preskok v sklepanju tožene stranke, po katerem pripisuje dejstvu, ki ga ugotovi izvedenec, lastnost splošno znanega dejstva. Predvsem pa je pomembno, da v pravdi angažiran edini izvedenec medicinske stroke dr. Z.T. tožnikove predhodne poškodbe gležnja ni ugotovil in je v svojem mnenju sploh ne omenja (list. št. 22 do 27 spisa). Zlom gležnja kot tožnikovo poškodbo iz leta 1988 je omenil v svojem mnenju, izdelanem pred pravdo po naročilu tožnika, le izvedenec T.Š., dr. med. (priloga A 11) - ne da bi poškodbo gležnja iz leta 1988 kakorkoli povezoval s tožnikovimi poškodbami kolena v avgustu 1995. Vendar tega mnenja, ki ga je tožbi priložil tožnik, sodišče ni upoštevalo, tožena stranka pa mu je v odgovoru na tožbo celo izrecno ugovarjala (prav iz razloga, ker je bilo izdelano izven sodnega postopka na zahtevo tožnika). Da bi tožena stranka mogla doseči presojo pomena tožnikove poškodbe gležnja iz leta 1988, bi morala to okoliščino pravočasno sploh zatrjevati. Ker je to storila prvič šele v pritožbi, ne da bi hkrati zatrjevala tudi kakršnekoli opravičljive razloge za svojo opustitev v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženkinemu sklicevanju na tožnikovo predhodno poškodbo gležnja šele v pritožbi pravilno odreklo sleherni pomen in zato smiselno uveljavljan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Iz sicer težko razumljivih revizijskih navedb je mogoče povzeti, da se tožena stranka smiselno zavzema za ocenjevanje stopnje nevarnosti premagovanja vojaške pehotne ovire, ob premagovanju katere si je tožnik kot vojaški obveznik 9.8.1995 prvič poškodoval koleno, v odvisnosti od načina njenega premagovanja. Temu bi na načelni ravni sicer bilo mogoče pritrditi, saj skrajno previdnega in časovno neomejenega vzpenjanja ter nato spuščanja z ovire z oprijemom vsake prečke posebej in s sestopom z najnižje prečke še ne bi bilo mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti v pomenu določbe 173. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - četudi gre za 5 m visoko oviro, kot je to bilo v obravnavanem primeru. Vendar je usposabljanje vojakov podvrženo vojaškim zahtevam, ki pogosto presegajo okvire običajnega tveganja in niso primerljive z riziki vsakdanjega življenja. Prav za to je šlo tudi v obravnavanem primeru, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da so morali vojaki v okviru urjenja premagati oviro, imenovano "žirafa", v čim krajšem času (pod pritiskom časovne meritve in zaporednega pošiljanja vojakov na ovire drugega za drugim) na način, ki jim ga je pokazal poveljnik - to je z vzponom do vrha 5 m visoke ovire in nato s povzpetjem čez rob na drugo stran ter po preprijemu prečke s seskokom vzvratno na trdo in neravno podlago. Premagovanje 5 m visoke ovire v teh pogojih in na tak način pa zanesljivo predstavlja nevarno dejavnost v pomenu določbe 173. člena ZOR, ki ima na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena istega zakona za posledico t.i. objektivno odgovornost tožene stranke za tožnika iz takšne dejavnosti izvirajočo, ob poškodbi 9.8.1995 nastalo škodo. Pri tem niti ni odločilnega pomena, ali je tožnik seskočil prav z vrha ovire ali z nekoliko nižje višine (po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje z višine dveh do treh metrov), saj izvajanje dejavnosti v zgoraj opisanih pogojih, s težnjo vojakov čimbolj se približati optimalni in najhitrejši izvedbi vaje, ne izgubi narave nevarnosti zgolj zaradi hkratnega prilagajanja načina izvedbe vsakokratnim telesnim sposobnostim in lastnostim posamičnega vojaka. V odgovor revizijskemu očitku, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali očitnega priznanja tožnika, da je doskočil na tla z višine le enega metra, pa zadošča napotitev tožene stranke na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni mogoče - ne glede na to, da za sklepanje o tožnikovem priznanju, da je doskočil na tla z višine le enega metra, ni opore ne v zapisniku o njegovem zaslišanju z dne 10.3.1999, niti v zapisniku z dne 14.5.2001, na kar je toženi stranki odgovorjeno že v razlogih sodbe sodišča druge stopnje.

Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da si je tožnik isto koleno ponovno (dodatno) poškodoval 29.8.1995 zaradi naloženih mu zanj glede na njegovo tedanje zdravstveno stanje rekonvalescenta in zdravniška navodila prekomernih telesnih obremenitev, je pravilno tudi stališče o krivdni odgovornosti tožene stranke za tožniku na ta način nastalo dodatno škodo. Toženi stranki oziroma tožniku v vojaški službi nadrejenemu poveljniku so bile namreč znane iz zdravstvenih razlogov tožniku odrejene omejitve telesnega naprezanja, vendar se je tožnik kljub temu moral takoj naslednjega dne po vrnitvi v vojaško enoto udeležiti najmanj 5 km dolgega pohoda s polno vojaško opremo, težko najmanj 10 kg, med katerim si je isto in še ne povsem pozdravljeno koleno ponovno poškodoval. Ker o tem, da so tožniku odrejene omejitve povečanega telesnega naprezanja na dan pohoda 29.8.1995 zanj še veljale in da je ta okoliščina bila njegovemu poveljniku v enoti znana, sploh ni bilo spora med pravdnima strankama niti v postopku na prvi stopnji, je brez slehernega pomena toženkino razpravljanje v reviziji o možnosti računanja tožniku odrejene dobe mirovanja po "delovnih" ali po "dejanskih" tednih. Podobno velja tudi za revizijsko trditev, da se tožniku odrejena razbremenitev vojaške obveznosti pohodov ni nanašala tudi na pohode, krajše od 3,5 km (od kje črpa tožena stranka podlago za takšno trditev, ni pojasnjeno) in da te razdalje 29.8.1995 opravljen pohod ni presegal. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil tega dne izveden pohod dolg najmanj 5 km, dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Višino tožniku prisojene odškodnine pa tožena stranka izpodbija zgolj s pavšalno trditvijo, da je "previsoka po vseh postavkah" in z obrazložitvijo, da je tožnik prejemal analgetike, vendar da izvedenec ni pojasnil, v kakšni meri so bile tožnikove bolečine zaradi tega manjše ter da ni upošteval predhodne tožnikove poškodbe gležnja in ni ugotovil, ali je obravnavana poškodba nastala zaradi prejšnje. Na slednje navedeni očitek je bilo v dosedanji obrazložitvi te sodbe toženi stranki že v celoti odgovorjeno. Ugotovitve o trajanju in intenziteti tožnikovih telesnih bolečin pa sta sodišči prve in druge stopnje oprli na objektivizirano mnenje izvedenca, ki ga je podal upoštevajoč celotno zdravstveno dokumentacijo o poteku tožnikovega zdravljenja in ki mu tožena stranka ni ugovarjala ne v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku (zlasti ne v delu o stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin). Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za sleherno od ugotovljenih oblik tožnikove nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožniku prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. in 203. člena ZOR - torej materialnopravno pravilno.

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.