Jedro

Odmera odškodnine za katastrofalno škodo, ki jo je pri izvajanju medicinskega posega (lokalna spinalna anestezija) povzročila drugo tožena stranka, ki ima odgovornost iz opravljanja dejavnosti zavarovano pri prvo toženi stranki (zavarovalnici).

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Prvo in drugo tožena stranka sta v roku 15. dni dolžni tožeči stranki plačati 203.481,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2016 dalje do plačila, pri čemer je obveznost prvo tožene stranke omejena do zneska 51.703,63 EUR.

Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1.7.2017 dalje plačevati odškodninsko rento v višini 238,00 EUR mesečno, do 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžna plačati v 15. dneh. V primeru zamude s plačilom rente je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne zamude dalje do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne." V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sta v roku 15. dni od prejema te sodbe nerazdelno dolžna tožeči stranki plačati 20.293,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: - da sta toženca dolžna solidarno plačati 23.757,00 EUR zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu nepremoženjske škode; - da je drugo tožena stranka (zdravstvena ustanova) iz naslova izgubljenega dobička tožnici dolžna plačati glavnico 405,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšano za znesek 44.341,94 EUR; - da je drugo tožena stranka dolžna tožnici plačevati rento od 1.7.2017 v višini 238,00 EUR; - da je drugo tožena stranka dolžna tožnici plačati zamudne obresti od zneskov 299,10 EUR, 520,55 EUR, 132,95 EUR, 449,26 EUR, zmanjšano za 759,30 EUR; - da sta toženca dolžna solidarno plačati zakonske zamudne obresti do višine 41.359,80 EUR; Višji zahtevek je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje.

