Jedro

Nobenega dvoma ni, da udarci v predel glave in po telesu z varnostnim trikotnikom predstavljajo grdo ravnanje, saj gre za poseg v telesno celovitost druge osebe. Obdolženec oškodovancema - torej dvema osebama, ni le resno zagrozil, da bo napadel njuno telo, ampak je v konkretnem primeru svojo grožnjo dejansko uresničil in ju tudi napadel. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila resna grožnja vsebovana že v samem napadu, kar pa v dani situaciji, ko torej ni šlo zgolj za abstraktno ogrozitveno, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva, za poškodbeno kaznivo dejanje, odkazuje na logičen zaključek, da je postopanje obdolženca predstavljalo ravnanje resne grožnje, ki je bilo dano z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja in je bilo objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti posameznika in ki je pri obeh oškodovancih (vsled nepričakovanega fizičnega napada, ko sta bila deležna obdolženčevih udarcev z varnostnim trikotnikom po glavi in telesu) tudi ustvarila občutek prestrašenosti in vznemirjenosti.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem (v zvezi s prvim) odstavkom 135. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njunega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge in je tako ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja.

5. Pritožba očita, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Manjka tako zakonski znak „_uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo_“, kot tudi zakonski znak „_z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja_“. Opis dejansko očita obdolžencu fizični napad z varnostnim trikotnikom dveh oškodovancev, pri čemer je zgolj eden oškodovanec (B. B.) bil prestrašen zaradi predhodnega napada obdolženca na drugega oškodovanca (C. C.), medtem ko subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil, ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

6. Pritožbena graja ni utemeljena in zatrjevana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

7. V okviru kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, so kot alternativni zakonski znaki določene štiri različne kvalifikatorne okoliščine, v katerih je izvršeno temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku1 in sicer: 1) proti dvema ali več osebam, 2) z grdim ravnanjem, 3) z orožjem, nevarnim orodjem in drugim nevarnim sredfstvom ali 4) na način, na katerega se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.

8. Iz dejstvenega opisa, kot ga ponuja izrek izpodbijane sodbe, izhajajo sledeči očitki: - da je obdolženi A. A. v kritičnem dogodku pristopil do C. C. in ga z varnostnim trikotnikom udaril v predel glave, - da je zatem pričel tepsti po telesu še B. B., ki se je pričel umikati, saj se je (ko je videl da je C. C. padel na tla) ustrašil in pobegnil v prostor zraven lokala, kamor pa mu je obdolženi sledil in ga še naprej udarjal z varnostnim trikotnikom, - da je v ta prostor nato pristopil še C. C., ki je, zato da bi zaščitil B. B., obdolženca prijel od zadaj in je prišlo do prerivanja, v katerem je obdolženi še enkrat udaril C. C., mu potegnil kapo čez oči in pobegnil in - da je z opisanim ravnanjem obdolženi C. C. in B. B. nepričakovano napadel tako, da je najprej onesposobil C. C., nato pa še B. B., ki se je že zaradi napada na C. C. počutil prestrašenega.

9. Nobenega dvoma ni, da udarci v predel glave in po telesu z varnostnim trikotnikom predstavljajo grdo ravnanje, saj gre za poseg v telesno celovitost druge osebe. Obdolženec oškodovancema - torej dvema osebama, ni le resno zagrozil, da bo napadel njuno telo, ampak je v konkretnem primeru svojo grožnjo dejansko uresničil in ju tudi napadel. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila resna grožnja vsebovana že v samem napadu, kar pa v dani situaciji, ko torej ni šlo zgolj za abstraktno ogrozitveno, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva, za poškodbeno kaznivo dejanje, odkazuje na logičen zaključek, da je postopanje obdolženca predstavljalo ravnanje resne grožnje, ki je bilo dano z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja in je bilo objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti posameznika in ki je pri obeh oškodovancih (vsled nepričakovanega fizičnega napada, ko sta bila deležna obdolženčevih udarcev z varnostnim trikotnikom po glavi in telesu) tudi ustvarila občutek prestrašenosti in vznemirjenosti, kot je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo ugotovilo v točki 20 izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča so v inkriminiranem opisu v zadostni meri konkretizirana dejstva in okoliščine, iz katerih je razvidno, da je obdolženi (temeljno) kaznivo dejanje grožnje storil z dvema kvalifikatornima izvršitvenima ravnanjema, torej _proti dvema osebama_ in z _grdim ravnanjem_, kar pa pomeni, da so v opisu konkretizirani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in zatrjevana materialnopravna kršitev ni podana. Sicer drži pritožbena navedba, da subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil, ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, vendar pa pritožba ob tem spregleda, da je obstoj in dokazanost le-tega sodišče prve stopnje ugotavljalo in presojalo predvsem tudi na podlagi drugih spisovno izkazanih okoliščin v zvezi z na oba oškodovanca vršenim obdolženčevim fizičnim napadom, ki je bil (glede na samo intenziteto ravnanja in dejstvo, da je obdolženec pri udarcih po glavi in telesu oškodovancev, uporabljal varnostni trikotnik in da je bil v svojem početju zelo vztrajen in je B. B. kljub njegovemu pobegu sledil in z napadom na njegovo telesno integriteto nadaljeval) tudi v objektivnem smislu vsekakor zmožen ustvariti občutek vznemirjenja, prestrašenosti in ogroženosti.

