Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da sta njena delavca pri zamenjavi podnožja varovalke ravnala strokovno pravilno, ni odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 8.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je glede stroškov postopka odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.254,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pojasnjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe in ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je v spis vložila izvedeniško mnenje izvedenca B., ki ga je sama angažirala. Nanj sta se sklicevali obe stranki, sodišče pa ga pri odločitvi ni upoštevalo, niti ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Ugotovilo je sicer, da je 5. stran v spis vloženega mnenja drugačna, pri odločitvi pa mnenja ni upoštevalo. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, je podana kršitev Ustave iz 22. člena. Ugotovitve sodnega izvedenca B. so drugačne, saj potrjuje, da sta delavca tožene stranke napačno priklopila kable ob ponovni priključitvi. Tožena stranka ni predložila originalnega izvoda izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje ni natančno in v celoti povzelo pričevanja prič in ugotovitev sodnega izvedenca. Če bi to storilo, bi prišlo do drugačnih zaključkov. Delavca, ki sta delo opravila, ne menjujeta podnožja varovalk, pač pa števce. Tedaj sta le vskočila in opravila pri tožnici delo, ki ga je naložil inšpektor, tožnice pa nista vprašala za električne porabnike, kar bi morala storiti. To je odločilno dejstvo, o njem pa sodba nima razlogov. Ta okoliščina vpliva tudi na presojo, ali je bilo delo strokovno opravljeno. Sodišče ni v celoti povzelo izvedeniškega mnenja glede ocene, kako sta delavca tožene stranke označila posamezne faze in okoliščine, da je sodni izvedenec pričevanji delavcev označil kot nejasni. Ta del izvedeniškega mnenja je po oceni tožnice pomemben za presojo strokovnosti izvedenih del in oceno verodostojnosti prič. Sodišče tudi ni presodilo izpovedbe priče L., ki je povedal, da je na vtičnici zamenjal zaporedje faz potem, ko se je tožnica že poškodovala. Prav tako ni ocenilo pričevanja priče Š., ki je zamenjal list žage in ugotovil, da se žaga vrti v napačno smer. Zaradi zamenjave lista žage pa ne more priti do napačnega vrtenja žage. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo dejstva, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe priznala temelj zahtevka in ponudila izplačilo odškodnine, ki pa je bila po mnenju tožnice premajhna. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo dokaze, saj je Š. ugotovil napačno vrtenje, L. je zamenjal faze na vtičnici po nezgodi, izvedenec pa je potrdil, da se na ta način lahko sanira napačno smer pri vrtenju kot posledico zamenjanih zaporedij faz. Tožena stranka ni dokazala, da sta delavca tožene stranke delo opravila strokovno. To izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, ki je potrdil neustrezno označevanje posameznih faz z žičkami. Delavca sta bila brez ustrezne opreme za označevanje, pričevanji delavcev sta nejasni, zato je sodišče napačno ugotovilo, da je njuno pričevanje verodostojno. Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa naj razpiše glavno obravnavo in izvede vse predlagane dokaze.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti ni sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij kot tudi ne z izrekom sodbe, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze, ki jih je ocenilo po metodologiji iz 8. člena ZPP, torej vsakega posebej, vse dokaze skupaj in uspeh dokazovanja v celotnem postopku. Posamezne izvedene dokaze je korektno in zelo obširno povzelo v sodbi, zato nasprotne trditve pritožnice niso utemeljene. V sodbi je povzeta tudi ugotovitev sodnega izvedenca, da sta delavca tožene stranke, ki sta izvedla zamenjavo podnožja varovalk, pri označevanju zaporedja faz ravnala „amatersko – fušarsko“. Tožena stranka je v spis res vložila izvedeniško mnenje sodnega izvedenca M. B. in se v odgovoru na tožbo sklicevala na njegove ugotovitve. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 28.8.2007 v celoti prerekala predloženo mnenje kot pristransko. Vztrajala je, da izvedeniško mnenje o strokovnih vprašanjih poda izvedenec, določen s strani sodišča. Iz zapisnika obravnave z dne 6.2.2008, katere se je tožnica udeležila brez pooblaščenca, sicer izhaja, da naj bi tožnica na obravnavi izjavila, da izvedeniško mnenje sprejema, vendar je že 10.2.2008 sodišče prve stopnje v dopisu opozorila, da je v zapisniku napaka, saj naj bi izjavila, da izvedeniško mnenje sprejema le delno. Njena nova pooblaščenka je na obravnavi dne 21.5.2008 ponovno zatrdila, da za tožnico izvedeniško mnenje izvedenca B. ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu sicer sprejelo odločitev, da se izvede tudi dokaz z izvedeniškim mnenjem izvedenca B., vendar pa glede na določbo 4. odst. 287. člena ZPP na takšen sklep ni vezano. Ob upoštevanju okoliščine, da tožnica ni soglašala, da se navedeno mnenje upošteva v dokaznem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga pri odločitvi ni upoštevalo, saj je glede strokovnih vprašanj izvedlo dokaz z izvedencem, ki ga je določilo v postopku v skladu z določbami ZPP. Zato so očitki v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedeniško mnenje upoštevati, ker sta se nanj sklicevali obe stranki, protispisni. Neutemeljeni pa so tudi nadaljnji očitki o kršitvi ustavne določbe iz 22. člena Ustave in določbe 2. odst. 287. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaza ni obrazložilo, saj to ni bilo dolžno storiti glede na okoliščino, da tožnica sama z izvedbo tega dokaza ni soglašala.

Pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavlja določba 1. odst. 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri delodajalec odgovarja za škodo, ki jo njen delavec povzroči tretjim osebam, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, torej s potrebno profesionalno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, kako sta delavca tožene stranke ravnala pri zamenjavi podnožja varovalk in njegov zaključek, da sta delo opravila strokovno pravilno. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je namreč logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, saj temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, zlasti pa na odgovorih sodnega izvedenca elektro stroke B. F. na strokovna vprašanja. Sodni izvedenec je pričevanji delavcev A. K. in B. J. sicer označil kot nejasni, češ da nista opisala, katero opravilo je v postopku zamenjave podnožja varovalk kdo od njiju izvršil, saj vseh oba skupaj nista mogla opravljati. Res je tudi, da je njuno ravnanje glede označevanja zaporedja faz opisal kot amatersko, fušarsko, vendar pa je ob zaslišanju pojasnil, da posledica takšnega označevanja ni mogla biti zamenjava zaporedja faz. Odločilna ugotovitev izvedenca je, da do zamenjava zaporedja faz ni moglo priti, ker sta delavca zaporedje pred zamenjavo in po opravljenem delu preverila z inštrumentom. Postopek zamenjave podnožja varovalk, kot sta ga opisala K. in J., je sodni izvedenec z izjemo označitve faz, ocenil kot strokovno pravilen. Ker pa posledica amaterskega označevanja zaporedja faz glede na ostale ugotovitve izvedenca ni bila zatrjevana zamenjava zaporedja faz, kar bi sicer lahko povzročilo drugačno vrtenje krožne žage, ta ugotovljena strokovna napaka pri delu ni bila odločilna okoliščina, ki bi vplivala na presojo, ali je bilo delo opravljeno tako kot je bilo treba. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da bi okoliščina, da se K. in J. sicer nista ukvarjala z zamenjavo podnožij varovalk, kakorkoli vplivala na strokovnost opravljenega dela, saj sta bila za delo, ki sta ga opravila, strokovno usposobljena. Tudi dejstvo, da po opravljenem delu nista preverila delovanja porabnikov elektrike, ki za delovanje potrebujejo trofazni tok, ne more vplivati na odločitev, saj je sodni izvedenec pojasnil, da to ni bilo potrebno ob dejstvu, da je bilo z inštrumentom preverjeno, da je zaporedje faz po zamenjavi podnožja varovalke enako kot je bilo prej. Ob takšni presoji izvedenca pa v pritožbi zatrjevane pomanjkljivosti o delu delavcev, ki sicer izhajajo iz izvedenih dokazov, niso odločilne za presojo, ali sta delavca opravila delo strokovno pravilno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da je bilo tako, zato odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi 1. odst. 147. člena OZ ni podana.

Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kaj pa je bilo lahko razlog za napačno vrtenje krožne žage, saj za presojo odgovornosti tožene stranke to ni bilo odločilno dejstvo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema jasne in logične razloge prvostopnega sodišča o tem, da tudi ravnanja tožnice ali tretjih oseb po njenem naročilu po zamenjavi podnožja varovalk v mesecu maju 2003 kažejo na to, da napake v opravljenem delu ni bilo. Tožnica je po opravljenem delu protipravno posegla v plombirano omarico. Zakaj je to storila in kaj je na glavnih varovalkah počela, ni pojasnila. Pomembne so tudi nadaljnje ugotovitve sodnega izvedenca, da je priključek krožne žage izveden nepravilno. Po izjavah Š. in L. tožnica tedaj, ko je prvi menjal list žage in ugotovil napačno vrtenje krožne žage, drugi pa zamenjal faze na vtikaču in priključni kabel, tožnica ni bila poškodovana po obrazu in tudi o kakšni poškodbi njima ni pripovedovala. Sama je trdila, da sta bila Š. in L. pri njej potem, ko je bila že poškodovana, zato bi moralo opaziti podpludbe na čelu in nad desnim očesom, ki so bile po ugotovitvah dr. G. F. še po desetih dneh kar obsežne. Splošno znano je, da so bolečine zaradi močnega udarca, ki povzroči podpludbo na udarjenem mestu, najmočnejše v začetku in sčasoma zbledijo. Tožnica pa trdi ravno nasprotno, da jo je začelo boleti šele po desetih dneh, zato je odšla k zdravniku šele 27.1.2004 in ne že 17.1.2004, ko je po njenem zatrjevanju prišlo do poškodbe. Na podlagi vseh navedenih okoliščin je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da so navedeni posegi tožnice ali tretjih oseb po njenem naročilu lahko bili vzrok za napačno vrtenje krožne žage, ne pa nepravilno delo delavcev tožene stranke pri delu, ki sta ga opravila po naročilu inšpektorja B. Iz podatkov spisa izhaja, da so se predstavniki tožene stranke iz enote T. res s tožnico dogovarjali o pozitivni rešitvi njenega odškodninskega zahtevka tako, da bi ji plačali manjši znesek odškodnine. Navedena okoliščina pa ne pomeni, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe priznala temelj zahtevka. V nadaljevanju obravnave njenega zahtevka so namreč pristojni organi tožene stranke zanikali kakršnokoli odgovornost za škodo in odškodninski zahtevek zavrnili.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato odločanje o njih ni potrebno. Toženi stranki so nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo. Po določbi 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča stroški, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj je tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponovila svoje trditve in ugovore, ki jih je že podala v postopku na prvi stopnji v vloženih vlogah, za katere ji je sodišče prve stopnje priznalo stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.