2. Pritožujejo se tožnica in oba toženca.

3. Tožnica uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno in zahteva povrnitev pravdnih stroškov ter stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je bila predhodno izdana prvostopenjska sodba praktično v celoti razveljavljena. Delna plačila so torej na račun iztoževane odškodnine plačane akontacije. Odločitev o stroških postopka je nepravilna. Graja odločitev o zastaranju zahtevka za plačilo materialne škode, ki je nastala do 22.1.2012, pa v tožbi ni bila uveljavljana. Enak kriterij, kot ga je sodišče uporabilo pri izgubi na plači, bi moral biti upoštevan tudi pri drugi materialni škodi. Tožeča stranka je v tožbi zajela celotne stroške nakupa zdravil, zdravljenja in kilometrine, jih pa ni bilo mogoče predvideti, ker še niso bili znani. Vedelo pa se je, da bodo nastali. V vlogi z dne 23.1.2015 uveljavljani zahtevki zato niso zastarani. Pravnomočnost vmesne sodbe se nanaša tudi na vtoževano škodo, zato do zastaranja ni prišlo. S pravočasno vložitvijo tožbe je zastaranje pretrgano tudi za kasnejše, po izteku zastaralnega roka vloženo povišanje tožbenih zahtevkov na isti dejanski podlagi. Pravilno pa so učinki pravnomočne vmesne sodbe upoštevani pri odločitvi o izgubi na plači. Drugačno pravno stališče bi tožečo stranko sililo v vlaganje ogromnega števila vlog. Sklicuje se na materialnopravna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zlasti na določbo 182. čl. OZ, in navaja, da so ta določila pravilno citirana, niso pa pravilno uporabljena. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nematerialne škode in ocenjuje, da je za vse oblike nepremoženjske škode priznana prenizka odškodnina. Ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da ne gre za katastrofalno škodo. Sklicuje se na načelo pravičnosti, individualizacije in enakosti pred zakonom ter ocenjuje, da je za telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena odškodnina v višini 60.000,00 EUR prenizka. Meni, da je po razveljavljeni sodbi z dne 5.10.2016 nastala nova škoda, ki v izpodbijani sodbi ni upoštevana. V času prvega sojenja se za operacijo dekubitisa sploh ni vedelo, ker je še ni bilo. Povzema izvedensko mnenje o trajanju bolečin in nevšečnosti in poudarja, da bodo nevšečnosti in bolečine tožnico, ki je bila ob škodnem dogodku stara 38 let, v času zaključka postopka pa 52 let, spremljale do konca življenja. Glede na pričakovano življenjsko dobo še 31 let. Navaja, da je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka razčlovečena do skrajnih meja. Na dan si mora pet do šest krat vstaviti kateter, česar ne zmore sama. Blato odvaja nekontrolirano. Počuti se ponižano zaradi menjavanja plenic in menstrualnih vložkov, ker mora za to prositi zakonca. Do konca življenja je obsojena na uporabo zdravil, plenic, katetra, invalidskega vozička in odvisnost od drugih ljudi. Tudi v bodoče bo podvržena zdravljenju in operacijam. Podvržena bo še trem operacijam, kar je zvezano s hospitalizacijo, strahom, bolečinami. Ponovno bo morala dva do tri mesece - odvisno od hitrosti zdravljenja - 24 ur na dan ležati. Bodoča vstavitev baklofenske črpalke je odvisna od tega, ali jo bo telo sposobno prenesti. Tožničina popolna abstinenca pri spolnih odnosih je prenesena tudi na njenega moža. Spazmi so tako močni, da je v preteklosti tožnico metalo iz postelje, zaradi česar je morala biti na posteljo privezana. Zaradi spazmov je prišlo do prevrnitve vozička in zloma stegnenice in golenice. Zaradi osteoporoze nevarnost zlomov obstaja tudi v bodoče. Za strah prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR je prenizka. Tožnica je upravičena do zahtevane odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Če bi se tožnica laže izražala, bi strah bolj plastično opisala. Je pa strah prikazala z izpovedjo o bojazni pred močnimi spazmi, operacijami dekubitisa in o zaskrbljenosti za izidi zdravljenja, ko ni čutila nog. Strah je izkazan tudi z izvedenskim mnenjem. Izvedenec je intenziven sekundarni strah ocenil na obdobje 6 do 7 mesecev ter opisal strah zaradi medicinskih posegov. V sodno dvorano je bila tožnica pripeljana na zdravniški postelji. Za skaženost zahtevana odškodnina v višini 50.000,00 EUR je primerna, sodišče pa je prisodilo le 20.0000,00 EUR. Tožnica ima na daleč vidne brazgotine po telesu, obsojena je na uporabo invalidskega vozička. Menjavati mora plenice, v okolici povzroča smrad. Za duševne bolečine odmerjena odškodnina v višini 140.000,00 EUR je prenizka. Utemeljeno je zahtevana odškodnina v višini 195.000,00 EUR, saj je tožnica popolnoma odvisna od pomoči drugih. Sama se lahko umije po obrazu, je z levo roko in se počeše. Zaradi uhajanja blata in širjenja neprijetnega volja ne more niti v cerkev. Pred operacijo je bila popolnoma zdrava, mati dveh otrok, rada je gobarila. Rada je delala in opravljala druge aktivnosti. Boji se za zdravje moža, saj je obsojena na dom ostarelih, če bi se možu, ki jo neguje, kaj zgodilo. Doživljenjsko je obsojena na odvajanje urina preko katetra, uporabo plenic, invalidskega vozička, zdravil in popolno odvisnost od drugih oseb. Tudi v bodoče bo trpela hude telesne bolečine, ki jih je mogoče blažiti zgolj z najmočnejšimi morfinskimi analgetiki. Sklicuje se na sodbo II Ips 224/2014, v kateri je prisojena odškodnina v višini 305 neto plač, pa je šlo za oškodovanca, ki je samo na prvinski ravni dojemal svoj položaj in telesne ter duševne bolečine. Tožnici pa je prisojenih le 220 neto plač. Pri ugotavljanju materialne škode so stroški zdravljenja napačno sešteti. Prvo tožena stranka, ki je plačala 191.624,70 EUR, ni navedla, kaj s tem zneskom plačuje, ni pa sporno, da je bilo s tem zneskom tožnici plačano 51.464,70 EUR glavnice in 33.267,59 EUR obresti. Sodbeni izrek je nesmiseln; sodišče je k reševanju zadeve pristopilo nesmotrno.