10. Pritožba se v zastopanju stališča, da v predmetni zadevi konkretni opis kaznivega dejanja ni sklepčen, neuspešno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 11514/2019 z dne 2. 2. 2021, v okviru katere (selektivno) izpostavlja dejstvo, da je pritožbeno sodišče, po tistem ko je spresodilo, da niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in po ugotovitvi, da bi po opisu šlo lahko za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katerega pa oškodovanka ni podala predloga za pregon (kar je procesna predpostavka), obdolženca oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja. To pa pomeni, da v dani procesni situaciji pritožbeno sodišče tega, ali bi lahko šlo (tudi) za kaznivo dejanje grožnje, sploh ni ugotavljalo oziroma v smislu zakonskih znakov presojalo, zato gre v tem delu za neutemeljeno navedbo pritožnika, ki pa napačno tolmači tudi vsebino odločbe Višjega sodišča v Kopru II Kp 24482/2017 (z dne 31. 7. 2019), iz katere je kot ključno razbrati sodno presojo, da se v primeru, ko gre za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1, ki se udejani v obliki fizičnega napada oziroma posega v telesno integriteto, obdolženčev namen ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca, zrcali v dejstvu, da je bila grožnja z napadom na oškodovančevo telo uresničena in je bila vsebovana že v samem napadu, zato je Višje sodišče v Kopru sledilo sodišču prve stopnje, ki je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. 11. Torej gre za pravno stališče, kot ga je sodišče prve stopnje po vsebini zastopalo tudi v obravnavani zadevi, zato graja pritožnika ni utemeljena; v delu, da dejstveni opis ne vsebuje konkretizacije očitka, da je bilo dejanje storjeno z grdim ravnanjem in proti dvema osebama, pa je tudi protispisna. Ob tem ne gre prezreti tudi izpovedb obeh oškodovancev, ki sta prepričljivo pojasnila kakšne posledice sta utrpela vsled nepričakovanega in nenadnega napada obtoženca, kar je sodišče prve stopnje povzelo v točki 6 izpodbijane sodbe, zato je tudi s tega vidika nerazumno pritožbeno zatrjevanje, da v konkretnem primeru ni šlo grdo ravnanje. Sodišče prve stopnje je v točki 19 izpodbijane sodbe podalo stališče, da gre (kar problematizira pritožnik) pri uporabljenem trikotniku za sredstvo oziroma način uporabe sredstva, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, čemur (glede na vsebino dopolnjenega izvedenskega mnenja) resda ni moč slediti brez kakršnihkoli pomislekov, kar pa je ob ugotovitvi, da sta v obravnavani zadevi zatrjevani in izkazani (že) dve drugi (zgoraj omenjeni) kvalifikatorni okoliščini, za presojo očitanega kaznivega dejanja brezpredmetno.

12. Dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki se je natančno in kritično opredelilo tako do zagovora obdolženca kot tudi do vseh drugih personalnih in materialnih dokazov, med katerimi je bila ključnega pomena tudi vsebina posnetka videonadzorne kamere, ne more ovreči pritožbena navedba, da je izvedenec medicinske stroke D. D. v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da se s plastičnim varnostnim trikotnikom telo človeka ne more hudo poškodovati oziroma se zdravje ne more hudo okvariti. Slednje se obdolžencu ne očita, zato gre za okoličine, ki so irelevatne za presojo v zadevi odločilnih dejstev. Glede na to kako in na kakšen način se je odvijal predmetni dogodek, ki je v ključnih delih povzet v točki 8 te sodbe, je zmotno pritožbeno stališče, da je dokazni postopek pokazal, da ne en ne drug oškodovanec nista bila prestrašena in da sta bila po tistem, ko so se premaknili v sosednji prostor ob lokalu, onadva v vlogi napadalca, kar pa glede na izpovedbi oškodovancev, ki sta podprti tudi z posnetkom videonadzorne kamere (točka 8 izpodbijane sodbe), ne vzdrži logične in kritične presoje. Za presojo obtožbenih očitkov tudi ni relevatna v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je B. B. povedal, da je bil jezen na obdolženca, kar je glede na ravnanje slednjega, pravzaprav pričakovana in življensko logična reakcija, ki pa tudi ob izvajanju obrambnih reakcij, do katerih sta bila oškodovanca upravičena, ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja grožnje s strani B. B., kot to zmotno meni pritožnik, ki s predlogom, da se obdolženca oprosti obtožbe, ob sklepčnem opisu in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ne more uspeti.

13. Zagovornik odločbe o kazenski sankciji ni izrecno izpodbijal, ker pa pritožba vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje glede na dosedanjo nekaznovanost in urejenost obdolženca, slednjemu upravičeno izreklo sankcijo opominjevalne narave, pri čemer so okoliščine glede narave in teže kaznivega dejanja ter v točki 23 izpodbijane sodbe navedene olajševalne in obteževalne okoliščine, ustrezno prišle do izraza tako pri odmeri v okviru pogojne obsodbe določene kazni, kot tudi pri trajanju preizkusne dobe. Izrečena kazenska sankcija je torej zakonita in pravična ter predstavlja ustrezen odziv družbe na delikventno ravnanje obdolženca.

14. Glede na povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in zatrjevane kršitve niso izkazane, zato je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter po ugotovitvi, da tudi niso izkazane kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

15. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mu je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je skladno s tar. štev. 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v znesku 120,00 EUR, upoštevajoč pri tem izrečeno kazensko sankcijo, trajanje postopka ter premoženjske razmere obdolženca.

1 Prvi odstavek 135. člena KZ-1 se glasi: „Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel, njegovo življenje ali telo ali prostost, ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje...“