Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zvezi z zdravniškim potrdilom povzela le prvi del potrdila, kjer je navedeno, da je tožnik orientiran, da je zavest bistra, mišljenje formalno in vsebinsko urejeno, da zaznavnih motenj nima. Ni pa se opredelila do tistega dela potrdila, ki kaže na obstoj bolezni, ki bi bila lahko takega značaja, da bi upravičevala podaljšanje statusa študenta. Tožena stranka bi se torej morala opredeliti do vseh navedb, ker pa se ni, je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Študijske komisije Evropske pravne fakultete št. 336/14-mag z dne 24. 9. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 192,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za podaljšanje statusa študenta in mu je odmerila stroške izdaje odločbe v višini 15,00 EUR. V obrazložitvi odločbe citira pravno podlago, na podlagi katere se lahko študentski status podaljša. Kot utemeljen razlog za podaljšanje študentskega statusa se lahko upošteva z ustreznim dokazilom izkazana: materinstvo, bolezen, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni, sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih univerze, izjemne družinske in socialne okoliščine ter priznan status osebe s posebnimi potrebami. Tožnik je vpisan na dvoletni magistrski študijski program Pravo tri leta, v času študija je koristil absolventski staž. Kot razlog za neopravljene študijske obveznosti navaja zdravstvene težave, zdravljenje zob ter strah pred samim zdravljenjem, zaradi česar je bil primoran poiskati pomoč pri psihiatru. Specialist psihiater v potrdilu navaja, da je tožnik ob pregledu orientiran, zavest je bistra, mišljenje je formalno in vsebinsko urejeno, zaznavnih motenj nima. Iz študentske evidence je razvidno, da je tekom tekočega študijskega leta opravil še zadnja dva izpita, manjka pa mu še magistrsko delo. Priložena dokazila kažejo, da ne izpolnjuje kriterijev utemeljenih razlogov, zato je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je v začetku leta 2014 začel z načrtovanjem obsežnega zdravljenja zob, zaradi strahu pred posegi pa je več let odlašal, kar je privedlo do izjemno slabega stanja zob in dlesni ter hudih bolečin. Ker ni zdržal pritiska tako obsežnega predvidenega zobozdravstvenega posega, je bil primoran poiskati pomoč psihiatra. Ta je pri tožniku ugotovil panično motnjo ter fobično motnjo in anksiozno čustvovanje, kar ga ovira pri splošnem funkcioniranju in povzroča motnje koncentracije. Zaradi tega tožnik ni bil zmožen redno opraviti vseh študijskih obveznosti do konca študijskega leta 2013/2014. Pravilnik o študiju na Evropski pravni fakulteti določa, da se študentu v primeru, da študija ne dokonča v 12 mesecih po zaključku zadnjega semestra, lahko iz upravičenih razlogov status študenta tudi podaljša. Kot eden izmed utemeljenih razlogov za podaljšanje statusa je po četrtem odstavku 85. člena navedenega pravilnika predvidena tudi bolezen, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni. Izpodbijana odločba se v obrazložitvi sklicuje le na uvodne navedbe iz zdravniškega potrdila, ki opisujejo le stanje ob prihodu na pregled k psihiatru. Nadaljnje navedbe, ki so ključne za ugotovitev utemeljenosti razlogov, pa izpodbijana odločba prezre. Tako selektivno upoštevanje ugotovitev pa predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz zdravniškega potrdila namreč izhaja, da je psihiater ugotovil, da je tožnikovo čustvovanje anksiozno, anksioznost pa je vplivala tudi na splošno funkcioniranje, iz mnenja tudi izhaja, da gre pri tožniku za fobično in panično motnjo, simptomi ga ovirajo pri funkcioniranju, zato tudi ni mogel izpeljati vseh študijskih obveznosti v predvidenem roku. 24. 10. 2014 je bil tožnik pri ponovni kontroli pri psihiatru, ki je podal podobne ugotovitve kot pri prvem pregledu. V zvezi s težavami z zobmi pa tožnik navaja, da je bil ugotovljen granulom, večino zob bo potrebno odstraniti, ostale zdraviti, manjkajoče zobe pa nadomestiti z umetnimi. Gre za dolgotrajen, zahteven, drag in psihično obremenjujoč poseg. Če je opravil dva izpita v obdobju sedmih mesecev, to še ne pomeni, da je bil tožnik ves čas zmožen redno opravljati študijske obveznosti. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 24. 10. 2014, rok za vložitev tožbe se je tako iztekel 23. 11. 2014, sodišče pa jo je prejelo šele 25. 11. 2014. Tožba je bila vložena po poteku 30-dnevnega roka, zato jo je potrebno zavreči. Ne glede na navedeno pa tožena stranka navaja, da je pravilno ugotovila dejansko stanje v izpodbijani odločbi, da pri tožniku v času odločanja ni obstajal utemeljen razlog za podaljšanje statusa, izkazan z ustreznim dokazilom. Priložen zdravniški izvid psihiatrične ordinacije A.A. spec. psih. ter ne požigosan in neopremljen popis (predračun) zob tožnika neznanega datuma ne izkazujejo bolezni, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov. Tožnik ni predložil zadostnih zdravniških spričeval in iz predloženih ne izhaja, da gre za resno obolenje, ki bi oviralo študij tožnika. Zdravniško potrdilo z dne 24. 10. 2014 pa je pridobljeno po roku oddaje vloge za podaljšanje statusa študenta in se po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter po 52. členu ZUS-1 ne bi smelo upoštevati. Tožnik je že pred odločanjem o njegovi prošnji poslal prošnjo za ponoven pristop na izpit iz ustavnega in mednarodnega kazenskega prava zaradi višanja ocene, kar pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo ovira za študij. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, naj jo zavrne in tudi v tem primeru naj tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

