Jedro

Zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z v povojnih kazenskih procesih neupravičeno zaplenjenim premoženjem (145.c člen ZIKS) je Republika Slovenija.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stroški, nastali v zvezi s pritožbo zoper sodbo so nadaljnji pravdni stroški; stroške pritožbe zoper sklep pa nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 160.709,00 EUR odškodnine s pripadki in povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki ter tožeči stranki naložilo povračilo 4.782,98 EUR toženkinih pravdnih stroškov. Menilo je, da toženka ni pasivno legitimirana.

Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopno sodišče razveljavilo svoj sklep o oprostitvi plačila sodnih taks tožeče stranke z dne 21.3.1996, obveznost plačila sodnih taks za sodbo z dne 18.2.2008 in pritožbo z dne 8.5.2008 pa je odložilo do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3; v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v postopku sicer angažiralo izvedenca, da je izračunal izgubljeni dobiček za vtoževano obdobje, v dokazne namene pa mnenja ni upoštevalo in ga ni navedlo med listinami, ki jih je vpogledalo, ter se do izvedenega dokaza sploh ni opredelilo. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Po drugi strani pa je sodišče v dokazne namene vpogledalo sodbo prvostopnega sodišča v drugi zadevi ter svojo odločitev v pretežni meri oprlo na ugotovitve sodišča v tej odločbi. Sodna praksa ne sodi v izvajanje dokazov v smislu ugotavljanja dejanskega stanja zadeve. Ko je to sodbo štelo kot dokaz za utemeljitev ugovora pasivne legitimacije tožene stranke, je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Z odločitvijo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej zadevi, pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga prvotnemu tožbenemu zahtevku na povrnitev izgubljenega dobička iz tožbe z dne 24.6.1994 so bile določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Skladno z določbami ZKP je svoj odškodninski zahtevek najprej vložila na Ministrstvo za pravosodje, ki je nanj tudi odgovorilo. Zato je bila pasivna legitimacija tožene stranke v času vložitve tožbe nedvomno podana. Tekom postopka je zakonodajalec z dopolnitvami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ZIKS-G posegel v tovrstne odškodninske zahtevek z določbo 145.c člena. Ta člen je le časovno opredelil utemeljenost tovrstnih zahtevkov ter njihovo pravno podlago, glede pasivne legitimacije pa ni bilo nič spremenjenega. Zakon izrecno določa zavezance za vračilo zaplenjenega premoženja, ne določa pa zavezanca za plačilo odškodnine v smislu 145. c člena ZIKS-G. Stališče, da je potrebno uporabiti določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa podobne odškodninske zahtevke, je napačno. Ni dopustno uporabiti analogijo z 72. členom ZDen glede odgovora na vprašanje pasivne legitimacije pri odškodninskih zahtevkih po ZIKS. Pasivna legitimacija države izhaja tudi iz določbe 145.c člena ZIKS-G, ki kot procesno predpostavko določa vložitev zahteve za odškodnino iz naslova izgubljenega dobička pri M. za pravosodje. Novela ZKP je to procesno predpostavko spremenila in je potrebno zahtevo vložiti pri državnem pravobranilstvu, torej zakonitem zastopniku države. Prvo sodišče si napačno tolmači namen zakonodajalca glede izenačitve upravičencev v postopkih vračanja po ZIKS s tistimi iz postopkov vračanja po ZDen. Zakonodajalec je izenačil upravičence le glede časovnega obdobja, za katerega lahko uveljavljajo zahtevek zaradi izgube dobička. Dejstvo pa je, da je pravna narava zahtevkov po ZIKS popolnoma drugačna od tistih po ZDen. Pri iskanju odgovora glede pasivne legitimacije pa je treba izhajati iz pravne narave zahtevkov in njihove pravne podlage. Sklicevanje prvega sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 1/2004 je neprimerno, ker je predmet obravnavanja v citirani odločbi zahtevek po 72. člen ZDen, ne pa po ZIKS. Materialnopravno napačno je stališče prvega sodišča, da je tudi za odškodninske zahtevke po ZIKS pasivno legitimiran tisti, ki je zavezanec za vračilo v naravi. Da gre za odškodninsko odgovornost države izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-60/98, ki v obrazložitvi med drugim zapiše, naj zakonodajalec ponovno preuči vračanje premoženja na podlagi 145. člena ZIKS in da bi lahko prišla v poštev drugačna ureditev "odškodninske odgovornosti države". Tudi odločbo o stroških je sodišče oprlo na napačno določilo: 1. odstavek 154. člena ZPP. Ni upoštevalo ustavno pravne prakse (odločba US št. U-I-160/98), ki je odločilo, da določba 3. člena ZIKS-G ni v skladu z ustavo, v kolikor ne določa, da imajo neupravičeno obsojeni ali njihovi dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja oziroma za plačilo odškodnine pred njihovo uveljavitvijo, pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del premoženja, s katerim glede na določbo 3. člena zakona ne bodo uspeli. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil ob vložitvi tožbeni zahtevek utemeljen za celotno vtoževano obdobje in tudi glede sedaj sporne pasivne legitimacije, saj je bil ta ugovor podan šele v letu 2007. Sodišče bi moralo priznati pravdne stroške tožeče stranke, saj načelo pravne države zahteva, da država predvidi povrnitev tistih stroškov, ki jih je povzročila s spremembo predpisa, tudi če je ta sprememba predpisa ustavno upravičena. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