4. Prvo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bodo zahtevki zavrnjeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Povzema, da je prvo tožena stranka obsojena na plačilo 41.359,80 EUR, čeprav je odškodnino do višine zavarovalne vsote 96.464,70 EUR z obrestmi že dne 21.10.2015 plačala. Po plačilu ni več v zamudi in ne more biti zavezanka za plačilo zamudnih obresti. Plačani znesek 191.624,70 EUR predstavlja zgornjo mejo obveznosti prvo tožene zavarovalnice, ne glede na število oškodovancev. Prvo tožena stranka je odškodnino iz obravnavnega škodnega dogodka plačala tudi drugim oškodovancem. Ker določba 214. čl. ZPP ni pravilno uporabljena, je podana bistvena kršitev postopka. Soglasje strank o izčrpanosti zavarovalne vsote ni upoštevano. Odločitev je v nasprotju z razlogi iz 128. točke sodbe, 129. točka pa je pomanjkljiva, saj ni mogoče razbrati, od kdaj je prvo tožena stranka sploh v zamudi s plačilom. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Za solidarno obveznost plačila 23.757,00 EUR ni podlage, ker je odškodnina do višine zavarovalne vsote že plačana.

5. Drugo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Obveznost prvo tožene stranke je s plačilom zavarovalne vsote prenehala. Zaradi tega plačila tudi drugo tožena stranka ni več v plačilni zamudi; za plačilo 41.359,80 EUR ni podlage. Ni upoštevano plačilo zavarovalne vsote 42.464,70 EUR, kar z zakonskimi zamudnimi obrestmi znaša 61.206,07 EUR. Prvo tožena stranka je oktobra 2015 plačala 191.624,70 EUR. Izrek sodbe nasprotuje pravilnim ugotovitvam sodišča iz 125. točke sodbe. Po plačilu prve toženke nobeden od tožencev ni več v zamudi. Sodišče ni upoštevalo, da je sámo razdružilo postopek in ločeno odločalo o zahtevkih tožničinih sorodnikov. Nesprejemljiva je odločitev o plačilu obveznosti 23.757,00 EUR. Ni jasno, kaj ta znesek predstavlja. Razlogov za prisojeni del odškodnine ni. Izračuna zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti. Podane so absolutne bistvene kršitve postopka. O stroških postopka je treba ponovno odločiti.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji jo je pri izvajanju medicinskega posega povzročila drugo tožena stranka, ki ima odgovornost iz opravljanja dejavnosti zavarovano pri prvo toženi stranki (zavarovalnici)1. Prvo tožena stranka je odgovorna do višine zavarovalne vsote, ki ustrezno valorizirana znaša 96.464,70 EUR (med strankami nesporno dejstvo). Poleg odškodnine v tej višini je prvo tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti in sicer od dne 13.11.2002, ko je s plačilom odškodnine v zamudi2, do plačila 21.10.2015. Dne 21.10.2015 je prvo tožena stranka za škodo iz obravnavnega škodnega dogodka oškodovancem že plačala 191.624,70 EUR, od česar na račun glavnice odpade 96.464,70 EUR. Od tega zneska je tožnica prejela 51.464,70 EUR na račun glavnice in 33.267,59 EUR na račun obresti (med strankami nesporno dejstvo). S plačilom odškodnine v višini 51.464,70 EUR (to je 12,333.000,71 SIT, preračunano po tečaju 239,64 SIT/EUR) je bila prvo tožena stranka v zamudi od 13.11.2002 do plačila 21.10.2015. Iz obračuna obresti, ki je sestavi del te sodbe, je razvidno, da obveznost prvo tožene stranke iz naslova obresti znaša 84.971,22 EUR, plačala pa jih je v višini 33.267,59 EUR. Dolžna je plačati še razliko, to je 51.703,63 EUR.

