Jedro

Kazensko sodišče toženca ni spoznalo za krivega, da je s kaznivim dejanjem povzročil škodo, za katero je sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo. Ker tožeča stranka nato ni vložila tožbe za napoteni del zatrjevane škode v roku 3 mesecev, zastaranje odškodninskega zahtevka skladno z določbo 365. člena OZ ni bilo pretrgano z uveljavitvijo premoženjskopravnega (adhezijskega) zahtevka v kazenskem postopku. Skladno s 367. členom OZ bi namreč tožeča stranka morala v 3 mesecih od pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila napotena na pravdo (slednje je pogoj za uporabo 367. člena OZ), vložiti tožbo, pri čemer je začetek trimesečnega obdobja začelo teči, ko je bila tožeča stranka kot oškodovanka obveščena o napotitvi na pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati 6.794,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.934,93 EUR od 1. 2. 2008 dalje ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 769,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da kazensko sodišče premoženjskopravnega zahtevka ni zavrnilo iz razloga zastaranja, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju zmotno, prav tako pa je sodišče s tem odločilo o vsebini kazenskega postopka. Poudarja, da se je s kazenskim postopkom I K 19015/2010 pretrgalo zastaranje za celotni znesek, torej tudi za znesek, ki je vtoževan v obravnavani zadevi. Zastaranje ne začne teči znova zgolj v primeru zavrnilne ali oprostilne sodbe kazenskega sodišča, medtem ko je bil toženec spoznan za krivega. Ker je bil toženec torej obsojen, je zastaranje za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, s pravnomočno obsodilno sodbo začelo teči znova. Glede na to ni tekel tudi 3‑mesečni prekluzivni rok za vložitev tožbe, saj bi ta tekel le v primeru, če sodišče obdolženca ne bi spoznalo za krivega. Zato je zastaranje začelo teči znova tudi za del, ki ni bil zajet v priznanem premoženjskopravnem zahtevku. Glede zastaranja pa je treba upoštevati tudi priznanje toženca v kazenskem postopku, kar je prav tako pretrgalo tek zastaranja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dokaznih predlogov, podanih s strani tožeče stranke, predvsem izjavo in zaslišanje toženca v kazenskem postopka ter zaslišanje prič A.A., B.B., C.C. in D.D..

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec kot vodja prodajalne zaposlen pri tožeči stranki od 9. 2. 2004 do 11. 2. 2008 ter da je bil s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 19015/2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tuje stvari po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.) v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 ter da mu je bilo naloženo, da mora tožeči stranki kot oškodovanki plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.140,87 EUR. V presežku glede zneska 6.793,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.934,43 EUR od 1. 2. 2008 naprej do plačila, pa je sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo. Tožeča stranka je tožbo v obravnavani zadevi vložila po poteku 3 mesecev od napotitve na pravdo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila zoper toženca v kazenskem postopku izdana obsodilna sodba, v posledici česar naj bi zastaranje začelo teči znova. Kazensko sodišče je toženca spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje na način, da je blago prodal brez računa, kupnino pa si protipravno prilastil ter da je račune za blago neupravičeno storniral, zneske po storniranih računih pa si protipravno prilastil. Iz izreka obsodilne sodbe jasno izhaja, katero blago je toženec prodal brez računa oziroma katere račune je neupravičeno storniral. To pomeni, da za drugo blago ali račune oziroma za škodo, ki jo tožeča stranka vtožuje v obravnavani zadevi, obtoženi ni bil spoznan za krivega in zato ni mogoče zaključiti, da je zastaranje začelo teči znova. Prav tako je sodišče prve stopnje iz neprerekanih trditev zaključilo, česar pa pritožba tudi ne izpodbija, da je tožilstvo po izvedenem dokaznem postopku obtožni predlog v kazenskem postopku v predmetnem delu umaknilo. Glede na navedeno pa je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je tek zastaranja pretrgalo toženčevo priznanje v kazenskem postopku.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da 3-mesečni rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi ni tekel, ker naj bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega. Kot že obrazloženo, kazensko sodišče toženca ni spoznalo za krivega, da je s kaznivim dejanjem povzročil škodo, za katero je sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo. Ker tožeča stranka nato ni vložila tožbe za napoteni del zatrjevane škode v roku 3 mesecev, zastaranje odškodninskega zahtevka skladno z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ni bilo pretrgano z uveljavitvijo premoženjskopravnega (adhezijskega) zahtevka v kazenskem postopku, kot je to že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Skladno s 367. členom OZ bi namreč tožeča stranka morala v 3 mesecih od pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila napotena na pravdo (slednje je pogoj za uporabo 367. člena OZ), vložiti tožbo (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, str. 506), pri čemer je začetek trimesečnega obdobja začelo teči, ko je bila tožeča stranka kot oškodovanka obveščena o napotitvi na pravdo.

9. Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran, posledično pa utemeljeno zavrnjen, so druge pritožbene navedbe za odločitev pravno neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.