V odgovoru na pritožbo zoper sodbo se tožena stranka v celoti pridružuje mnenju prvostopnega sodišča glede pasivne legitimacije. Opozarja na popolnoma enakovrstno odškodnino po 2. odstavku 145.c člena ZIKS z odškodnino, ki jo določa z razlago "a contrario" 2. odstavek 72. člena ZDen. Prav zato je bila v letu 2002 sprejeta novela ZIKS - ZIKS-1A. Iz obrazložitve namena spremembe in dodatka določila 2. odstavka 145.c člena izhaja narava tovrstnih odškodninskih zahtevkov in namen zakonodajalca, da se izenačijo oškodovanci, ki so zahtevali odškodnino za nezmožnost uporabe nepremičnin na podlagi ZDen z oškodovanci, ki zahtevajo istovrstno odškodnino po ZIKS. Zahtevana odškodnina ima podlago v določilih ZIKS, zato je ni moč izenačevati z odgovornostjo tožene stranke po določilih ZKP, ki ne določa odškodnine v zvezi z zaplembo premoženja.

V pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks tožniki uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot napačno kritizirajo odločitev prvostopnega sodišča, ki je sklep o oprostitvi plačila sodnih taks oprlo na 172. člen ZPP, češ, da ta govori le o oprostitvi plačila stroškov postopka in o postavitvi pooblaščenca. Menijo, da je sodišče dejansko sklep z dne 21.3.1996 razveljavilo v duhu 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Ker je tožena stranka v tem postopku po zakonu oproščena plačila sodnih taks, bi prišlo do situacije, ko bi bili obe pravdni stranki oproščeni plačila sodnih taks. Sodišče bi moralo uporabiti določbe ZST, ki pa ne govorijo o razveljavitvi že izdanega sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks. Če je sodišče enkrat, ob upoštevanju slabših gmotnih razmer pravdne stranke, sprejelo sklep o oprostitvi plačila sodnih taks, ta sklep velja za stranko do konca postopka. Obravnavanje pravdne zadeve preko 14 let ne more iti v škodo pravdni stranki v materialnem smislu. Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe ZST. Sicer pa v konkretnem primeru veljajo določbe ZIKS, ta pa v 5. členu določa, da tožniki niso zavezanci za plačilo sodne takse. V izpodbijanem sklepu sodišče na to opozorilo tožnikov ni odgovorilo, zato je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Tožeča stranka je podala tudi dopolnitev pritožbe zoper sklep, in sicer jo je oddala priporočeno na pošto 8.7.2008, to je dan po izteku pritožbenega roka, saj ji je bila pritožba vročena 20.6.2008. Zato pritožbeno sodišče navedb iz dopolnitve pritožbe pri odločitvi ni upoštevalo.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče pritrjuje stališčem pritožbe glede pasivne legitimacije. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje povračilo škode, ki je nastala njenemu pravnemu predniku, ko mu je bila s sodbo bivšega Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 422/48 z dne 12.7.1948, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 20.8.1948, opr. št. Kž 295/48, izrečena (med drugim) kazen zaplembe premoženja mlina V. z vsemi pripadajočimi napravami, kasneje pa je bila citirana sodba s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 5.6.1992, opr. št. 84/92 na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odpravljena. Temelj tožbenega zahtevka je torej v neupravičeni obsodbi. Ustava Republike Slovenije (URS) v 30. členu predpisuje pravico do rehabilitacije in odškodnine ter do drugih pravic po zakonu po krivem obsojenim. V konkretnem primeru, ko je (tudi) s kaznijo zaplembe premoženja neupravičeno obsojeni že umrl, so upravičenci za vtoževano premoženjsko škodo njegovi dediči (541. člen Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami - ZKP). Ta pravica dedičev izhaja iz 33. člena in 67. člena URS. Povrnitev škode, rehabilitacijo in postopek za uveljavitev drugih pravic zaradi neupravičene obsodbe ureja XXXII. poglavje ZKP. Pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ima tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavrnjena, razen v točno določenih primerih, ki so navedeni v 538. členu ZKP. Zmotno je torej stališče tožene stranke, da določila XXXII. poglavja ZKP obravnavajo pravico do odškodnine neupravičeno obsojenemu ter njegovim dedičem le zaradi škode, nastale zaradi neupravičenega prestajanja zapora in neupravičenega prestajanja pripora. Kajti tudi zaplemba premoženja je bila kazenska sankcija. Zato so lahko neupravičeno obsojeni na podlagi določb ZKP zahtevali iz naslova povrnitve škode zaradi neupravičene zaplembe premoženja tudi odškodnino za izgubljeni dobiček. Zavezanec za povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe (in neupravičenega odvzema prostosti) je skladno z določilom 3. odstavka 540. člena ZKP Republika Slovenija (RS).

