Jedro

Ker je bilo v 4. odstavku 94. člena ZNZ izrecno določeno, da ima v drugo enoto začasno napoteni delavec pravico do povračila stroškov v skladu s splošnim aktom ministra, je bilo potrebno glede tega povračila poleg KPND upoštevati tudi veljavni pravilnik ministrstva. Tožena stranka je tožniku v času napotitve na delo na policijsko postajo v drugem kraju poleg brezplačnega prenočišča zagotavljala regresirano prehrano v svojih obratih s posebej prilagojenim režimom obratovanja, zato tožnik ni upravičen do izplačila razlike med izplačanim terenskim dodatkom in dnevnico.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 1.034.650,59 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 225.251 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike med izplačanim terenskim dodatkom in dnevnicami za čas napotitve na delo na Policijsko postajo za varovanje v L. v obdobju med 19.6.1995 in 18.6.1998 izplača 1.034.650 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v času napotitve na delo v L. tožniku sicer zagotovila organizirano prehrano, ki pa ni bila brezplačna, je svojo odločitev oprlo na določbe 3. točke 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND) in razlago teh določb pristojne komisije z dne 31.5.2001, da pomeni organizirana prehrana in prenočišče kot pogoj za plačilo terenskega dodatka v smislu te določbe kolektivne pogodbe brezplačno prehrano in prenočišče. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je KPND v gornji vsebini zavezujoča tudi za toženo stranko, ki pravice do terenskega dodatka in dnevnice tudi v svojem pravilniku ne more ožiti. Hkrati je zavzelo stališče, da pravica tožnika do izplačila dnevnic ne more biti odvisna od predhodnega postopka o njegovi začasni napotitvi na delo na drugo policijsko postajo v drugem kraju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlaga KPND z dne 31.5.2001 ne more veljati za nazaj za obdobje, ko so sodišča enotno razlagala, da je pogoj za izplačilo terenskega dodatka le organizirana, ne pa tudi brezplačna prehrana. Zaradi kasnejše razlage pristojne komisije ne more priti do spremembe sodne prakse za nazaj, saj bi to pomenilo kršitev načel pravne varnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Sodišče je izrecno ugotovilo, da je bilo v vseh treh primerih začasnih napotitev na delo na Policijsko postajo za varovanje v L. v letih 1995, 1996 in 1997 o tožnikovi napotitvi pri toženi stranki odločeno z odločbo (z dne 31.5.1995, 23.5.1996 in 1.12.1997). V izreku navedenih odločb je bilo odločeno tudi o tožnikovi pravici do terenskega dodatka, tako da je bil tožnik že vnaprej obveščen, do kakšnega povračila stroškov bo upravičen in mu je bil terenski dodatek potem tudi dejansko izplačevan. Ob bistveno enakem dejanskem stanju je to sodišče v zadevah VIII Ips 21/2001, VIII Ips 24/2001, VIII Ips 28/2001, VIII Ips 41/2001, VIII Ips 42/2001 in VIII Ips 51/2001 že zavzelo stališče, da delavec ni bil upravičen do naknadnega plačila razlike med terenskim dodatkom in dnevnico. V vseh zadevah se je sklicevalo tudi na določbe Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje določenih povračil in materialnih stroškov, ki je v spornih obdobjih veljal pri toženi stranki.

Neupoštevanje gornjega stališča sicer ne pomeni v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, moralo pa bi ga sodišče upoštevati pri pravni presoji tožnikovega zahtevka.