8. Tožnici pripadajočo odškodnino z obrestmi je zaradi plačila prvo tožene stranke treba zmanjšati za 84.732,29 EUR (51.464,70 + 33.267,59), ker je v tem obsegu že plačana (plačilo upoštevano pri odškodnini za nematerialno škodo - 15. točka obrazložitve te sodbe). Tudi drugo tožena stranka je iztoževano odškodnino že delno plačala. Dne 25.10.2016 je tožeči stranki nakazala 572.086,58 EUR (potrdila o izvršenih plačilnih nalogih - listine B100 do B105), v naslednjih osmih mesecih pa najkasneje vsakega 15. dne v mesecu po 238,00 EUR (zadnjič 13.6.2017 - listine B 106 do B 113).

9. V pritožbenem postopku je sporno, do kakšne odškodnine je tožnica upravičena.

10. Pritožbeno sodišče soglaša, da je škoda, ki jo je tožnica utrpela pri zdravniškem posegu (lokalni spinalni anesteziji) katastrofalna škoda, kar pa ne pomeni, da je zanjo treba določiti enotno odškodnino. Pritožbeno sodišče soglaša, da je preglednejša določitev odškodnine za posamezno vrsto škode. Mogoče je opredeliti telesne bolečine in nevšečnosti, strah, skaženost in trajne posledice ter določiti satisfakcijo za te bolečine in nevšečnosti. Diagnoza posledic je sledeča: paraplegija, stanje po laminektomiji in odstranitvi hematoma po iatrogeno nastalem hematomu in traduralno na segmentu THX-TH XII; nehoteno zadrževanje urina; nezmožnost zadrževanja blata; kronično zaprtje; hernija v področju ezofagoastričnega prehoda; stanje po nastavitvi baklofenske črpalke, ponavljajoči se otiščanci glutealne regije; stanje po rekonstruktivni operaciji zaradi dekubitisa; stanje po zlomu mečnice desno, stanje po zlomu spodnjega dela stegnenice, stanje po zlomu zgornjega dela golenice z zlomom mečnice.

11. Telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela od škodnega dogodka do izdaje sodbe in telesne bolečine ter nevšečnosti, ki jih bo tožnica prestajala v bodoče, so izredno hude. Sodišče prve stopnje jih je ugotovilo v 26. do 42. točki obrazložitve. Telesne bolečine in nevšečnosti tožnico spremljajo zaradi paraplegije spodnjih okončin in močnih spazmov. Po škodnem dogodku 5.7.2002 in rehabilitaciji je tožnica do sredine leta 2005 občasno s težavo in oporo hodila in se sama prestavila na invalidski voziček. Sredi leta 2005 je morala hojo povsem opustiti. Ohromelost simetričnih mišičnih skupin obeh spodnjih okončin je popolna; tudi z zdravljenjem drugačnega stanja ni mogoče doseči. Marca 2008 ji je bila zaradi hudih spazmov vstavljena baklofenska črpalka, ki je bila leta 2015 zaradi hudih težav z infekti in zaradi nefunkcionalnosti odstranjena. Od tedaj dalje prejema peroralno terapijo za krče. Zaradi spazmov in hude osteoporoze je poleti 2014 prišlo do poškodbe desne goleni, septembra 2016 pa do zloma obeh nog. Vsa leta je tožnica prejemala številna zdravila, tudi zelo močne opioidne analgetike zaradi nevropatskih bolečin, ki jo še vedno spremljajo in jo bodo spremljale do konca življenja. Velika nevšečnost, ki bo trajala tudi v bodoče, je vstavljanje katetra zaradi odvajanja urina in nekontrolirano odvajanje blata v plenice. Hude bolečine in nevšečnosti (dolgotrajno prisiljeno lego na bokih) je prestajala zaradi dekubitisa na ritnici in peti ter s to zdravstveno težavo povezanimi operacijami. Po operaciji mora zaradi celjenja ran več mesecev - odvisno od hitrosti celjenja ran - ležati samo na trebuhu. Tudi v bodoče obstaja nevarnost preležanin. Trajne hude telesne bolečine je tožnica trpela več kot 3650 dni, srednje hude nekaj manj kot 1.700 dni. Tožnica je bila večkrat hospitalizirana in na številnih pregledih; te nevšečnosti jo bodo spremljale tudi v bodoče, saj njeno zdravstveno stanje ni ustaljeno in bo zdravniško pomoč potrebovala do konca življenja. Pomoč potrebuje praktično pri vseh opravilih, saj se samostojno lahko zgolj prehranjuje, počeše ter umije po obrazu. Izguba njene zasebnosti je popolna. Ves čas po škodnem dogodku je popolnoma odvisna od drugih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 90.000,00 EUR ustrezna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica že utrpela in jih bo trpela tudi v bodoče (sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo v višini 60.000,00 EUR). Bodoče bolečine in nevšečnosti bodo približno take intenzitete kot so sedanje, saj izboljšanja zdravstvenega stanja ni pričakovati.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo intenziven strah pred operacijo neposredno po škodnem dogodku, ko ni čutila nog ter pred prvo in naslednjimi rekonstrukcijami dekubitisov; strah pred poslabšanjem zdravstvenega stanja z znaki sepse in poslabšanjem v letu 2002; hud strah zaradi paraplegije v decembru 2004 in juniju 2005; strah zaradi slabega odziva na zdravljenje spazmov z butolin toksinom ter v zvezi z nastavitvijo intratekalnega protibolečinskega katetra februarja 2008. Hudo je bila zaskrbljena za končni rezultat zdravljenja in zagotovitev potrebne pomoči pri oskrbi. Trajanje strahu je treba meriti v mesecih. Ustrezna satisfakcija za strah v zvezi z zdravniškimi posegi in rezultatom zdravljenja je odškodnina v višini 10.000,00 EUR (sodišče prve stopnje jo je odmerilo v višini 5.000,00 EUR).