Vrnitev zaplenjenega premoženja je urejena v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami - ZIKS). V času vložitve te tožbe (junija 1994) je ZIKS v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja vseboval le en člen - 145. Določal je obveznost vrnitve zaplenjenega premoženja v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja, zavezanec je bila družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela, v postopkih o vrnitvi in o odškodnini je odločalo sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja in posebej je bila urejena pravica do pritožbe. Ustavno sodišče RS (US) je presojalo navedeno določbo in z odločbo U-I-43/96 razsodilo, da ni v neskladju z ustavo, če se 2. odstavek razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija. Interpretacijski poseg v besedilo 2. odstavka 145. člena ZIKS je US utemeljilo s tem, da je po nastanku občin (po Zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij; Ur. l. RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po določilu 145. člena ZIKS le država.

Zaradi izenačitve pravic tistih, ki jim je bila neupravičeno izrečena kazen zaplembe premoženja, s pravicami tistih, katerim je bilo premoženje nacionalizirano, je bila sprejeta novela ZIKS (Ur. l. RS, št. 10/98; ZIKS-G). Dodani so bili novi 145.a do 145.č členi. Te dopolnitve je vzdržal v veljavi tudi novi ZIKS (Ur. l. RS, št. 22/2000, z zadnjo spremembo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 70/2006; ZIKS-1A), ko v 266. členu s svojo uveljavitvijo določa prenehanje veljavnosti ZIKS iz leta 1978 s spremembami in dopolnitvami, razen 145. člena ter členov 145.a do 145.č. V 145.a členu ZIKS predpisuje, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami; ZDen). V 145.c členu, na katerem po njegovi uveljavitvi svoj tožbeni zahtevek temelji tožeča stranka, pa ZIKS določa, da se v zadevah iz 145.a člena odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ne priznajo.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za zahtevek sui generis, na podlagi katerega se po v sodni praksi sprejeti razlagi a contrario priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve premoženja. Ni pa pravilno stališče, da ima zahtevek "podlago v ZIKS oziroma ZDen" in iz tega izpeljan zaključek, da se vprašanje pasivne legitimacije presoja enako kot pri zahtevkih upravičencev po 2. odstavku 72. člena ZDen. Zahtevki po 145.c členu ZIKS in po 2. odstavku 72. člena ZDen so sicer enaki po vsebini, ne pa po podlagi. V 145.c členu ZIKS je urejena posebna ureditev povrnitve gmotne škode v zvezi z vrnitvijo v kazenskem postopku neupravičeno zaplenjenega premoženja. Kot že obrazloženo, ta izhaja iz ustavnih določb in določb ZKP o pravici do povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe. Upravičenci po ZDen pa niso tisti, ki so bili neupravičeno obsojeni (oziroma njihovi pravni nasledniki), ampak tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen (3. do 5. člen ZDen). Pravna narava zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe zaplenjenega premoženja po ZIKS in ZDen je torej različna, zato ni možno enačiti zavezancev za povračilo te škode. Zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pa je bila potrebna izenačitev upravičencev do povračila škode, nastale v zvezi z razlastitvami ne glede na to, ali je šlo za razlastitev kot kazensko sankcijo ali za drugovrstno razlastitev. Zaradi tega je po ugotovljeni neustavnosti 145.c člena ZIKS (odločba US, opr. št. U-I-156/99) zakonodajalec časovno omejil tako zahtevke po 145.c členu ZIKS kot zahtevke po 2. odstavku 72. člena ZDen.

