Jedro

Ker je tožena stranka manjši delodajalec (5/3 člen ZDR), pri redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga ni dolžna upoštevati določbe 3. odstavka 88. člena ZDR in preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oz. ga prekvalificirati ali dokvalificirati (4. odstavek 88. člena ZDR).

Študentsko delo se lahko opravlja najdlje 90 dni brez prekinitve v koledarskem letu (2. odstavek 216. člena ZDR), zato delodajalec dela, ki ga je po odpovedi PZ iz poslovnega razloga tožnici opravljal študent z napotnico, ne bi mogel ponuditi tožnici kot drugo ustrezno delo. Skladno s 3. odstavkom 90. člena ZDR je drugo ustrezno delo med drugim tisto delo s polnim delovnim časom, ki se opravlja za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena dne 14.10.2003, zavrnilo pa je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ji še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je tožena stranka sicer res obdržala le še dve parkirišči od petih, da pa je za toženo stranko zaslišani direktor izpovedal, da na parkirišču pri Ogrlici vsak dan dela študent od tri do štiri ure, kar pomeni, da bi tožena stranka to delo za štiri ure lahko ponudila tožnici.

Razen tega tožena stranka z dvema delavcema ni v stanju opravljati storitev v delovnem času od jutra do večera in pri tem spoštovati delovnopravne predpise, ki se nanašajo na delovni čas, tedenski počitek, izrabo letnega dopusta in podobno. Tožnica je zato predlagala inšpekcijski nadzor. Neresnična naj bi bila izpovedba priče M. M., saj ta priča ni samo nadomeščala, temveč je delo redno opravljala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v okviru predlaganih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tako je pravilno ugotovilo, da tožena stranka sedaj dejavnost upravljanja parkirišč opravlja le še na dveh parkiriščih, saj je marca 2003 prišlo do izteka koncesijske pogodbe za parkirišči S. in J., s 1.7.2003 pa je bilo odpovedano tudi upravljanje parkirišča M. Takšno zmanjšanje dejavnosti prav gotovo predstavlja ekonomski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, v smislu določb 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02).

Res je, da mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 88. člena v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo. Tožena stranka je manjši delodajalec v smislu določbe tretjega odstavka 5. člena ZDR, kar pomeni, da zanj sploh ne velja obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR (četri odstavek 88. člena ZDR). Pri toženi stranki so bili v času izdaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu urejevalca parkirišč zaposleni trije delavci in ker je zaradi ekonomskih razlogov (zmanjšanje števila parkirišč, na katerih je tožena stranka opravljala dejavnost) prenehala potreba po opravljanju dela enega delavca, je tožena stranka odpoved lahko podala kateremukoli izmed njih, ne da bi bila pri tem zavezana uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev.

Tožena stranka se je kljub temu odločila, da bo prednost pri ohranitvi zaposlitve dala delavcema s slabšim socialnim položajem (invalid z daljšo delovno dobo in delavec, ki je moral preživljati dva otroka), kar pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Okoliščina, da na parkirišču Ogrlica od 6. do 9. ure dela študent na podlagi napotnice (kar je tri ure in ne štiri, kot trdi pritožba), ne pomeni, da je pri toženi stranki obstajala možnost, da bi tožnico zaposlili pod spremenjenimi pogoji s krajšim delovnim časom. Direktor je pojasnil, da tožnica ne bi mogla opravljati dela, ki ga sedaj opravlja študent, ker firma tega stroškovno ne bi prenesla. Sicer pa v skladu z drugim odstavkom

216. člena ZDR študentje lahko opravljajo začasno delo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije najdlje 90 dni brez prekinitve v posameznem koledarskem letu, kar pomeni, da tega dela tožena stranka tožnici ne bi mogla ponuditi kot ustrezno delo. Določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR je potrebno obravnavati tudi v povezavi z 90. členom, ki kot ustrezno zaposlitev obravnava tisto, ki je za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Že iz argumentov, ki jih navaja pritožba, je razvidno, da zaposlitev namesto študenta, ki dela na podlagi napotnice, ne bi mogla biti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.

Okoliščine, ki jih v zvezi z izpovedjo priče M. M. navaja pritožba, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Iz izpovedbe M. M. je namreč razvidno, da gre za opravljanje dela v času, ko še ni prišlo do prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, saj priča govori o opravljanju dela tudi na parkiriščih S. in M., ki jih tožena stranka v času izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več upravljala. Razen tega pritožba zgolj pavšalno prereka izpovedbo priče, da je le občasno opravljala delo v času letnih dopustov in bolniškega staleža delavcev in ne navaja dokazov, ki bi kazali na neresničnost te izpovedbe. Tožnica ob zaslišanju priče M. M. temu ni postavila nobenih vprašanj in tudi sicer tej izpovedbi na obravnavi ni ugovarjala, čeprav je bila na isti obravnavi tudi sama zaslišana kot stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.