13. Skaženost je podana zaradi nesposobnosti zadrževanja vode in blata, kar tožnici vsak dan povzroča ponižujoče situacije. Zaradi pomoči, ki jo potrebuje tudi pri katetiziranju in kompletni osebni higieni, se počuti razčlovečeno. Zaradi pogostih krčev v obeh nogah in vezanosti na invalidski voziček je izpostavljena vprašujočim pogledom, pomilovanju in nelagodju, pri znancih pa vzbuja tudi odpor. Motijo jo številne bule in brazgotine na trebuhu in nogah, kar je posledica preležanin in z njimi zvezanih posegov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 20.000,00 EUR, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezna satisfakcija za to obliko škode.

14. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara 38 let, zdrava, mati dveh otrok, redno zaposlena, je po škodnem dogodku potrebna kompletne nege in pomoči. Sama si lahko umije obraz, se počeše in z levo roko prehranjuje; pri vseh ostalih opravilih (oblačenje, nega, menjavanje plenic, katetiziranje ...) potrebuje pomoč. Zaradi hudih spazmov, nujnosti katetiziranja in nekontroliranega odvajanja blata je vezana na domače okolje. Spolnih odnosov ni sposobna imeti. Sama se ni sposobna prestaviti na invalidski voziček. V izogib dekubitisom je prisiljena sedeči in ležeči položaj menjavati. Nesposobna je za kakršnokoli delo ali druge dejavnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerna odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi popolne odvisnosti od drugih, in nesposobnosti izvajanja svoje vloge gospodinje, matere in žene znaša 170.000,00 EUR (sodišče prve stopnje jo je odmerilo v višini 140.000,00 EUR).

