Jedro

Po določbi 17. člena Pravil tožene stranke je prijavljenec dolžan v prijavo navesti resnične podatke o svojem zdravstvenem stanju, vendar pa vsaka kršitev te obveznosti po tej določbi še ne pripelje do izgube pravice do zavarovalnine. Le če je mogoče tožnikovo okvaro hrbtenice mogoče šteti za bolezen in le če je kasneje prišlo do njegove nezmožnosti za delo zaradi te zamolčane okvare oziroma bolezni, je tožnik na podlagi določbe 2. odst. 17. člena Pravil izgubil pravico do zavarovalnine zaradi te bolezni. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ni pomembna vsebina pojma "bolezen" kot ga opredeljuje medicinska stroka, ampak je pomembno, kaj sta stranki pri sklenitvi pogodbe s pojmom "bolezen" mislil, oziroma ali so bile v pojem "bolezen" po volji strank vključene tudi okvare.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zaveda vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je izjava M. K. na pristopni izjavi članstvu v Sklad A z dne 6.1.1989 resnična, da ji je tožena stranka dolžna priznati invalidsko pokojnino na osnovi 27. člena Pravil Sklada in sicer od 1.1.2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 93.216,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik. Pravi, da je sodba neosnovana, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo predlagane in izvedene dokaze, vendar pa je na tej osnovi odločilo nepravilno in v nasprotju z dokazi. Pravi, da je v času, ko je podal izjavo dne 6.1.1989, bil zdrav in da ni imel nobenih drugih dokazil, da boleha za katerokoli boleznijo, saj invalidnost III. kategorije zaradi težav s hrbtenico ni bolezen, ampak je stanje telesa zaradi omejene zmožnosti za delo. Meni, da sodišče prve stopnje zmotno izenačuje invalidnost z boleznijo, pri tem pa se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. J. B., Predstojnika inštituta za sodno medicino. Sodišče prve stopnje njegove ugotovitve o tem sploh ni upoštevalo, niti je ni zavrnilo, kljub temu pa se je spustilo na strokovno raven medicine. Pravi, da sta bolezen in invalidnost v slovenskem pogovornem in knjižnem jeziku dva različna pojma, ki ju ni možno enačiti. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika bolezen pomeni stanje ogroženosti telesa ali duha in kdor je bolan, čuti bolečino, invaliden pa je, kdor je zaradi prirojene napake, posledice bolezni ali poškodbe nesposoben ali omejeno sposoben za delo. Nadalje pravi, da je s popolno gotovostjo dne 6.1.1989 izjavil, da je zdrav, saj je v tem času opravljal svoj poklic v 8-urnem delavniku. Ker sodišče ni dokazalo, da bi imel takrat kakršnekoli znake obolelosti, je njegova izjava pravilna in resnična. Pravi tudi, da ne more nihče predvideti zanesljivo, ali bo v naslednjih 10 letih obolel tako, da ne bo več sposoben za pridobitno delo. Meni, da bi bila zavrnitev njegovega zahtevka utemeljena le v primeru, če bi v pristopni izjavi bilo postavljeno vprašanje "ali ste invalid". Sodba je zato izdana na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno ocenjenih materialnih dokazov. Meni, da je nerazumljiva navedba sodišča prve stopnje o tem, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko ni natančno prebral pravil sklada. Navaja, da je agent, ki je sklepal zavarovanje z njim, nanj pritiskal in mu končno podtaknil tudi vprašalnik, ki ga je sam izpolnil in mu ga podtaknil v podpis. Vendar pa ugotovljenega dejanskega stanja glede sklepanja pogodbe ne izpodbija, izpodbija samo očitek sodišča o tem, da ni ravnal s primerno skrbnostjo. Pravi, da tudi če bi skrbno prebral pristopno izjavo, njegova navedba, da je zdrav ne bi bila nič drugačna. Da je bil zdrav dokazuje tudi medicinsko spričevalo medicine dela, ki ga je predložil k vlogi za obrtno dovoljenje, saj sicer ne bi mogel opravljati poklica mizar. Meni, da je izjavil tisto, kar je bil vprašan. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, izpodbijana sodba pa se zato ne more preiskusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prvenstveno ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje tožnikovo okvaro hrbtenice štelo za bolezen ali pa je glede tega vprašanja sledilo navedbam v predpravdnem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke dr. J. B., iz katerega izhaja, da invalidnost ni bolezen, ampak je določeno stanje zavarovanca, ki njegovo delo omejuje v določenem segmentu zaradi okvare določenega dela telesa. Ugotovitev tega dejstva je pomembna za odločitev o tem, ali je tožnik po določbi 2. odst. 17. člena Pravil Sklada (v nadaljevanju: