Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno dejstvo, da je tožeča stranka v letu 1992 v svoje poslovne knjige kot osnovno sredstvo knjižila nepremičnino - poslovno stavbo in na podlagi tega knjižila stroške iz naslova nabave kurilnega olja za ogrevanje poslovnih prostorov, amortizacije nepremičnine, revalorizacije amortizacije nepremičnine in revalorizacije kapitala. Sporno tudi ni, da v času vnosa nepremičnine, pa tudi pozneje, v celotnem kontroliranem obdobju, ni bila (zemljiškoknjižna) lastnica sporne nepremičnine, niti ni razpolagala z listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v svojo korist. Dejstva, ki jih navaja (dejanska uporaba, vnos v poslovne knjige, dokapitalizacija) lastninske pravice ne izkazujejo, ob pravilnem ravnanju pridobitvi lastninske pravice le sledijo. Navedeni stroški zato tožeči stranki utemeljeno niso bili priznani kot poslovnih odhodkov v davčnem obračunu za leto 1999 v smislu določbe 11. člena ZDDPO.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, št. ... z dne 22. 1. 2001, v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti od naloženih obveznosti v točkah I/2, 4, 7, 9, 11, 13, 15, 17, 19, 21, 23, 25, 27 in 31 ter v točki I/29, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bil tožeči stranki naložen v plačilo davek od prometa storitev po tarifni številki 1, plačilo davka na dodano vrednost, plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, plačilo akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2000, plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za porodniško varstvo, za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, plačilo davka od osebnih prejemkov, plačilo davka na izplačane plače, plačilo posebnega davka na določene prejemke, plačilo davka od osebnih prejemkov in plačilo davka od dohodkov iz premoženja. Pri tožeči stranki je bil opravljen postopek inšpekcijskega pregleda pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja dajatev za leta 1995 do 2000. Ugotovitve so bile zabeležene v zapisniku, ki je bil davčnemu zavezancu vročen dne 14. 11. 2000 in na katerega je podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane, ker tožnik v pripombah ne navaja novih dejstev in dokazov, ki bi spremenile stanje, navedeno v zapisniku. Po mnenju tožene stranke je bila prvostopna odločba izdana v postopku, v katerem je bilo stranki omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Stranki je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katera se mora opirati odločba (1. odstavek 9. člena ZUP). Zato po mnenju tožene stranke kršitev določb postopka ni podana, saj je bila prvostopna odločba izdana na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem so poleg zapisniških ugotovitev upoštevane tudi druge knjigovodske listine, kot so opravljena knjiženja v poslovne knjige, predložena knjigovodska dokumentacija in izjave pooblaščenih oseb, ki vplivajo na odločitev o stvari. Upoštevane so bile tudi določbe Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96-85/00, v nadaljevanju: ZDS).

Stroški premij, plačanih v obdobju od leta 1995 do 2000, v skupnem znesku 5.147.526,00 SIT za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, ki se nanašajo na BB, ki ni zaposlen pri tožniku, pri čemer v primeru doživetja zavarovalna vsota pripada zavarovancu, v primeru smrti pa njegovi ženi CC, predstavljajo prejemke na podlagi 3. alinee 1. odstavka 15. člena v povezavi s 16. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93-36/99, v nadaljevanju: ZDoh), to je prejemke, dosežene na podlagi opravljenih storitev in poslov na drugih podlagah, od katerih je potrebno obračunati davke in prispevke. Stroški zavarovalnih premij, za katere je bilo ugotovljeno, da v nobenem primeru nastalega izplačila ni upravičenec tožeča stranka, temveč fizični osebi, ki sta solastnika tožeče stranke, tudi ni mogoče upoštevati v smislu davčno priznanih odhodkov, ne na podlagi 11., in ne na podlagi 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93-1/00, v nadaljevanju: ZDDPO). Ob tem je tožena stranka upoštevala tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02) in je sporne stroške presodila tudi na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/02), ki se uporablja od 1. 1. 2003 ter na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/03). Ker obravnavani odhodki (stroški zavarovalnih premij) ne izpolnjujejo ekonomske upravičenosti zaradi pridobivanja dobička in povezanosti z obdavčenimi prihodki, jih tudi ob spremenjeni zakonski razlagi 12. člena ZZDPO davčni organ ni mogel priznati. Na odločitev tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, da je tožnik ugotovljene nepravilnosti saniral tako, da je vrnil vse obroke rentnega zavarovanja, saj le-to ne predstavlja poslovnega dogodka v obravnavanih letih. Po uvodu v SRS je ena od temeljnih računovodskih predpostavk tudi strogo upoštevanje nastanka poslovnega dogodka, ki pomeni, da upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku (in ne takrat, ko prejmemo ali plačamo denar) in jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo. V obravnavanem primeru, pa je kot knjigovodska listina za knjiženje poslovnih dogodkov v obravnavanem obdobju služila pogodba o rentnem zavarovanju, iz katere je tudi bilo ugotovljeno dejansko stanje, ki je narekovalo navedeno odločitev.

