Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine, strah duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 2.190.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 217.984,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval kot motorist v prometni nesreči dne 18.4.1993, ko mu je zavarovanka tožene stranke z avtom zaprla pot pri zavijanju v levo. Tožnik je prekoračil dovoljeno in primerno hitrost in je zato sam soodgovoren za nastalo škodo. Odgovornost tožene stranke je 60 odstotna, tožnikova pa 40 odstotna. Tožnik si je zelo hudo poškodoval desno roko, utrpel pa je tudi hud pretres možganov. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je sodišče določilo odškodnino v znesku 1.300.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT ter zaradi skaženosti 150.000,00 SIT. Tako določene zneske je zmanjšalo za odstotek tožnikove sokrivde.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je zvišalo prisojeni znesek na 4.680.000,00 SIT. Potrdilo je ugotovljene deleže soodgovornosti, zvišalo pa je posamezne odškodninske postavke in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine na 1.500.000,00 SIT, za strah na 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti na 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5.500.000,00 SIT, skupaj 7.800.000,00 SIT, toženi stranki pa je naložilo plačilo 60 odstotkov tega zneska.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in prisodi tožniku višjo odškodnino. Sklicuje se na ugotovitve obeh sodišč o obsegu poškodb in njihovih posledicah. Posebej opozarja na hude psihične težave pa tudi na prikrajšanost pri fizičnih in športnih dejavnostih. Navaja, da je prisojena odškodnina odločno prenizka. Tožnik je star šele 29 let in bo vse življenje prizadet na poklicnem in zasebnem področju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vse okoliščine v zvezi s tožnikovimi poškodbami, zdravljenjem, bolečinami in drugimi neprijetnostmi, strahom, obsegom skaženosti in še posebej s posledicami v tožnikovi telesni in duševni sferi so bile ugotovljene na podlagi izvedeniških mnenj dr. A. A. in dr. T. P. ter na podlagi tožnikovih izpovedb. Tožnik se v reviziji sklicuje na te ugotovitve. Zato jih ni treba ponovno povzemati. Iz teh ugotovitev nedvomno izhaja, da je tožnik pretrpel zelo hudo nepremoženjsko škodo v zvezi s pretrpljenimi in bodočimi telesnimi bolečinami, strahom ter duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti in skaženosti. Telesne bolečine so bile hude in dolgotrajne. Tožnik pa je posebej prizadet zaradi hudih posledic, zaradi katerih je po ugotovitvah izvedenca dr. A. 45 odstotni invalid, po ugotovitvah izvedenca dr. P. pa je prizadet v zvezi s spominskimi in intelektualnimi sposobnostmi, na čustvenem področju in zaradi osebnostnih sprememb. Pri tem tožnik utemeljeno poudarja, da ga je vsa ta škoda doletela kot mladega, na vseh področjih aktivnega, sposobnega in športno usmerjenega človeka.

Z odškodnino, ki je bila tožniku določena na pritožbeni stopnji sojenja, so vse te okoliščine pravilno upoštevane. To velja za vse ugotovitve o posameznih elementih vsake od uveljavljanih odškodninskih postavk in o vseh okoliščinah v zvezi s tožnikovo mladostjo, njegovo dejavnostjo in njegovimi lastnostmi ter sposobnostmi. Ni dvoma, da je tožnik hudo prizadet. Toda kljub vsemu je intelektualno in telesno sposoben opravljati pridobitno delo, sposoben je skrbeti zase in se je po okrevanju mogel vključiti v življenje in delo, četudi res ne v polni meri in le z večjim trudom. Prav to loči tožnikovo škodo od katastrofalnih škod, ko poškodovanec izgubi vsakršno življenjsko in delovno sposobnost in ko gre za popolno izgubo pomembnih življenjskih funkcij. Sodna praksa pozna odškodnine za vse stopnje in oblike nepremoženjske škode. Pravična denarna odškodnina v smislu 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih je tista odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je primerljiva z odškodninami, ki jih priznava sodna praksa v podobnih zadevah. Odškodnina, ki jo je pritožbeno sodišče prisodilo tožniku v polnem znesku 7.800.000,00 SIT, je v skladu z odškodninami, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa. Zmanjšanje prisojene odškodnine zaradi ugotovljene tožnikove sokrivde ne sme zamegliti te ugotovitve.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina na pritožbeni stopnji določena na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (200. in 203.čl. ZOR), da je skladna z uveljavljena sodno prakso v primerljivih primerih in da zato predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu navedenih zakonskih določb. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).