Jedro

Zmanjševanje dobička ne predstavlja razloga za oprostitev sodne takse, saj je poslovanje subjekta še vedno pozitivno. Prav tako več odhodkov v razmerju do prihodkov v določenem časovnem obdobju, ob vseh ostalih izjemno pozitivnih kazalnikih poslovanja, ki prav tako izkazujejo njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje in jih pritožba niti ne izpodbija, ne more pomeniti, da zato obstaja razlog za oprostitev sodne takse.

Poslabšanje razmer v gospodarstvu kot posledica trenutnega stanja zaradi COVID-19 pandemije ne pomeni razloga, da bo zato nujno tudi poslovanje tožeče stranke šlo tako strmo navzdol, da že sedaj, v tem trenutku, ko je njena taksna obveznost zapadla v plačilo, tega plačila ni zmožna, čeprav so njeni poslovni kazalniki v tem istem trenutku dobri. Vpliv poslabšanja gospodarskih razmer na gospodarske subjekte se namreč presoja individualno in za vsak gospodarski subjekt posebej, zato golo sklicevanje na splošno slabo gospodarsko situacijo na drugačno odločitev nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka) in predlog tožeče stranke za obročno plačilo in odlog plačila sodne takse za redni postopek (II. točka izreka).

2. Zoper sklep v celoti se je pritožila tožeča stranka, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odloči tako, da tožečo stranko v celoti oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v s strani tožeče stranke predloženo letno poročilo tožeče stranke za leto 2020 (A8) ugotovilo, da je tožeča stranka na dan 30. 9. 2020 izkazovala za 299.722,00 EUR dolgoročnih sredstev, dolgoročnih obveznosti ni imela, izkazovala je tudi 3.008.447,00 EUR več kratkoročnih sredstev kot kratkoročnih obveznosti, obračunsko obdobje 1. 10. 2019 do 30. 9. 2020 pa je zaključila s čistim dobičkom v višini 11.677,79 EUR. Nadalje je tudi ugotovilo, da je imela tožeča stranka na svojem transakcijskem računu pozitivno razliko denarnih sredstev v švedskih kronah (SEK) v višini približno 73.712,57 EUR, poleg tega je imela denarna sredstva tudi v EUR, in sicer v višini 99.971,13 EUR.

5. Pritožba tako ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti z navedbo, da je primerne podatke za odločitev potrebno iskati v izkazu poslovnega izida, iz katerega izhaja višek odhodkov nad prihodki iz prodaje, saj znašajo prihodki od prodaje 13.390.207,90 EUR, odhodki pa 13.442.932,72 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka že primorana izvajati zadolževanje in črpanje rezerv in da se že ustvarja izguba dobička. Take navedbe pritožnika ne pomenijo, da je tožeča stranka ustvarila izgubo iz poslovanja, temveč le, da se njen dobiček zmanjšuje. Zmanjševanje dobička pa ne predstavlja razloga za oprostitev sodne takse, saj je poslovanje subjekta še vedno pozitivno. Prav tako več odhodkov v razmerju do prihodkov v določenem časovnem obdobju, ob vseh ostalih izjemno pozitivnih kazalnikih poslovanja, ki prav tako izkazujejo njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje in jih pritožba niti ne izpodbija, ne more pomeniti, da zato obstaja razlog za oprostitev sodne takse.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se pravna oseba oprosti plačila sodne takse (v višini nad 44,00 EUR), če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Slednje pomeni, da bi samo plačilo sodne takse ob že sicer slabem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju ogrozilo dejavnost in s tem obstoj pravne osebe. Pritožbena trditev, da se mora tožeča stranka zadolževati in črpati rezerve pa sama po sebi ne pomeni, da je zato ogrožena njena dejavnost. Predvsem to ne more držati v obravnavanem primeru ob dejstvu izjemno pozitivnem stanju kratkoročnih terjatev in denarnih sredstev na transakcijskem računu.

7. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno ponavljanje pavšalnih in dokazno povsem nepodprtih trditev o spopadanju z negotovostjo na trgu energetike, povzročene zaradi epidemije, o težkem stanju gradbenega sektorja, od katerega je odvisno poslovanje tožeče stranke in dvigu cen materialov, kar naj bi negativno vplivalo na denarni tok (likvidnost) tožeče stranke. Poslabšanje razmer v gospodarstvu kot posledica trenutnega stanja zaradi COVID-19 pandemije namreč ne pomeni razloga, da bo zato nujno tudi poslovanje tožeče stranke šlo tako strmo navzdol, da že sedaj, v tem trenutku, ko je njena taksna obveznost zapadla v plačilo, tega plačila ni zmožna, čeprav so njeni poslovni kazalniki v tem istem trenutku dobri. Vpliv poslabšanja gospodarskih razmer na gospodarske subjekte se namreč presoja individualno in za vsak gospodarski subjekt posebej, zato golo sklicevanje na splošno slabo gospodarsko situacijo na drugačno odločitev, kot jo je z izpodbijanim sklepom sprejelo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča nima nobenega vpliva.

8. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je potrebno v celoti raziskati potencialno ogroženost tožeče stranke upoštevaje realne razmere, s katerimi se sooča tožeča stranka pri svojem poslovanju, ki presegajo le trenutno razpoložljivost sredstev na podlagi javno dostopnih podatkov. Kot izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena istega zakona upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskem računu stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih in ne v neki potencialni prihodnosti. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi storilo. Za izvajanje dodatnih raziskav kot jih predlaga pritožba, sodišče torej nima zakonske podlage, niti za kaj takega glede na splošno določbo o tem, kdaj se taksni zavezanec, ki je pravna oseba, oprosti plačila sodne takse, ni potrebe.

9. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča pa ga pritožba ni uspela izpodbiti, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa pravilna. Prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Ker tudi sodišče druge stopnje ni ugodilo predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, začne rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu VIII Pg 1352/2021 z dne 30. 7. 2021 teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (14.a člen ZST-1).