Up-345/96

2.4.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe N. K. iz I. na seji senata dne 2. aprila 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 306/96 z dne 12.9.1996, sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 88/96 z dne 21.2.1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 45/94 z dne 26.10.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

O premoženjskopravnih posledicah prometne nesreče, ki se je zgodila 27.7.1987 in je bil v njej udeležen in oškodovan tudi pritožnik, je po temelju na obeh stopnjah odločalo sodišče že v pravdni zadevi P 524/90 Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, v kateri je bila tožeča stranka druga oškodovana udeleženka nesreče, pritožnik pa intervenient na strani tožene stranke.

Sodišče je takrat ugotovilo izključno krivdo pritožnika; njegov predlog za obnovo postopka je bil zavrnjen.

Enako sta o temelju razsodili tudi sodbi, ki ju zdaj v ustavni pritožbi izpodbija pritožnik in v katerih je kot tožnik nastopal on; tudi revizija mu je bila kot neutemeljena zavrnjena.

V ustavni pritožbi pritožnik predvsem ponavlja svojo verzijo škodnega dogodka, po kateri je prometne nesreče kriv drugi udeleženec, ne pa on.

Pritožnik zatrjuje, da je bilo o zadevi razsojeno zunaj pravdnega postopka in da je bilo sojenje le navidezno: isti sodnik, ki je bil član pritožbenega senata, ko je bila prvotna (zavrnilna) prvostopna sodba razveljavljena, je nato po nadzorstveni pritožbi opravil pregled poslovanja prvostopnega sodišča in o obravnavani zadevi poročal, da je "zrela za sojenje", nato pa bil spet v senatu, ki je zavrnil njegovo pritožbo.

Dalje pritožnik oporeka izjavi prvostopnega sodišča, zapisani v obrazložitvi sodbe, da je namreč po mnenju sodišča pritožnik z navedbami novih prič želel zavlačevati postopek. Tej obrazložitvi očita še nekaj navedb, ki so po njegovem mnenju v nasprotju s podatki in dokazi v spisu.

Pritožnik prvemu sodišču še očita, da ni verjelo sodnemu izvedencu, da ni hotelo izvesti še dokazovanja z zaslišanjem kasneje predlagane priče ter z naknadno predlagano rekonstrukcijo dogodka, temveč se je med dvema različnima prikazoma škodnega dogodka odločilo po presoji verodostojnosti dokazov na podlagi življenjskih izkušenj.

S tako kritiko izpodbijanih sodb pritožnik utemeljuje trditev, da so mu z njimi kršene človekove pravice iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva), 25. (pravica do pravnega sredstva) in 14. (pravica do enakosti pred zakonom) člena Ustave.

Že po preteku zakonskega roka za vložitev ustavne pritožbe je pritožnik poslal še dopolnitev pritožbe. Ustavno sodišče te dopolnitve ni obravnavalo, ker je prepozna.

Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

B.

Nobena od pritožnikovih navedb ne utemeljuje njegove trditve, da mu v pravdi ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Take kršitve tudi Ustavno sodišče ne vidi. Niti v uporabi materialnega prava niti v uporabi procesnih norm sodišča vseh treh stopenj niso ravnala drugače od ustaljene sodne prakse. Pritožnik ni bil prikrajšan za možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in uveljavljanja svojih interesov v njem. Kolikor sodišče njegovih dokaznih predlogov ni sprejelo, je to utemeljilo.

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena je bila pritožniku dana s tožbo, pritožbo in revizijo, in jo je tudi uporabil pred sodišči, kakršna zagotavlja prvi odstavek, in pred sodniki, kot jih zagotavlja drugi odstavek omenjenega člena Ustave.

Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave zagotavlja eno pravno sredstvo in je v pritožnikovem primeru izpolnjena že s tem, da je imel pritožbo.

Ne glede na to, katero kršitev človekove pravice želi pritožnik dokazovati z navedbo o angažiranosti člana pritožbenega senata v pregledu poslovanja prvega sodišča na podlagi nadzorstvene pritožbe, tak pregled in njegove ugotovitve že po svoji naravi ne morejo posegati v sojenje niti na prvi niti na drugi stopnji. Ta pritožnikova navedba torej ne dokazuje nobene kršitve človekovih pravic.

Preostale navedbe pritožnika so po svoji vsebini kritika tega, kako je prvo sodišče ugotovilo dejanski stan in kako so vsa tri v izpodbijanih sodbah uporabila materialno in procesno pravo; to pa samo po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe: Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sodstva in ustavna pritožba ne še eno pravno sredstvo v pravdi.

Ker torej očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic, je ustavna pritožba neutemeljena in je ni bilo mogoče sprejeti.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Namestnik predsednika senata

dr. Lojze Ude