Glede stvarne veljavnosti Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91-73/03) določa, da velja za državne organe le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, niso z zakonom drugače urejena. V spornem obdobju je za toženo stranko veljal Zakon o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80 - Ur. l. RS, št. 58/93), ki je prenehal veljati šele z uveljavitvijo Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/89) z 18.7.1998. V četrtem odstavku 94. člena je Zakon o notranjih zadevah določal, da ima pooblaščena uradna oseba, ki je začasno napotena na delo v drugo organizacijsko enoto oziroma k drugemu organu, pravico do povrnitve stroškov v skladu z internim aktom, oziroma od novele zakona, objavljene v Ur. l. RS, št. 19/91, v skladu s splošnim aktom republiškega sekretarja oziroma ministra. Zakon o notranjih zadevah je v spornem obdobju glede splošnega urejanja povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo policistov v drugo enoto torej izrecno pooblaščal pristojnega ministra. Glede na to se je sodišče ob presoji tožnikovega zahtevka neutemeljeno oprlo zgolj na določbe navedene kolektivne pogodbe, namesto da bi upoštevalo določbe splošnega akta, na katerega napotuje zakon. KPND tudi sicer izplačila terenskega dodatka ne ureja v celoti, saj ob splošni opredelitvi le tega določa, da se pogoji za izplačilo terenskega dodatka določijo s kolektivno pogodbo dejavnosti ali zavoda (1. odstavek 3. točke 42. člena).

Glede na navedeno zakonsko pooblastilo je v spornem obdobju veljal Pravilnik Ministrstva za notranje zadeve o plačah in drugih prejemkih delavcev z dne 1.8.1994, s spremembami z dne 31.1.1996 in Pravilnik z dne 28.10.1997. Navedena pravilnika sta določala (29. oziroma 36. člen), da je delavec upravičen do terenskega dodatka, kadar je napoten na delo izven sedeža organizacijske enote in kraja stalnega oziroma začasnega bivališča in sta tam organizirana prehrana in prenočišče in če vsakodnevno vračanje v kraj stalnega ali začasnega bivališča ni smotrno. Če sta prehrana in prenočišče organizirana brezplačno sta pravilnika izrecno določala, da terenski dodatek delavcu ne pripada. Hkrati sta oba pravilnika določala (prvi odstavek 31. člena oziroma prvi odstavek 38. člena), da se terenski dodatek in dnevnica izključujeta. V prvotnem besedilu pa je pravilnik z dne 1.8.1994 izrecno določal, da pripada terenski dodatek delavcu, ki je iz svoje enote začasno napoten na delo v drugo enoto (1. alineja 30. člena).

Na podlagi gornjih določb veljavnih pravilnikov tožene stranke je povsem jasno, da je bil terenski dodatek izrecno predviden za primere, ko je tožena stranka začasno napotenim delavcem v drugem kraju zagotovila organizirano, ne pa tudi brezplačne prehrane. Do dnevnic pa bi bil delavec v času napotitve na delo v drugem kraju eventualno upravičen le, če mu tožena stranka ne bi zagotovila niti brezplačne in niti sicer organizirane prehrane.

Ob ugotovitvah, da je tožena stranka tožniku v času napotitve na delo na Policijsko postajo za varovanje v L. izrecno zagotavljala regresirano prehrano v svojih obratih v L. s posebej prilagojenim režimom obratovanja, je sodišče tožniku dosodilo razliko med nižjim izplačilom terenskega dodatka in višjimi zneski dnevnic ob zmotni uporabi materialnega prava. Upoštevaje veljavne določbe ustreznih pravilnikov tožene stranke, ki sta bila izdana na izrecnem zakonskem pooblastilu, je bil tožnik ob gornjih dejanskih ugotovitvah upravičen le do plačila terenskega dodatka. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodišče reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da se tožnikov zahtevek za plačilo razlike do višine dnevnic kot neutemeljen zavrne.

Ker tožnik v sporu ni uspel, je na podlagi določb prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje. Pri tem je sodišče stroške za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, obračunane po veljavni odvetniški tarifi, odmerilo v znesku 133.016 SIT (upoštevaje vrednost predmeta spora v višini 1.516.984 SIT), stroške za vložitev pritožbe in revizije pa v zneskih 41.745 SIT in 50.490 SIT (upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe v višini 1.034.650,59 SIT), torej v skupnem znesku 225.251 SIT.