Jedro

Pri prisoji denarne odškodnine za bolečine, strah ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ki mora biti tudi združljiva z njeno naravo in družbenim namenom, ter upoštevaje prisojene odškodnine v podobnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 3.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 22.985,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče strnake ter toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina za uveljavljane oblike škode.

Zdravljenje tožeče stranke zaradi utrpele poškodbe je trajalo kar 19 mesecev in je tožnik ves čas zdravljenja trpel telesne bolečine, ki so bile povezane tudi z močno nelagodnostjo. Kljub zdravljenju v toplicah in intenzivni rehabilitaciji je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v juliju 1994, ko je bil tožnik artroskopiran v spinalni anesteziji, kar ga je ponovno močno prizadelo. Ves čas zdravljenja je bil vezan na dodatno tujo pomoč. Tožnik je utrpel ob poškodbi izjemno hud primarni in tudi sekundarni strah, saj se je bal obeh operacij ter izida zdravljenja. Ob poškodbi je bil tožnik star 43 let in je zaradi nje trajni invalid ter prikrajšan za kakršnokoli težje delo, daljšo hojo po neravnem terenu, paziti pa mora praktično pri vsakem koraku, saj obstoji bojazen, da mu bo koleno klecnilo.

Izjemno je prizadet, ker je moral opustiti svoj priljubljeni hobi, to je lovstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nobenega nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Po določbi 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo splošno trditveno in dokazno pravilo, da nosi vsaka stranka dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so njej v korist. Iz podatkov v spisu izhaja, da v obravnavani zadevi temelj tožbenega zahtevka in odgovornost tožene stranke za povrnitev negmotne škode tožeči stranki nista bila sporna. Ob odločanju o višini tožbenega zahtevka za prestane telesne bolečine, strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika v zvezi s poškodovanjem na delu dne 23.12.1992 pri toženi stranki, je sodišče določilo izvedenca A. B., ki je v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 35 - 38) in v njegovi dopolnitvi (list. št. 57 - 59) odgovoril na vsa postavljena vprašanja ter pripombe strank. Tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v nesreči pri delu dne 23.12.1992 utrpel raztrganino zadnje križne vezi v desnem kolenu ter raztrganino notranje stranske vezi desnega koklena. Tožnik je trpel skupaj 9 dni hude bolečine, 5 tednov bolečine srednje intenzivnosti, izvedenec pa je tudi dopustil, da je trpel tožnik manj intenzivne bolečine trajno dva do tri mesece, sedaj pa trpi bolečine manjše in srednje intenzivnosti občasno ob večjih obremenitvah in spremembah vremena.

Primarni strah pri tožniku je bil intenziven, a je hitro izzvenel, ko mu je prisotni zdravnik dal prvo pomoč. Tožnik pa se je bal obeh operacij ter je strah za izid zdravljenja trajal vsaj 19 mesecev, t.j. do artroskopije. Glede zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti zaradi navedene poškodbe jih je izvedenec ocenil z 20% na račun omejene gibljivosti desnega kolena, ki je sicer lažje stopnje, a povezana s hitreje razvijajočo se obrabo hrustanca in nestabilnostjo kolena v smeri naprej - nazaj. Zaradi poškodbe tožnik ni več sposoben daljše hoje po neravnem terenu in celodnevne stoje.

Pri hoji v hrib in navzdol se hitreje utrudi, ob večjih obremenitvah pa mu koleno kleca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo svojo odločitev o prisojenih zneskih odškodnine tožniku za posamezne oblike škode, kot jih je uveljavljal s svojim zahtevkom proti toženi stranki. V izpodbijani sodbi je podrobno obrazložilo, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v obravnavani nezgodi, kako se je zdravil oziroma kako dolgo je boloval, kako je v tem času trpel in kakšne so posledice. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede višine odškodnine za tožnikove telesne bolečine in neugodje med zdravljenjem, za strah ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kot jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku z izpodbijano sodbo v zneskih 1.500.000,00 SIT, 800.000,00 SIT ter 1.500.000,00 SIT.

Poleg mnenja izvedenca in ostalih izvedenih dokazov je sodišče utemeljeno upoštevalo bolečine, težave in vse nevšečnosti zaradi obravnavane nezgode, kot jih je opisal tožnik sam, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Pri odmeri odškodnine za vsako uveljavljano obliko škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse odločilne okoliščine ter načelo individualizacije odškodnine. Zato so po mnenju sodišča druge stopnje prisojene odškodnine primerno odmerjene ter v celoti odraz pomena prizadetosti dobrin in njihovega pomena, skladno z določilom 2. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni nobene podlage za kakršnokoli zvišanje prisojenih odškodnin za uveljavljane oblike škode.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.