Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je popolnoma izostala vsebinska presoja ugovornih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo zatrjevanje o obstoju njegove aktivne legitimacije za vložitev ugovora zaradi njegovega položaja zastavnega upnika v razmerju do njegovega dolžnika – imetnika prejšnje blagovne znamke, skupaj z vsebinsko oziroma primerjalno opredelitvijo v zvezi s predpisi, ki jih tožnik uveljavlja v ugovoru, in ki po njegovem mestu terjajo širšo razlago določbe ZIL-1, kot to v svojem sklepu meni organ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-919/2014-16 z dne 27. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se šteje, da tožnikov ugovor z dne 29. 1. 2015 zoper registracijo znamke št. ... ni bil vložen in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je organ dne 18. 7. 2014 prejel prijavo znamke ..., št. ..., dne 29. 1. 2015 pa je tožnik vložil ugovor zoper registracijo te znamke. Organ je po preveritvi pogojev za vložitev ugovora iz 101. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugotovil, da ti pogoji niso izpolnjeni, ker tožnik ni imetnik prejšnje znamke iz prvega odstavka 101. člena ZIL-1 ali druge prej pridobljene pravice iz četrtega odstavka 101. člena ZIL-1. Ker ZIL-1 taksativno določa krog oseb, ki so upravičene do vložitve ugovora, uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni potrebna. Ker ugovor ne izpolnjuje pogojev iz prej navedene določbe ZIL-1, se po sedmem odstavku 101. člena ZIL-1 šteje, da ni bil vložen.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je ugovor vložil kot zastavni upnik na blagovni znamki ... v barvi in sliki št. ... ter da v postopku nastopa kot stranka z interesom. Zoper imetnika prejšnje znamke (družbo B.) je namreč zaradi izterjave terjatev vložil predlog za izvršbo, ki mu je sodišče ugodilo s sklepom o izvršbi z dne 9. 5. 2013 in je dne 18. 3. 2014 postal tudi pravnomočen. To pomeni, da ima tožnik zastavno pravico na prejšnji znamki, to pa ima po 191. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za upnika in dolžnika enake pravne posledice kot neposestna zastavna pravica na nepremičninah. Za presojo je ključen 164. člen SPZ. Pomembno je tudi, da je po ustanovitvi zastavne pravice razpolagalna sposobnost glede nepremičnine za čas trajanja zastavne pravice omejena. Za neposestne zastavne pravice se uporabljajo še 177. člen SPZ v zvezi z 81. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in četrti odstavek 106. člena ZIL-1. Rubež je vpisan tudi v registru znamk, kar pomeni, da ima tožnik od 9. 5. 2013 na tej blagovni znamki vsa upravičenja zastavnega upnika, posledično lastnika zarubljene stvari in smiselno imetnika blagovne znamke. Ta pravica ima tudi absolutno naravo in jo ima tožnik pravico uveljavljati zoper vsakogar. Bistvo zastavne pravice je v tem, da upniku nudi možnost vsaj delnega poplačila obveznosti dolžnika. Zastavitelj mora zato skrbeti za ohranitev vrednosti zastavljene premičnine in za njeno redno vzdrževanje. Ker se dolžnik B. ni odločil zavarovati svojih pravic, ki jih ima kot imetnik prejšnje znamke, to posledično pomeni zmanjšanje vrednosti zastavljene blagovne znamke, zato ima tožnik še dodaten interes. V tem pogledu se sklicuje tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 745/2016. 