Pravilno po mnenju tožene stranke prvostopni organ ni priznal stroškov, ki so nastali v zvezi z uporabo službenega vozila Toyota Land Cruiser, na podlagi 11. člena ZDDPO. Tožnik dokazuje poslovno rabo vozila s pavšalnimi utemeljitvami tako v postopku inšpiciranja, kot tudi v pritožbenem postopku, to je službena potovanja zaposlenih, pobiranje iztržkov, vleka vozil, vsakodnevna dostava po trgovinah, dostava podatkov o nočitvah pri PP v kraju D in podobno. Po 11. členu ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo dohodki, obračunani na podlagi prepisov in računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom določen drugačen način ugotavljanja. Predvsem od davčnega zavezanca pa je odvisno, kako bo utemeljil odhodke, ki jih je vključil v davčni izkaz (15. člen Zakona o davčnem postopku - Uradni list RS, št. 18/96-108/99, v nadaljevanju: ZDavP). Kot dokaz poslovne rabe navedenega vozila bi moral predložiti izpolnjene potne naloge za službena vozila, v katerih morajo biti utemeljeni prevoženi kilometri in stroški, povezani z njim. Zgolj navajanja, da iz poslovanja nesporno izhaja, da je bilo vozilo potrebno za nemoteno poslovanje tožnika, ne utemeljuje poslovne rabe vozila in tudi ne stroškov v zvezi z nabavo in uporabo ter vzdrževanje vozila. Ker je tožnik torej namesto osebnih prejemkov, od katerih se obračunava davek, v skladu s 3. alineo 1. odstavka 15. člena ZDoh, ter prispevki in davki, neopravičeno obračunal stroške iz naslova uporabe osebnega vozila, je tako dolžan plačati tudi naložene davke in prispevke.