15. Celotna odškodnina za nematerialno škodo znaša 290.000,00 EUR (69.495.600,00 SIT). Ker sta toženca v zamudi s plačilom te odškodnine, sta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Sestavni del te sodbe je obračun obresti od vložitve tožbe (od 11.7.2003)3 do 25.10.2016. Na ta dan izračunana obveznost znaša 648.212,84 EUR. V obračunu je upoštevano delno plačilo prvo tožene stranke v višini 84.732,29 EUR (51.464,70 EUR in 33.267,59 EUR) z dne 21.10.2015. 16. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnica upravičena tudi do odškodnine za materialno škodo, ki ji je nastala z nakupom zdravil in pripomočkov za zdravljenje. S tožbo je uveljavljala 299,10 EUR, z vlogo z dne 23.1.2015 pa 780,80 EUR. Od stroškov, ki jih je na novo uveljavljala z vlogo, je mogoče odškodnino priznati le tiste, ki so nastali v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge, saj je odškodninska terjatev za pred tem nastalo škodo zaradi zastaranja prenehala4. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča (utemeljena v 80. do 84. točki sodbe), da je za povrnitev te materialne škode tožnica upravičena do plačila 520,55 EUR. Seštevek 520,55 EUR, specificiran v 83. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, je pravilen. Vključuje tudi stroške, ki so bili uveljavljani s tožbo, v pripravljalni vlogi z dne 23.1.2015 pa so povzeti. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da so bili po vložitvi tožbe nastali stroški zahtevani že s tožbo. Takrat še znani niso bili. Zahtevani so bili z vlogo z dne 23.1.2015. Pritožbeno sklicevanje na pretrganje zastaranja zaradi odločitve o temelju zahtevka je nerazumljivo; vmesna sodba na zastaranje nima vpliva. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da zastaranje zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstnih stroškov ni nastopilo. Vsak od stroškov, ki jih tožnica uveljavlja, je zapadel v plačilo oz. nastal samostojno. Gre za dodatno škodo, nastalo z nakupom novih zdravil in pripomočkov. Zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstne škode ni prišlo do pretrganja zastaranja naknadno nastalih terjatev. Ob ustrezni skrbnosti bi tožnica zahtevek za to škodo lahko uveljavila v predpisanem triletnem zastaralnem roku. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi morala vložiti enormno število vlog, saj ni nujno, da bi vsak strošek uveljavljala s svojo vlogo. Pritožba tožeče stranke zoper (delno) zavrnitev zahtevka za to obliko materialne škode je zavrnjena (353. čl. ZPP). V 80. do 84. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je pojasnjeno, da tožničina terjatev iz tega naslova znaša 520,55 EUR, in v katerem delu je terjatev zastarana. Poleg 520,55 EUR odškodnine je tožena stranka zaradi zamude pri plačilu dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 166,51 EUR (vsota stroškov 93,92 EUR, 9.80 EUR, 5,53 EUR, 30,84 EUR, 3,78 EUR, 2,36 EUR, 10,14 EUR in 10,14 EUR)5 za čas od 11.7.2003 dalje in od zneska 354,04 EUR (vsota stroškov 210,01 EUR, 19,66 EUR, 7,70 EUR, 38,76 EUR, 40,61 EUR, 28,76 EUR in 8,54 EUR) od 24.1.2015 dalje. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe, je razvidno, da tožničina terjatev iz naslova prikrajšanja zaradi nakupa zdravil in pripomočkov na dan 25.10.2016 znaša 810,36 EUR.

17. Enako velja za odškodnino zaradi stroškov oskrbe v zdravilišču. Le-to je tožnica uveljavljala s tožbo in z vlogo z dne 23.1.2015. Pravilna je v 85. do 89. točki prvostopenjske sodbe vsebovana argumentacija, da je zahtevek za odškodnino v zvezi z zdravljenjem v zdravilišču, ki ga je tožnica uveljavljala z vlogo z dne 23.1.2015, utemeljen le za stroške, ki so nastali v zadnjih treh letih pred uveljavljanjem zahtevka; terjatev ostale, s to vlogo uveljavljane odškodnine, je zaradi zastaranja prenehala. Gre za dodatno škodo, nastalo z novim obiskom zdravilišč. Zaradi materialnega prikrajšanja, ki je nastalo s plačilom oskrbe v zdravilišču, je tožnica upravičena do plačila 582,21 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 132,95 EUR od 11.7.2003 dalje in od zneska 449,26 od 24.1.2015 dalje. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe je razvidno, da tožničina terjatev iz naslova prikrajšanja zaradi zdravljenja v zdraviliščih na dan 25.10.2016 znaša 837,06 EUR.