4. K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožba vložena pravočasno. Tako tožnik kot tožena stranka navajata, da je bila odločba vročena 24. 10. 2014 in ker v spisu ni bilo dokaza o vročitvi, ga je sodišče od tožene stranke dodatno zahtevalo in ta ga je predložila in tudi iz teh dokazil izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 24. 10. 2014. 30-dnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel 23. 11. 2014. Ta dan je bila nedelja. Četrti odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja tudi v upravnem sporu, določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Ker je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe nedelja 23. novembra 2014, se je torej rok za vložitev tožbe iztekel 24. novembra 2014. Iz tožbe pa je razvidno, da je bila le-ta poslana priporočeno po pošti prav 24. 11. 2014, kar pomeni, da je pravočasna.

7. Med strankama ni sporno, da je eden od utemeljenih razlogov za podaljšanje študentskega statusa tudi z ustreznim dokazilom izkazana bolezen, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni, kar izhaja iz Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Sporno pa je med strankama vprašanje, ali je pri tožniku obstajala taka bolezen.

8. Iz upravnega spisa, konkretno iz potrdila zasebne psihiatrične ordinacije z dne 15. 7. 2014, ki ga je tožnik priložil k svoji prošnji, izhaja tudi to, da specialist psihiater meni, da gre pri tožniku za fobično motnjo in panično motnjo in da simptomi tožnika ovirajo pri funkcioniranju, zato tudi ni uspel izpeljati vseh študijskih obveznosti v predvidenem roku. Specialist psihiater priporoča, da se mu omogoča ponovni vpis v študijski program. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi v zvezi z navedenim potrdilom povzela le prvi del potrdila, kjer je navedeno, da je tožnik orientiran, da je zavest bistra, mišljenje formalno in vsebinsko urejeno, da zaznavnih motenj nima. Ni pa se opredelila do tistega dela potrdila, ki kaže na obstoj bolezni, ki bi bila lahko takega značaja, da bi upravičevala podaljšanje statusa študenta. Tožena stranka se ni opredelila do že citiranih navedb, da zaradi bolezenskih simptomov, ki tožnika ovirajo pri funkcioniranju, ni uspel izpeljati vseh študijskih obveznosti in ni se opredelila do tega, da njegova anksioznost vpliva negativno na splošno funkcioniranje, kjer so navedene tudi motnje koncentracije. Tožena stranka bi se morala do vsega tega opredeliti, ker pa se ni, je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Ker se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločba mora biti obrazložena do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. To pa je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP, kamor spada med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje (v tem primeru potrdilo specialista psihiatra kot celote), sicer je poseženo v pravico do pravnega varstva. Zaradi navedene procesne kršitve je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje ter zaslišanje prič, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do navedenega zdravniškega potrdila kot celote in šele potem bo lahko odločila o tožnikovi vlogi.

10. K točki II izreka:

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna, bi bil skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil le stroške za nagrado za postopek v višini 89,70 EUR, nagrado za narok v višini 82,80 EUR ter pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v višini 192,50 EUR, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR pa bo vrnjena tožniku po uradni dolžnosti, ko bo sodišču sporočil številko svojega osebnega bančnega transakcijskega računa.

12. K točki III izreka:

13. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov postopka, ki jih je zahtevala, ker skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada povračilo stroškov tožeči stranki, kadar sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.