Glede nepriznavanja odhodka iz naslova naknadno plačanega davka od prometa proizvodov in storitev za leto 1998 tožena stranka ugotavlja, da gre za odhodke iz naslova naknadno plačanega prometnega davka, ki je bil ugotovljen s strani davčnega organa pri inšpiciranju obveznosti za navedeno leto. Strinja se s pritožbenimi navedbami, da prvostopni organ nepriznavanje navedenega odhodka utemeljuje z napačnim sklicevanjem na SRS 18.2., ki obravnava prihodke in ne odhodkov, ni pa utemeljena pritožbena navedba, da gre za davčno priznane odhodke po SRS 17.4. Ker je izrek prvostopne odločbe zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, tožena stranka navaja pravilne razloge za odločitev o stvari. Gre za obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, v katerega je tožnik med drugim med davčno priznane odhodke vključil tudi odhodke iz naslova naknadno obračunanega prometnega davka, ki se nanaša na leto 1998, ki pa je bil obračunan s strani davčnega organa na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda. Vključitev obravnavanega odhodka v davčni obračun leta 1999 pa tožnik v pritožbi utemeljuje z navedbo, da gre za izredne odhodke v skladu s SRS 17.4. V skladu s SRS 17.4. izredne odhodke sestavljajo neobičajne postavke in postavke iz preteklih obračunskih obdobij, ki v obračunskem obdobju zmanjšuje celotni poslovni izid pod tistega, ki izhaja iz rednega delovanja podjetja (kot na primer znesek izgube iz prejšnjih let, ki ga mora podjetje poravnati v obračunskem obdobju, oblikovanje rezervacij za kritje možnih izgub). Neobičajne postavke kot izredni odhodki izhajajo iz dogodkov in poslov, ki so drugačni kot v rednem poslovanju družbe ter se ne pričakujejo redno ali večkrat. Po izrecni določbi SRS 17.5. mora podjetje pojasniti vse vrste odhodkov, ki jih prikazuje pri svojem poročanju. Po mnenju tožene stranke tožnik ni imel za ugotovljene vrste stroškov podlage za knjiženje izrednih odhodkov v skladu SRS 17.4., saj pri njihovi vrsti ne gre za neobičajne postavke, ki bi izhajali iz dogodkov in poslov, ki so drugačni kot v rednem poslovanju, temveč gre za odhodke iz naslova prometnega davka za leto 1998, katerega zavezanec za prometni davek v skladu z določbami 109. do 113. člena ZDavP, obračunava in plačuje sam. Ker ugotovljene obveznosti iz naslova prometnega davka tožnik ni obračunal sam ter posledično temu le-teh ni knjižil v poslovnih knjigah za leto 1998, na katero se le-ti nanašajo, temveč mu je naknadno v letu 1999 obračunal in naložil v plačilo davčni organ, se mu le-ti ne morejo priznati kot davčno priznani odhodki v skladu z določbo 11. člena ZDDPO.

Glede nepriznanih stroškov iz naslova nabave kurilnega olja za ogrevanje poslovnih prostorov, amortizacije nepremičnine, revalorizacije amortizacije nepremičnine in revalorizacije kapitala, pa tožena stranka ugotavlja, da je iz dejanskega stanja nesporno, da je tožnik leta 1992 med osnovna sredstva knjižil poslovno stavbo v znesku 28.447.940,60 SIT. Dejstvo je (in tudi tožnik ne zatrjuje nasprotno), da je bila poslovna stavba vnešena v poslovne knjige tožnika v letu 1992, na podlagi tega vnosa pa so posledično nastali tudi zgoraj obravnavani nepriznani odhodki. Tožnik je izkazal nepremičnine kot postavko trajnega kapitala, ki ga je opredeljeval v 60. členu takrat veljavni Zakon o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 96/91) kot obveznost do virov sredstev, ki ne dospevajo, dokler pravna oseba posluje ter ustanoviteljske vloge z nedoločenim rokom. Tudi iz poslovnih knjig za leta 1993 do 1999 nesporno izhaja, da je obravnavana zgradba še vedno vpisana med osnovnimi sredstvi tožnika. Prav tako ni sporno, da sta ustanovitelja 1. 6. 