Pravila) izgubil pravico do zavarovalnine. Po tej določbi prijavljenec v primeru, ko navedbe v prijavi o njegovem zdravstvenem stanju niso resnične, ne more uveljaviti pravice do zavarovalnine zaradi bolezni (ali smrti, ki je posledica te bolezni), katere ob vstopu v sklad ni navedel, je pa že obstajala. Po določbi 17. člena Pravil je prijavljenec dolžan v prijavo navesti resnične podatke o svojem zdravstvenem stanju, vendar pa vsaka kršitev te obveznosti po tej določbi še ne pripelje do izgube pravice do zavarovalnine. Le če je mogoče tožnikovo okvaro hrbtenice mogoče šteti za bolezen in le če je kasneje prišlo do njegove nezmožnosti za delo zaradi te zamolčane okvare oziroma bolezni, je tožnik na podlagi določbe 2. odst. 17. člena Pravil izgubil pravico do zavarovalnine zaradi te bolezni. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ni pomembna vsebina pojma "bolezen" kot ga opredeljuje medicinska stroka, ampak je pomembno, kaj sta stranki pri sklenitvi pogodbe s pojmom "bolezen" mislil, oziroma ali so bile v pojem "bolezen" po volji strank vključene tudi okvare. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da ima vsak invalid diagnosticirano kakšno bolezen in da je zato tožnikova okvara hrbtenice bolezen. Vendar pa tožena stranka v svojem obrazcu za pristopno izjavo sama ločuje med pojmom bolezen in okvara, saj naj bi v 6. točki tega obrazca prijavitelj navedel tako svoje bolezni kot tudi okvare ("Izjavljam da imam naslednje bolezni, okvare"). Navedeno in tudi nasprotno razlogovanje določbe 1. odst. 19. člena Pravil, po kateri mora biti kandidat za sprejem v članstvo zdravstveno zmožen za opravljanje pridobitne dejavnosti oziroma za zaposlitev in ne sme bolehati za akutno ali kronično boleznijo - lahko pa je torej poškodovan ali ima okvaro, le da je zmožen za delo - po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da tudi sama tožena stranka pri sklepanju tovrstnih pogodb okvar ni enačila z boleznijo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, ali je tožnik v letu 1999 postal nezmožen za delo zaradi istih bolezni oziroma okvar kot so bile tiste, ki jih je trpel že pred pristopom k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s tem povzelo izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je bila izdana odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22.12.1999 in predpravdno izvedeniško mnenje dr. Jožeta Balažica z dne 26.12.2000 in ugotovilo, da je imel tožnik pred vstopom v sklad zdravstvene težave zaradi hrbtenice, in sicer poškodbeno spremembo v področju križnega dela hrbtenice ter tudi povečan pritisk, zdravstveno stanje tožnika po letu 1999 pa je posledica kombinacije okvare več segmentov hrbtenice s posledičnimi okvarami živcev, posledica okvare obeh kolkov in posledica bolezenske okvare srčne mišice zaradi zvišanega krvnega pritiska. Iz navedenega ni mogoče presoditi, ali je bila oziroma v kakšnem obsegu je bila prav okvara križnega dela hrbtenice tožnika, ki jo je trpel že pred pristopom k toženi stranki, vzrok za njegovo kasnejšo nezmožnost za delo. Tudi ugotovitev teh dejstev je potrebna za odločitev o tem, ali je tožnik po 2. odst. 17. člena Pravil izgubil pravico do zavarovalnine, saj je to pravico izgubil le, če je ob pristopu k toženi stranki zamolčal bolezen, zaradi katere je kasneje prišlo do njegove nezmožnosti za delo.

Ker sodišče prve stopnje nima razlogov o navedenih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti vsebino pojma "bolezen" kot izhaja iz Pravil tožene stranke. Če glede tega ne bo moglo najti jasnega odgovora, bo moralo upoštevati tudi določbo 100. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001), po kateri se nejasna določila pogodbe, ki je bila vnaprej pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlagajo v korist nasprotne stranke. Pravila tožene stranke, ki na podlagi 9. točke pristopne izjave tožnika z dne 6.1.1989 zavezujejo tudi tožnika, so namreč bila pripravljena in sprejeta le s strani tožene stranke. Ugotoviti pa bo moralo tudi, ali je bila oziroma v kakšnem obsegu je bila zamolčana okvara križnega dela hrbtenice tožnika, ki jo je trpel že pred pristopom k toženi stranki, vzrok za njegovo kasnejšo nezmožnost za delo. Sodišče prve stopnje pa bo moralo posebej ugotovi še, ali je ugotovitven zahtevek iz 1. točke tožnikovega zahtevka glede na določbo 1. odst. 181. člena ZPP sploh dopusten oziroma ali tožnik z njim zahteva ugotovitev kakšnega pravnega razmerja ali pravice ali pristnosti listine, ali pa zahteva ugotovitev dejstva.