18. Tožničino prikrajšanje na materialnem področju zaradi opravljenih prevozov v zdravstvene ustanove znaša 6.545,30 EUR. Tudi stroške prevozov je tožnica uveljavljala v več vlogah. S tožbo v višini 2.423,47 EUR. Z vlogo z dne 3.9.3015 v višini 199,80 EUR. Prikrajšanje zaradi stroškov prevozov, ki jih je tožnica uveljavljala z vlogo z dne 23.1.2015, je utemeljeno zgolj za obdobje treh let pred uveljavljanjem, odškodninska terjatev za pred tem nastalo škodo pa je zaradi zastaranja prenehala. Gre za dodatno škodo, nastalo zaradi dodatnih prevozov v zdravstvene ustanove. V kakšnem obsegu je utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi stroškov prevozov, uveljavljan v tožbi in vlogah z dne 23.1.2015 ter 3.9.2015, je pojasnjeno v 91. do 97. točki prvostopenjske sodbe. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe je razvidno, da tožničina terjatev iz naslova prikrajšanja zaradi prevozov v zdravstvene ustanove na dan 25.10.2016 znaša 10.608,32 EUR.

19. Terjatev odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka pa ni (niti delno) zastarana, saj jo je tožnica uveljavljala s tožbo. Do vložitve tožbe zapadlo prikrajšanje je zahtevala v fiksnih zneskih, v bodoče nastalo prikrajšanje pa v obliki rente. Z vlogo z dne 23.1.2015 je tožnica opravila izračun prikrajšanja zaradi izgube na dohodku za čas do konca leta 2014. Sodišče prve stopnje je izračunalo, da je tožnica zaradi izgubljenega zaslužka (razlika med dohodki, ki jih je prejemala in tistimi, ki bi jih prejela, če bi delala) v času od julija 2002 do decembra 2014 prikrajšana za 64.040,44 EUR. Tožnica je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti: od s tožbo uveljavljanega zneska (1.030,87 EUR oz. 247.038,00 SIT) od 11.7.2003 dalje, od kasneje nastalega prikrajšanja zaradi izgube na zaslužku pa od plačilne zamude dalje (v obračunu upoštevano od 15.12. za letni znesek prikrajšanja). Sodišče prve stopnje je odškodnino za to škodo argumentiralo v 99. do 106. točki obrazložitve sodbe. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe je razvidno, da tožničina terjatev iz naslova prikrajšanja zaradi izgube na zaslužku za čas od škodnega dogodka do decembra 2014 na dan 25.10.2016 znaša 106.238,87 EUR.

20. Ker bodo tožničini dohodki tudi v bodoče manjši od tistih, ki bi jih prejemala, če bi delala, je utemeljen tudi zahtevek za plačilo rente v višini 238,00 EUR mesečno od 1.1.2015 dalje. Do 25.10.2016 je v plačilo zapadlo 22 obrokov rente. Tožena stranka pa od vsakega obroka dolguje tudi zamudne obresti in sicer od 15. dne v mesecu. Obveznost iz naslova rente, izračunana na dan 25.10.2016, znaša 5.615,70 EUR, kar je razvidno iz priloženega obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe. Rento za čas od novembra 2016 do junija 2017 je drugo tožena stranka plačala (listinski dokazi B 106 do B113). Tožena stranka je rento dolžna plačevati tudi v bodoče (od 1.7.2017 dalje). Sodišče prve stopnje je ta del odločitve argumentiralo v 107. do 109. točki obrazložitve.

21. Škodo zaradi izgradnje dvigala, nadstreška in kopalnice, je tožnica uveljavljala šele z vlogo z dne 23.1.2015 (10.092,23 EUR, 895,73 EUR in 2.277,99 EUR). Kolikor so ti stroški nastali več kot tri leta pred uveljavljanjem, je zahtevek za plačilo odškodnine zastaral. Dvigalo je bilo zgrajeno več kot tri leta pred uveljavljanjem odškodnine, zato je terjatev odškodnine zaradi stroškov njegove izgradnje, zastarala. Zahtevek za odškodnino zaradi prilagoditve kopalnice je utemeljen do višine 1.948,40 EUR, kolikor so stroški adaptacije nastali v zadnjih treh letih pred uveljavljanjem. Nadstrešek je bil zgrajen v zadnjih treh letih pred uveljavljanjem odškodnine, zato je tožnica upravičena do povrnitve prikrajšanja, ki ga je utrpela zaradi njegove izgradnje (895,73 EUR). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je utemeljen od 23.1.2015 (vložitve zahtevka), ker je bila tožena stranka šele tedaj pozvana, da plača odškodnino za to škodo. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del te sodbe je razvidno, da tožničina terjatev iz naslova prikrajšanja zaradi izgradnje kopalnice in nadstreška na dan 25.10.2016 znaša 3.245,24 EUR.

