Jedro

22. člen ZDen ne dopušča več 6-mesečnega roka za vrnitev nepremičnine, saj je pravica denacionalizacijskega zavezanca, da v dobi, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, še naprej uporablja nepremičnino, na kateri je bila vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca, potekla po 7 letih od uveljavitve ZDen - to je 7.12.1998 - razen, če sta se upravičenec in zavezanec sporazumela drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 181/2000-18 z dne 16.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2000, s katero je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odpravila delno odločbo Upravne enote P. z dne 10.1.2000 in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Prvostopenjski organ je denacionalizacijski upravičenki vrnil v last poslovni prostor v P., P. cesta, parc. št. 1015/9 k.o. P., v izmeri 118,22 m2 ter v posest po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, tožeči stranki pa je bilo naloženo, da je kot zavezanka za vračilo poslovnega prostora dolžna dovoliti vpis lastninske pravice na ime V.T., in po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti izpodbijane odločbe upravičenki izročiti predmetni poslovni prostor v posest. Tožena stranka je prvostopenjsko odločbo odpravila zaradi procesnih kršitev, organ prve stopnje pa je opozorila tudi na pravilno interpretacijo materialnih določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen) glede dolžine roka za vračilo poslovnega prostora.

Upravno sodišče je v svoji obrazložitvi pritrdilo interpretaciji tožene stranke in obenem navedlo, da bo imela tožeča stranka možnost ugovarjati dolžini roka za izročitev poslovnega lokala v pritožbi zoper delno odločbo Upravne enote P., ki jo bo slednja izdala v skladu z napotili tožene stranke.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da se denacionalizacijska upravičenka ni pritožila zoper delno odločbo Upravne enote P. z dne 10.1.2000. Zato je slednja postala pravnomočna v delu, ki se nanaša na določitev roka za izročitev nepremičnine upravičenki. Napotki tožene stranke, ki 22. člen ZDen popravljajo, so zato zmotni in bo prvostopenjski organ v novem postopku lahko izdal le odločbo, s katero bo določil enak rok za vrnitev nepremičnine. Upravno sodišče tudi ni zadostno obrazložilo, zakaj ni opravilo zahtevane glavne obravnave. Sodišče mora namreč opraviti glavno obravnavo, če stranka to zahteva, pri tem pa stranki svoje zahteve ni potrebno obrazložiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena prizadeti stranki v postopku (denacionalizacijska upravičenka), ki je na pritožbo odgovorila.

Navaja, da je edini in očitni namen tožeče stranke zavlačevati denacionalizacijski postopek, zaradi česar je moč pritožnikovo ravnanje šteti za zlorabo njegovih procesnih pravic. Sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi sodbo upravnega sodišča, pritožitelju pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo odločitev tožene stranke in da je za svojo odločitev v sodbi navedlo pravilne in zakonite razloge.

Iz pritožbe tožeče stranke izhaja, da je slednja sama ugovarjala roku za vrnitev denacionalizirane nepremičnine, na podlagi česar je tožena stranka prvostopenjsko odločbo odpravila in zadevo vrnila v novo odločanje. Odločitev organa prve stopnje o tem konkretnem vprašanju zato še ni niti dokončna, kaj šele pravnomočna. Navedbe tožeče stranke, da denacionalizacijsko upravičenko zadevajo subjektivne meje pravnomočnosti glede roka za vrnitev poslovnega lokala so zato zmotne in posledično neutemeljene.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred tem že tožene stranke, da 22. člen ZDen ne dopušča več šestmesečnega roka za vrnitev nepremičnine, saj je pravica denacionalizacijskega zavezanca, da v dobi, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, še naprej uporablja nepremičnino, na kateri je bila vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca, potekla po 7 letih od uveljavitve ZDen - to je 7.12.1998 - razen če sta se upravičenec in zavezanec sporazumela drugače. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka s tem ni dajala napotkov prvostopenjskemu organu, temveč je le pravilno interpretirala materialno pravo. Organ prve stopnje je namreč pri odločanju o roku za vrnitev denacionaliziranega poslovnega prostora očitno prekršil materialni zakon, kar predstavlja razlog, na podlagi katerega lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se stvar pravilno rešila, ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje tudi v škodo pritožnika (2. odstavek 244. člena ZUP/86).

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave.

Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v nekaj odločbah zelo zožujoče razlagalo to določbo (npr. odločbe Up-395/03, Up-551/03 in Up-197/02), vendar je ni razveljavilo. Navedene odločbe Ustavnega sodišča je zato mogoče razumeti le kot zahtevo, naj sodišča to zakonsko določbo uporabljajo ustavi prijazno, predvsem tudi s stališča, naj postopek v vsakem posameznem primeru zagotavlja uresničenje pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, znotraj tega zlasti uresničevanje načela kontradiktornosti v sodnem postopku.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji kljub zahtevi tožeče stranke, naj se opravi glavna obravnava, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlaga nobenih dokazov, ki bi jih ne bil ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Tožeča stranka torej s tem, ko ni bilo glavne obravnave, ni bila prikrajšana za kontradiktorni postopek, kjer bi lahko ponujala dokaze in spodbijala nasprotne navedbe (glej obrazložitev v odločbi ustavnega sodišča Up 197/02). Vrhovno sodišče glede na to soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka odločilnih dejanskih ugotovitev ni prerekala, temveč je v okviru tožbenih ugovorov le pavšalno predlagala izvedbo glavne obravnave, še tudi v pritožbi pa ni navedla takšnih morebitnih novih dejstev, ki bi jih navajala na glavni obravnavi - ko bi ji to ne bilo onemogočeno - pa bi jih ne bila mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS).

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi, sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.