1994 sprejela sklep skupščine o uskladitvi in povečanju osnovnega kapitala tožnika iz 2.000,00 SIT na 35.661.000,00 SIT, kolikor je znašal trajni kapital tožnika, ki pa izvira iz vložene poslovne zgradbe. Prvostopni organ je v zvezi z navedenim ugotovil (in tudi tožnik ne zatrjuje nasprotno), da pri vložni št. ... k.o. E, kjer je vpisana tudi obravnavana poslovna stavba, ki je predmet tega postopka, v zemljiško knjigo kot lastnik ni vpisan tožnik, temveč fizični osebi BB in CC, vsak do 1/2, ki sta tudi družbenika tožnika v enakem deležu, zato tožniku ni priznal zgoraj obravnavanih stroškov kot poslovnih odhodkov v davčnem obračunu za leto 1999 v smislu določbe 11. člena ZDDPO. Po SRS 1.21. so namreč opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje ali popravlja druge takšne stvari, ki jih podjetje pridobi ali izdela z namenom, da jih bo uporabljalo samo, ki niso namenjeni prodaji v okviru rednega delovanja in ki jih ima podjetje v lasti ali finančnem najemu. Lastninska pravica nad osnovnimi sredstvi pa se dokazuje s pravno formalno listino. Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/800 in 36/90) se lastninska pravica na nepremičninah pridobi na podlagi pravnega posla in z vpisom v javno knjigo. Samo dejstvo, da lastninska pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo po mnenju tožene stranke še ni dovolj tehten argument za stališče prvostopnega organa, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in tako ni upravičen do uveljavljanja stroškov iz naslova vzdrževanja, stroškov nabave kurilnega olja za ogrevanje poslovnih prostorov ter stroškov iz naslova amortizacije in revalorizacije amortizacije nepremičnine in kapitala. Pri nepremičninah je namreč (v zvezi z načinom njihove izročitve) treba še posebej upoštevati predpise o vpisu v zemljiško knjigo, pri čemer pa je šteti, da je izročitev nepremičnine opravljena, kadar se na temelju ustrezne listine pridobi možnosti vpisa v zemljiško knjigo. Takšno možnost pa daje intabulacijska klavzula, ki pa je ne vsebuje družbena pogodba z dne 1. 6. 1994 in ne sklep o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe z dne 17. 6. 1996. Iz navedenega izhaja, da je potrebno nepremičnino izročiti družbi s tako listino, da lahko družba na podlagi te listine predlaga vpis v zemljiško knjigo, s katero pa tožnik ne razpolaga. Ker torej tožnik ne razpolaga z listino, ki bi predstavljala veljavni pravni temelj za prenos lastninske pravice oziroma ne razpolaga z listino, na podlagi katere bi lahko predlagal vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, tožnika ni mogoče šteti za lastnika obravnavane poslovne stavbe. To pa je dovolj za to, da se tožniku uveljavljeni stroški, vezani na poslovno stavbo ne priznajo kot odhodek v smislu 11. člena ZDDPO. Na odločitev tudi ne vpliva pritožbena navedba, da je sodišče v A izvedlo dokapitalizacijo družbe na podlagi navedenega sklepa skupščine o povečanju osnovnega kapitala, sklenjenega v obliki notarskega zapisa v postopku uskladitve ZGD dne 13. 8. 1996 ter tako kot ustanovitelja družbe vpisalo BB in CC, vsakega z ustanovnim vložkov 17.830.500,00 SIT, kar v bistvu predstavlja poslovno zgradbo, saj predmet presoje sodišča v postopku dokapitalizacije ni bila pravilnost in verodostojnost vnosa sporne nepremičnine v poslovne knjige z vidika davčne zakonodaje, ki je bila upoštevana pri obravnavani odločitvi. Po povedanem tožena stranka kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da v primeru razširitve in obnove centralne kurjave, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, za katero je bilo ugotovljeno, da ni v lasti tožnika, prvostopni organ ne bi imel podlage za obračun in plačilo najemnine izplačane fizičnim osebam (na podlagi 72. in 73. člena ZDoh) in nepriznavanje odbitka vstopnega DDV po stroškovnem računu z dne 30. 12. 