Jedro

Sodišče prve stopnje se je v posledici preuranjenega zaključka, da je ugotovilo utemeljeni poslovni razlog odpovedi, postavilo na napačno stališče, da je že s tem izključena možnost, da bi bila odpoved lahko podana iz nedopustnih razlogov, ki jih je navajala tožnica. Glede zatrjevanj tožnice o tem, da je šlo za šikanozno odpoved, ki pa jih ni raziskalo, je sodišče prve stopnje nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016 nezakonita in se razveljavi, da se ugotovi, da je nova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016 razvezana, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 9. 2016 do pravnomočnosti sodbe obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 in plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, od tega odvesti prispevke in davke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice zaradi ukinitve nadstandardnih programov, ki jih je financirala Občina A.. Delovno mesto tožnice je bilo računovodja v obsegu 85 % deleža zaposlitve in knjigovodja v obsegu 15 % deleža zaposlitve, pri čemer je bilo zgolj v višini 20 % financirano s strani Občine A., v 80 % pa iz toženkinih lastnih sredstev, pridobljenih iz njenega ekonomskega programa in tržne dejavnosti. Pomembno je, kaj je v odpovedi navedeno kot odpovedni razlog. Ko je tožena stranka naknadno spoznala, da je takšen odpovedni razlog neutemeljen, je poskušala prikazati še druge razloge, kot je majhen obseg dela tožnice, zmanjšanje donacij za obratovalne stroške, zmanjšanje materialnih sredstev itd., kar naj bi morala tožena stranka nadomestiti iz lastnih sredstev. Občina A. je ukinila financiranje nadstandardnih dejavnosti šele z šolskim letom 2016/2017, torej s 1. 9. 2016. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za 70 % delovnega časa in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za 30 % delovnega časa. Tožena stranka je izvedla celo dodatno zaposlitev šoferja, kljub zatrjevanemu slabemu finančnemu stanju. Računovodstvo tožene stranke je bilo ves čas močno obremenjeno. Zaposleni v računovodstvu in na drugih strokovno tehničnih delovnih mestih so prejemali celotno leto 2016 plačilo za povečan obseg dela v višini 20 %. Tožena stranka je imela iz naslova prodaje blaga in storitev v šolskem letu 2015/2016 dobiček, pa je v šolskem letu kljub temu še dodatno dvignila ceno šolske prehrane, in sicer ceno posameznega obroka šolske prehrane za 0,20 EUR. S tem je pridobila dodatna sredstva za ekonomski program v višini 1.425,00 EUR mesečno, kar gotovo zadostuje za financiranje 20 % plače tožnice. Navedeno dokazuje, da je bila odpoved podana iz namišljenih poslovnih javno finančnih razlogov. Zaradi večjega obsega ekonomske in tržne dejavnosti se potreba po tožničinem delu ni zmanjšala. Dejanski razlogi so bili drugje, kar je tožnica skušala dokazati, pa se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. Tudi ni obrazložilo, zakaj zatrjevanih dejstev ni upoštevalo, oziroma zakaj jih ni štelo za odločilna. Tožnica je bila najprej pri toženi stranki zaposlena za 50 %, nato za polni delovni čas, po prijavi mobinga pa le za 30 %. Sodišče ni obrazložilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ni pojasnilo nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganih dokazov. Za zavrnitev dokazov sodišče ni podalo sprejemljivih in ustavno dopustnih razlogov. Ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, zgolj pavšalno je navedlo, da izvedeni dokazi zadoščajo za razsojo. Tožnica je obrazložila dokazne predloge za zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ter drugih listinskih dokazov. Sodišče tega ni izvedlo. Tožnica uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedba predlaganih dokazov je pomembna, ker bi tožnica z njimi lahko dokazala, da gre za neutemeljeni poslovni razlog, da je dejanski razlog odpovedi neenakopravno obravnavanje in šikaniranje na delovnem mestu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je vložila še dopolnitev pritožbe. Ker je to storila izven pritožbenega roka, te navedbe niso upoštevne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice zaradi javno finančnih razlogov na strani delodajalca, ki so razvidni iz spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer tožena stranka poudarja ukinitev nadstandardnih programov, ki jih je financirala Občina A.. Pritožba pravilno opozarja, da je navedeno ključni okvir za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa druge navedbe tožene stranke, ki segajo izven tega okvirja.

7. Iz povzete obrazložitve odpovednega razloga izhaja, da naj bi bil poslovni razlog ekonomske narave (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Za zakonitost odpovedi pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kaže na resnost odpovednega razloga, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Delovno mesto tožnice je bilo računovodja v obsegu 85 % deleža zaposlitve in knjigovodja v obsegu 15 % deleža zaposlitve, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo tožničino delovno mesto zgolj v višini 20 % financirano s strani Občine A., v 80 % pa iz toženkinih lastnih sredstev, pridobljenih iz njenega ekonomskega programa in tržne dejavnosti. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za 70 % delovnega časa in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za 30 % delovnega časa, kar je tožnica sprejela. Že navedena dejstva so pomembna za presojo resnosti odpovednega razloga. Prav tako pa tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje ekonomskega razloga odpovedi (dvig cene obroka prehrane, povečanje števila obrokov prehrane, zaposlitev šoferja, ukinitev financiranja nadstandardnih dejavnosti s strani občine šele s 1. 9. 2016, dobiček iz naslova prodaje blaga in storitev v šolskem letu 2015/2016, dodatna sredstva za ekonomski program ) in posledično na vprašanje prenehanja potrebe po delu tožnice (povečani obseg dela v računovodstvu v letu 2016).

9. Predvsem pa se je sodišče prve stopnje v posledici preuranjenega zaključka, da je ugotovilo utemeljeni poslovni razlog odpovedi, postavilo na napačno stališče, da je že s tem izključena možnost, da bi bila odpoved lahko podana iz nedopustnih razlogov, ki jih je navajala tožnica. Glede zatrjevanj tožnice o tem, da je šlo za šikanozno odpoved, ki pa jih ni raziskalo, je sodišče prve stopnje nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno.

10. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno poudarilo, da se podrobneje do navedb do tožeče in tožene stranke o mobingu oziroma zatrjevanem nedopustnem razlogu za odpoved ni opredeljevalo zato, ker bi lahko bil morebiten obstoj mobinga zgolj predmet samostojne tožbe, v konkretni zadevi pa da te okoliščine ne vplivajo na odločitev o presoji zakonitosti razloga za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožnica je namreč nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga želela dokazovati predvsem s sklicevanjem na to, da je bila odpoved rezultat neenakopravnega obravnavanja in šikaniranja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje utemeljenosti tožničinih trditev v zvezi s tem ni raziskalo. Tožničine dokazne predloge, ki so bili podani v tej smeri, je pavšalno obrazložilo zgolj s tem, da izvedeni dokazi po prepričanju sodišča povsem zadoščajo za sprejem odločitve, saj dajejo dovolj podlage za zakonito razsojo v predmetni zadevi.

12. Pritožba v zvezi s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ker je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), da odpravi navedeno procesno kršitev, in sicer tako, da predlagane dokaze izvede, ali da obrazloženo pojasni, zakaj dokazov (kot neprimernih, nerelevantnih ali neutemeljenih) ni izvedlo. Če bo ugotovilo, da ne držijo tožničine trditve o šikanozni odpovedi, naj pri presoji poslovnega razloga odpovedi upošteva razlogovanje pritožbenega sodišča iz 6. in 7. točke obrazložitve tega sklepa.

14. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).