145.a člen ZIKS se sklicuje le na III. poglavje ZDen. V tem poglavju pa ZDen nič ne govori o zavezancih. Te ZDen določa v 51. členu, za kmetijska zemljišča pa v 27. členu. Tudi 72. člen ni v III. poglavju ZDen. Pri ugotavljanju zavezanca za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja v kazenskih postopkih zaplenjenega premoženja se zato ni moč opreti na določila ZDen. ZIKS sam v 145.b členu določa zavezance. Zavezanec za odškodnino v denarju je RS (4. odstavek 145.b člena ZIKS). Tožeča stranka pa vtožuje plačilo denarne odškodnine. Ker gre za segment odpravljanja škodljivih posledic napačne uporabe sodne, torej državne oblasti, je toženka tista, ki mora povrniti zaradi napačne obsodbe nastalo škodo.

Zaključek prvega sodišča, da toženka ni pasivno legitimirana, je torej materialnopravno zmoten. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede utemeljenosti zahtevka po višini, zato je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s pomočjo izvedenca (ali več izvedencev, če že angažirani izvedenec gradbene stroke ne bo mogel opraviti vseh potrebnih izračunov) v okviru trditvene podlage in ob upoštevanju zakonskih omejitev 145.c člena ZIKS ugotoviti višino vtoževane škode.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se pritožbeno sodišče do ostalih uveljavljanih pritožbenih razlogov ne opredeljuje. V okviru navodil prvostopnemu sodišču pa opozarja na pravico tožeče stranke do povrnitve pravdnih stroškov, ki jih je imela do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 26/99; ZIKS-H), za del zahtevka, s katerim glede na določbo 2. odstavka 1. člena ZIKS-H ne bo uspela.

O pritožbi zoper sklep: Pogoje za oprostitev plačila stroškov postopka, različne možnosti oprostitve (npr. delna oprostitev) in posledice oprostitve v pravdnem postopku ureja ZPP v členih od 168. do 173. Sodne takse so del stroškov pravdnega postopka. ZPP v 3. odstavku 168. člena predvideva tudi možnost delne oprostitve stroškov pravdnega postopka s tem, da se stranko oprosti le plačila sodnih taks. Določbe ZPP o oprostitvi plačila stroškov postopka (kamor sodi tudi taksna oprostitev) so obširnejše in konkretnejše kot zgolj splošna določba 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) o možnosti taksne oprostitve v vseh sodnih postopkih. ZPP je torej v tem primeru specialni predpis. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je svojo odločbo o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks oprlo na 172. člen ZPP. Tak sklep lahko izda pravdno sodišče kadarkoli do konca postopka, če ugotovi, da so se med postopkom premoženjske razmere na strani stranke, ki je v celoti ali delno oproščena plačila stroškov postopka, izboljšale, ali če ob izdaji prvega sklepa ni bilo celovito in resnično prikazano premoženjsko stanje predlagatelja, ki je bilo v resnici takšno, da bi zmogel nositi stroške, katerih plačila je bil oproščen. In prvo sodišče je ob ponovni proučitvi podatkov o premoženjskem stanju vseh štirih tožnikov ugotovilo, da s plačilom sodne takse za sodbo ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživljajo tožniki in člani njihovih gospodinjstev. Pri odločitvi je upoštevalo v 168. členu ZPP predpisane kriterije (premoženjsko stanje predlagateljev, višino sodne takse). Dejstvo, da toženka že po samem zakonu (11. člen ZST) ni zavezanka za plačilo sodnih taks, na odločitev sodišča ni vplivalo.

Stališče pritožbe, da po 5. členu ZIKS tožniki niso zavezanci za plačilo sodne takse, je zmotno. Navedeno zakonsko določilo namreč oprošča le plačila stroškov za izvršitev kazenske sankcije in to tistega, zoper katerega se ta sankcija izvrši. Torej uporaba 5. člena ZIKS-1A v pravdnem postopku ni mogoča. Na določila ZIKS glede stroškov postopka, se je tožeča stranka prvič sklicevala v pritožbi zoper sodbo, v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks pa ne. Zato prvo sodišče ni storilo očitane procesne kršitve, ko se v izpodbijanem delu ni opredelilo do teh navedb tožeče stranke.

Ker pritožbena graja sklepa o razveljavitvi oprostitve plačila sodne takse tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s pritožbo zoper sodbo, temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Stroške pritožbe zoper sklep, s katero ni uspela, pa mora tožeča stranka nositi sama (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).