Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je bil nad podjetjem, ki ima v uporabi nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, uveden denacionalizacijski postopek že pred uveljavitvijo ZDen, je premoženje podjetja prešlo po ZPPSL v likvidacijsko maso, zato ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku po določbah ZLPP.
Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 29.3.1993.
Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavarovala zahtevek za vračanje premoženja zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja in sicer je tožniku prepovedala razpolaganje z nepremičnino parc. št. ... - stavbišče z zgradbo vpisano v vl. št. .... V tem obsegu je podjetju ... prepovedala lastninsko preoblikovanje podjetja ter mu naložila, da je navedeno nepremičnino dolžan popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jo uporabljati kot dober gospodar. Svojo odločitev utemeljuje z navedbo, da je tako dejanska kot pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu izkazana. Provincialat družbe ... in R.k.š. sta z vlogo zahtevala denacionalizacijo navedene nepremičnine. Zahtevi sta priložila potrebno dokumentacijo, iz katere izhaja upravičenost zahteve. V zakonskem roku sta vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju svojega denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ...
Tožnik v tožbi navedeni sklep izpodbija, ker niso podani pogoji za njegovo izdajo. Podjetje je v postopku redne likvidacije (sklep z dne 21.1.1991) in njegovo premoženje tvori likvidacijsko maso, s katero do konca postopka razpolaga likvidacijski senat temeljnega sodišča. Tožnik je tudi organizacija s področja kulture in nepremičnino uporablja za svojo dejavnost, zato je v skladu z določili zakona o denacionalizaciji ni mogoče vrniti. Navedeno nepremičnino je tožnik pridobil odplačno s kupno pogodbo z dne 25.10.1988. Tožnik tudi ni lastnik vsega, kar je v izpodbijanem sklepu navedeno. Je lastnik le parc. št. ... - zgradbe v izmeri 2651 m2 in dvorišča v izmeri .... Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa toženi stranki ni bilo znano, da je podjetje ... v likvidaciji, glede na določila zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je morala zaščititi interese upravičencev. Zavrača tudi tožbeno navedbo, da navedene nepremičnine, ki služi dejavnosti kulture, po 19. členu ZDEN ni mogoče vrniti. Z vračilom navedene nepremičnine ne bi bila okrnjena dejavnost zavezanca - tožnika, saj je navedena nepremičnina neprimerna za opravljanje tovrstne dejavnosti in je filmsko dejavnost mogoče prenesti v druge prostore. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba je utemeljena.
Sodišče je po vpogledu v listine in podatke zbrane v upravnih spisih presodilo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi predpisov, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta. Z izdajo začasne odredbe se po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93) zavarujejo zahtevki za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij (9. člen) in to le tedaj, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen). Prav to, da dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu ni verjetno izkazana, pa trdi tožnik v tožbi in utemeljuje z dejstvom, da je temeljno sodišče že dne 31.1.1991 sprejelo sklep, da se opravi likvidacijski postopek za delovno organizacijo ..., zato je s tem dnem premoženje podjetja prešlo v likvidacijsko maso, s katero do konca likvidacijskega postopka razpolaga likvidacijski senat sodišča. Glede na navedeno in podatke spisa sodišče utemeljeno dvomi, da je tožena stranka popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje oziroma v bistvenih točkah popolno ugotovila dejanske okoliščine, ki so bistvene za odločitev o stvari. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja okoliščine, da je nad podjetjem ... uvedena likvidacija in to kljub temu, da o tem obstajajo podatki v spisu. Smisel začasne odredbe po ZLPP je zavarovanje zahtevka denacionalizacijskega upravičenca, da bo podržavljeno premoženje dobil vrnjeno nazaj v naravi ali v obliki deleža, torej da se to premoženje ne bo lastninilo po ZLPP. Upravni organ lahko izda začasno odredbo le, če sta dejanska in pravna podlaga predloga tako po vsebini kot obsegu verjetno izkazana. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Uradni list SFRJ, št. 84/89) v 91. členu določa, da pravne posledice stečajnega postopka nastanejo z dnem, ko je oklic o začetku nabit na oglasno desko sodišča in ena od posledic je oblikovanje stečajne mase, v katero gre vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka in s tem premoženjem ni več dopustno prosto razpolaganje. Samo stvari, ki v trenutku nastanka posledic stečajnega postopka ne pripadajo dolžniku, se izločijo iz stečajne mase, če tako zahteva upravičenec (117. in 121. člen). Za likvidacijske postopke, ki jih vodi sodišče, se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo stečajni postopek (157. člen).
Glede na navedeno in kolikor drži tožnikov ugovor, da je bila likvidacija podjetja Viba filma uvedena 31.1.1991, torej pred uveljavitvijo ZDEN (7.12.1991), to vsekakor po mnenju sodišča predstavlja zakonsko oviro za izdajo take začasne odredbe kot jo vsebuje izpodbijani akt. Pravice denacionalizacijskih upravičencev do izdaje začasne odredbe pridobljene z ZDEN, ki je bil uveljavljen že po uvedbi likvidacijskega postopka, ne morejo pravno učinkovati na že pravnomočna razmerja, ki so nastala na podlagi ZPPSL/89. Upravni organ bo moral v ponovnem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje in na njegovi podlagi ter ob upoštevanju stališč sodišča odločiti o stvari. Glede na navedeno ostalih tožbenih navedb sodišče ni presojalo.
Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora, zato je sklep odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91/94).