22. Na dan 25.10.2016 zapadla odškodnina za materialno škodo torej znaša: 810,36 EUR (zdravila in pripomočki), 837,06 EUR (zdravilišča), 10.608,32 EUR (potni stroški), 106.238,87 EUR (izgubljeni zaslužek), 5.615,70 EUR (do 25.10.2016 zapadli obroki rente), 3.245,24 EUR (kopalnica in nadstrešek). Upoštevajoč še obveznost iz naslova odškodnine za nematerialno škodo 648.212,84 EUR (15. točka obrazložitve te sodbe), je tožeča stranka upravičena do plačila 775.568,39 EUR. Ker je drugo tožena stranka dne 25.10.2016 na račun te škode že plačala 572.086,58 EUR, je dolžna plačati še 203.481,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2016 dalje. Solidarna plačnica te terjatve do višine 51.703,63 EUR je prvo tožena stranka.

23. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom v pretežni meri uspela, saj je bila glavnino iztoževane terjatve plačana na zaključku postopka, del pa je tožena stranka dolžna še plačati. Glede na to, da je uspela z glavnino zahtevka in je pretežni del stroškov nastal zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Vrednost spora, ki se je v teku postopka večkrat spremenila, utemeljuje odmero odvetniške nagrade od vrednosti 238.000,00 EUR - 2000 točk (Odvetniška tarifa Ur. list 67/2003)). Poleg tožbe je tožeča stranka vložila 22 vlog, od katerih je bilo potrebnih 15 vlog (17.000 točk). Izvedenih je bilo 14 narokov za glavno obravnavo (15.000 točk) v skupnem trajanju 22 ur (2.200 točk), odgovor na pritožbo 2.500 točk (o stroških pritožbenega postopka I Cp 2868/2014 je že odločeno); odgovor na revizijo 2.500,00 točk, pritožba zoper zavrnilni del sodbe 1.875 točk, kratki dopisi stranki in sodišču 500 točk, potni stroški odvetnika za pristope na naroke in obisk stranke 470,00 EUR, 2 % oz. 1 % materialni stroški 98,00 EUR, skupaj 19.651,00 EUR. Toženca sta stroške dolžna povrniti nerazdelno, ker sta tudi za plačilo glavne terjatve nerazdelno odgovorna (tretji odstavek 161. čl. ZPP). Toženca do povrnitve stroškov nista upravičena, ker je nun uspeh v postopku minimalen.

24. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožnica, ki je glavnino pritožbenih razlogov usmerila v višino prisojene odškodnine, je dosegla njeno občutno zvišanje. Zaradi pritožb tožencev rezultat postopka ni bistveno spremenjen, zato je njun uspeh zanemarljiv in do povrnitve stroškov pritožbenega postopka nista upravičena. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v sledeči višini: pritožba zoper zavrnilni del sodbe 1.375 točk, materialni stroški 10,90 EUR, skupaj 642,03 EUR.

1 Da je zahtevek po temelju utemeljen je odločeno z vmesno sodbo z dne 23.7.2014. 2 Prvo tožena stranka je v zamudi s plačilom od 13.11.2002, ko je bila pozvana, da odškodnino plača. Drugo tožena stranka je v zamudi s plačilom od vložitve tožbe dalje, ker pred pravdo ni bila pozvana, da odškodnino plača. 3 Drugo tožena stranka je v zamudi s plačilom od vložitve tožbe, saj pred tem na plačilo odškodnine ni bila pozvana. 4 Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavke 352. čl. Obligacijskega zakonika). 5 Tako je tožeča stranka v tožbi uveljavljane stroške povzela v vlogi z dne 23.1.2015.