1999 za elektroinstalacijska dela dograditve centralne kurjave v stanovanjski hiši in poslovnem objektu, kar je podrobno utemeljil in obrazložil že prvostopni organ, na katero se tožena stranka v celoti sklicuje. Tožena stranka je po uradni dolžnosti preizkusila pravilnost odločitev prvostopnega organa v zvezi z naknadno naloženim plačilom davka od prometa storitev po dokončnem obračunu DDV-ja, ki se nanaša na nabavo goriva, po računih od FFF ter GGG in nepriznavanja stroškov zavarovanja za hišo, nad katero izkazuje lastništvo fizična oseba, in ni ugotovila ne kršitev materialnega prava in ne bistvenih kršitev določb postopka.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri je v celoti ponovila pritožbene navedbe. Po izdani odločbi pa je tožbo razširila na novoizdani akt, in sicer v tistem delu, v katerem je pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka. Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri vloženi tožbi in njenih ugovorih, saj meni, da je tožena stranka odločila nepravilno. Znesek plačanih premij zavarovanj je bil s strani fizične osebe vrnjen. Sklicevanje na časovno neskladnost ne predstavlja podlage za vztrajanje pri nepriznavanju odhodka iz tega naslova. Glede osebnega avtomobila tožeča stranka navaja, da ni sporno, da je bil izkazan med tožnikovimi sredstvi in je bil nabavljen za opravljanje dejavnosti tožeče stranke ter pridobivanje prihodkov. Po mnenju tožeče stranke ni utemeljeno pričakovanje davčnega organa, da bi morali biti predloženi potni nalogi in bi le na tej podlagi bilo možno priznati odhodke iz naslova uporabe avtomobila. Načelo prednosti vsebine pred obliko terja priznavanje na račun izkazanih stroškov kot odhodkov pravne osebe. Potni nalogi niso izključno podlaga za dokaz nastalih stroškov. Tudi sicer pa ni nikakršne podlage za prekvalifikacijo plačil posameznih računov v druge osebne prejemke. Gre za odločanje v škodo davčnega zavezanca brez utemeljene zakonske podlage. Če je kaj neupravičeno pridobljeno, je to potrebno vrniti in na tej podlagi izkazati terjatev, ne pa naložiti obveznost plačila dajatev, kot da bi šlo za plačila drugih osebnih prejemkov. V konkretnem primeru je šlo izključno za nujno potrebne stroške za pravno osebo in opravljanje njene dejavnosti. Dejstvo, da v zemljiški knjigi ni izkazano lastništvo na ime pravne osebe, ampak na ime dveh fizičnih oseb, ne pomeni, da stroškov iz vlaganja v zvezi z nepremičnino ni mogoče obravnavati kot odhodkov oziroma vlaganja pravne osebe. Ni sporno, da je nepremičnina upoštevana v trajnem kapitalu pravne osebe, kar je potrdilo tudi registrsko sodišče. Davčni organ ni pristojen za presojo pravilnosti izkaza kapitala pravnih osebe. Seznam sredstev, bilance in sodni register so podlaga, ki davčni organ zavezujejo, da nepremičnino obravnava kot nepremičnino pravne osebe. Gre ponovno za samovoljno odločanje v očitno škodo davčnega zavezanca, če davčni organ ne glede na nesporno dejstvo, da se je tožnik dejavnost opravljal v prostorih v tej nepremičnini in da je bilo potrebno prostore ogrevati ter da brez uporabe te nepremičnine ne bi bili doseženi prihodki, teh stroškov ne prizna. Problem ločenega prikaza gospodinjskega in poslovnega dela ne predstavlja podlage za nepriznavanje vseh postavk v zvezi z nepremičnino, kot davčno priznanih dohodkov pravne osebe in tudi ne za odločitev, da gre za najemnino, plačano fizični osebi. V zvezi s prometnim davkom tožena stranka pritrdi pritožbenim oz. tožbenim navedbam, da gre za napačno navajanje SRS, a nepravilno potrdi odločitev zato, ker tožnik prometnega davka ni obračunal sam, ampak mu je bil obračunan in v plačilo naložen s strani davčnega organa v letu 1999. Odločitev tožene stranke je zato nepravilna in zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške tega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dneva plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na glavni obravnavi pa pooblaščenka tožene stranke