3. Po tožnikovem mnenju presoje obstoja aktivne legitimacije tako ni mogoče opraviti zgolj s sklicevanjem na 101. člen ZIL-1, saj prijavitelj z zahtevo po registraciji znamke posega v pravice in pravne koristi, ki pripadajo tožniku na podlagi predhodnega izvršilnega postopka. Pravice blagovne znamke imajo učinek erga omnes, enako kot lastninska pravica, zato je treba uporabiti 164. člen SPZ. Tožnik je v ugovoru podrobneje pojasnil ozadje vložitve prijave znamke, ki kaže na skupni namen prijavitelja in imetnika prejšnje blagovne znamke izigrati tožnika kot upnika v izvršilnem postopku, kar ponavlja tudi v tožbi. Opisani potek dogodkov kaže na povezanost družbe A. z družbo B., zaradi te povezanosti B. ni vložila ugovora kot imetnica prejšnje znamke, organ pa tega ni presojal, zato je zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in s tem kršil 138. člen ZUP. Do teh okoliščin se ni niti opredelil, zato se njegove odločitve ne da preizkusiti. Tožnikova aktivna legitimacija je izkazana tudi po namenski razlagi 101. člena ZIL-1, saj zakon v 9. poglavju, ki ureja sodno varstvo in uveljavljanje pravic, aktivno legitimacijo za večino možnih zahtevkov določa širše, tako da je praviloma priznana vsaki osebi, ki izkaže pravni interes. To izhaja tudi iz 119. in 120. člena ZIL-1. Pritrditi ni mogoče niti stališču organa o neuporabi ZUP, zlasti 43. člena. Pravni interes predstavlja možnost, da stranka s pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. Pravni interes na področju blagovnih znamk izhaja iz ekonomskega interesa, saj je namen blagovne znamke razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu. Iz Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 med drugim izhaja, da "bi se blagovna znamka skupnosti morala obravnavati kot predmet premoženja, ločeno od podjetij, katerih blago ali storitev označuje … prav tako bi bilo treba omogočiti, da se uporabi kot predmet zavarovanja v korist tretje stranke ter da je predmet licenčnin". Tožnik zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, poleg tega pa tudi na stališče v literaturi (dr. Krešo Puharič, Zakon o industrijski lastnini s komentarjem, GV Založba, 2003, stran 362). Dodaja še, da tožnikov pravni interes ne izvira iz zadevnega postopka ugovora, temveč iz nekega drugega postopka, v katerem tožnik kot zastavni upnik uveljavlja svojo pravico do poplačila terjatve, zavarovane z zastavno pravico. Pravni interes je torej zavarovanje te terjatve in ne preprečitev registracije prijavljene znamke. Tožnik torej uveljavlja morebitno oziroma bodočo ekonomsko korist iz drugega postopka. Toženka zato predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom A. se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa ter prereka tožnikove navedbe. Predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške postopka.

6. Tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik, toženka in stranka z interesom vztrajajo pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavljajo z dodatnimi argumenti.

7. Po seznanitvi sodišča s prenosom predmetnih blagovnih znamk z dosedanjega imetnika B. na novega imetnika C., je sodišče povabilo v postopek kot stranko z interesom tudi C., ki pa na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, da šteje, da ugovor z dne 29. 1. 2015 zoper registracijo znamke ... ni bil vložen. Organ je svojo odločitev utemeljil na prvem in četrtem odstavku 101. člena ZIL-1. Po prvem odstavku tega člena lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri Uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, po četrtem odstavku istega člena pa v primeru, če je podlaga za ugovor točka f) prvega odstavka 44. člena tega zakona, lahko ugovor po tem členu vloži tudi imetnik prej pridobljene pravice iz točke f) prvega odstavka 44. člena tega zakona.

10. Tožnik tej odločitvi nasprotuje, ker meni, da je organ pri svoji odločitvi napačno uporabil materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zagrešil bistvene kršitve določb postopka.

11. Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih kršitev določb postopka.

12. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Tožnik je namreč zato, ker ni imetnik prejšnje znamke ne po prvem in ne po četrtem odstavku 101. člena ZIL-1, kar med strankama niti ni sporno, obširno utemeljeval svojo aktivno legitimacijo za izkaz svojega upravičenja za vložitev ugovora po tej odločbi z naslednjimi razlogi (ki jih ponavlja in dodatno utemeljuje tudi zdaj v tožbi ter v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ): - da je z imetnikom prejšnje znamke, B. sklenil pogodbo o prenosu poslovnega deleža na družbi A., pri čemer pa imetnik prejšnje znamke ni poravnal drugega obroka kupnine v znesku 2.000.000,00 EUR tožniku; - da je tožnik zato proti svojemu dolžniku (imetniku prejšnje znamke) sprožil izvršilni postopek, v okviru katerega je dobil zastavno pravico na predmetni blagovni znamki; - da sta se posledično dolžnik (imetnik blagovne znamke) in prijavitelj odločila za registracijo nove znamke z enakim imenom in za enako blago, vse z namenom onemogočiti tožniku poplačilo po sklepu o izvršbi; - da ima tožnik zato kot zastavni upnik pravni interes za vložitev ugovora, saj bo v primeru registracije nove znamke za isto blago in z istim imenom vrednost zarubljenih znamk manjša, s tem pa bo manjša tudi možnost poplačila njegove terjatve. Pri tem se je skliceval na 6. člen ZIL-1 v zvezi z ZUP (229. in 43. člen), SPZ (166. člen in nadaljnji), opozoril pa je tudi na judikate Vrhovnega in Upravnega sodišča RS v zvezi z izkazovanjem pravnega interesa. V dopolnitvi svojega ugovora je opozoril še na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 745/2016, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za izbris znamke ... iz registra znamk zaradi podrobnosti s prej prijavljeno znamko ..., na kateri je imel tožnik zastavno pravico.

13. Do tožnikovih navedb v ugovorih, povzetih v prejšnji točki obrazložitve, se organ v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelil, temveč je (kot že povedano) le povzel prvi in četrti odstavek 101. člena ZIL-1 ter navedel, da "zakon eksplicitno določa krog oseb, ki jim priznava aktivno legitimacijo, zato subsidiarna uporaba določb ZUP ni potrebna". Taka obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve, kot ga določa 214. člen ZUP.

14. Po tej zakonski določbi namreč obrazložitev odločbe obsega 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Glede na prej povzeto obrazložitev sklepa je iz nje popolnoma izostala vsebinska presoja ugovornih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo zatrjevanje o obstoju njegove aktivne legitimacije za vložitev ugovora zaradi njegovega položaja zastavnega upnika v razmerju do njegovega dolžnika – imetnika prejšnje blagovne znamke, skupaj z vsebinsko oziroma primerjalno opredelitvijo v zvezi s predpisi, ki jih tožnik uveljavlja v ugovoru in ki po njegovem mestu terjajo širšo razlago določbe ZIL-1, kot to v svojem sklepu meni organ. Ker organ torej ni navedel razlogov, ki so kljub tožnikovim ugovorom narekovali negativno odločitev, te odločitve ni možno preizkusiti in je zato prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar že samo po sebi pomeni razlog, iz katerega je treba izpodbijani sklep odpraviti.

15. Toženka je v odgovoru na tožbo razloge izpodbijanega sklepa sicer dopolnila z dodatnimi razlogi, da namreč tožnik uveljavlja svoj pravni interes, ki ga ima v drugem postopku kot zastavni upnik, ta interes pa je v poplačilu njegove terjatve in ne v preprečitvi registracije določene blagovne znamke, vendar pa toženka s tem ne more dopolniti pomanjkljive obrazložitve sklepa oziroma sanirati ugotovljenih kršitev. Tako stališče izhaja tudi iz obsežne in povsem ustaljene sodne prakse.

16. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo po tretjem in četrtem odstavku istega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku se bo moral organ v skladu s stališči sodišča, ki se tičejo postopka, vsebinsko natančno in izčrpno opredeliti glede tožnikovih navedb v ugovoru (zdaj obširno ponovljenih tudi v tožbi) in o tem ugovoru ponovno odločiti.

17. Ker je sodišče odpravilo izpodbijani sklep zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve postopka, se ni opredeljevalo do ostalih tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in ugotovitev dejanskega stanja, saj bi s tem lahko prejudiciralo odločitev organa, ki se bo v ponovljenem postopku moral opredeliti tudi do teh ugovorov.

18. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanemu pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena). Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povračila stroškov strank z interesom, zato je treba v takih primerih uporabiti ZPP. Stranka z interesom je v tej zadevi predlagala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo, kar pomeni, da stranka s svojim zahtevkom ni uspela, tako da ji po navedeni določbi ZPP ne gredo stroški postopka.