tožbene navedbe in izvajanja tožeče stranke na obravnavi zavrne kot neutemeljene, saj nimajo podlage v nobeni verodostojni listini. Poslovni dogodki glede stroškov rentnega zavarovanja so bili knjiženi po prejetih računih, ki so bili predloženi v inšpekcijskem postopku in torej vplivajo na predložene davčne obračune ter ugotovljene davčne rezultate v inšpiciranem obdobju. Vsi poslovni dogodki se morajo knjižiti v poslovnem letu tekoče. Poslovna bilanca ni davčno priznani odhodek glede na davčne predpise. Z nobeno listino ni izkazano, da je bilo osebno vozilo uporabljeno v poslovne namene, pri čemer BB pri tožniku ni bil zaposlen. Glede nepremičnine tožena stranka navaja, da ni sporno knjiženje med osnovna sredstva, ampak je sporna podlaga, saj ne obstaja listina, iz katere bi bilo razvidno, da je nepremičnina prenesena v trajni kapital. Zato ti stroški ne morejo biti davčno priznani odhodek. Glede prometnega davka pa navaja, da ga tožnik ni sam izkazoval v poslovnem letu in zato ne gre za verodostojno listino, na podlagi katere bi se ta odhodek lahko priznal v naslednjem obdobju, niti po SRS kot izredni odhodek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in skladna z zakoni, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, razširitev tožbe pa neobrazložena, jih sodišče zavrača s sklicevanjem na razloge tožene stranke.

Stroške zavarovalnih premij davčni organ pravilno ni priznal, sklicujoč se na določbe ZDDPO in Pravilnika. Na to odločitev tudi ne vpliva naknadno plačilo (povrnitev) teh stroškov, upoštevajoč načelo strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka. Pravilna je tudi odločitev v zvezi z neupoštevanjem stroškov v zvezi z osebnim avtomobilom, saj tožnik ni uspel predložiti dokazov (verodostojnih listin), s katerimi bi izkazal uporabo vozila v službene namene. V povezavi s tem, sodišče tudi nima pomislekov, da gre za prejemke po 3. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Utemeljeno davčni organ kot davčno priznanega stroška ni upošteval naknadno plačanega davka od prometa proizvodov in storitev za leto 1998. Tožena stranka je pravilno sanirala utemeljitev tega ukrepa in pojasnila zakaj ne gre za izredne odhodke po SRS 17.4. Glede nepriznanih stroškov iz naslova nabave kurilnega olja za ogrevanje poslovnih prostorov, amortizacije nepremičnine, revalorizacije amortizacije nepremičnine in revalorizacije kapitala dejansko stanje ni sporno. Tako ni sporno dejstvo, da je tožeča stranka v letu 1992 v svoje poslovne knjige kot osnovno sredstvo knjižila nepremičnino - poslovno stavbo in na podlagi tega knjižila gornje stroške. Sporno tudi ni, da v času vnosa nepremičnine, pa tudi pozneje, v celotnem kontroliranem obdobju, ni bila (zemljiškoknjižna) lastnica sporne nepremičnine, niti ni razpolagala z listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v svojo korist. Dejstva, ki jih navaja tožeča stranka (dejanska uporaba, vnos v poslovne knjige, dokapitalizacija) lastninske pravice ne izkazujejo, ob pravilnem ravnanju pa pridobitvi lastninske pravice le sledijo. Sodišče se zato v celoti strinja z razlogi stranke, tudi v delu, v katerem delno popravlja pravno podlago za odločitev organa prve stopnje. Pravilno je tudi stališče tožene stranke in pred njo organa prve stopnje v delu, ko vlaganja v gornjo nepremičnino obravnava kot plačilo najemnine po 69. členu ZDoh. Takšna vlaganja se najemodajalcu štejejo v osnovo za davek od dohodkov iz premoženja, ki pa ga v primeru, ko je izplačevalec dohodkov pravna oseba ali zasebnik obračuna in plača za zavezanca izplačevalec vsakega posameznega dohodka (174. člen ZDavP). Glede ostalih ukrepov pa ni tožbenih ugovorov, sodišče pa kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti tudi ni našlo.

Glede na povedano, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.