Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačevanje mesečne denarne rente zaradi bodoče potrebe po tuji negi in pomoči ugodilo do višine 1 ure dnevno oziroma za mesečni znesek 180,00 EUR (30 ur x 6,00 EUR), višji zahtevek iz tega naslova (do vtoževanega mesečnega zneska 540,00 EUR) pa je zavrnilo. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik v zvezi s tem zahtevkom ni podal zadostne trditvene podlage, saj je v tožbi ustrezno navajal, da bo tudi v bodoče potreboval povprečno 3 ure tuje pomoči in nege dnevno, predvsem pri prevozih z avtomobilom, hoji po stopnicah, osebni higieni, oblačenju, pospravljanju, pripravi hrane in drugih gospodinjskih opravilih, skrbi za krn, menjavi medicinskih pripomočkov in drugi zdravstveni negi. Zato je sodišče prve stopnje del zahtevka iz navedenega naslova neutemeljeno zavrnilo, saj tožba glede tega dela zahtevka ni bila nesklepčna. Iz tožbenih navedb je izhajala podlaga za ugoditev celotnemu zahtevku iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožbama tožnika se delno ugodi in se: - izpodbijani del zamudne sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se zahtevku ugodi in se III. točka izreka sodbe na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 1. 2. 2020 dalje plačevati mesečno denarno rento v znesku 540,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti zamudne sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče zapadle rentne obroke pa do 15. dne v mesecu za rento preteklega meseca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega rentnega obroka do plačila.“ - izpodbijani del sklepa delno spremeni, tako da se znesek iz I. točke izreka sklepa zviša na 2.705,84 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 1.386,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 120.985,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, razvidnih iz izreka zamudne sodbe, do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 6.550,00 EUR, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je za obdobje od 1. 2. 2020 dalje naložilo plačevanje mesečne denarne rente v znesku 180,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti zamudne sodbe zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče zapadle obroke pa do 15. dne v mesecu za rento preteklega meseca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (III. točka izreka). V presežku (do vtoževanega mesečnega zneska 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne denarne rente zavrnilo (IV. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo, naj na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca plača stroške postopka v znesku 2.489,37 EUR (I. točka izreka), na transakcijski račun sodišča prve stopnje pa strošek sodne takse v znesku 1.433,36 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela zamudne sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja, da je glede na obseg utrpelih poškodb in primerljive zadeve iz sodne prakse (II Ips 283/2006, II Ips 891/2006, II Ips 269/2009) upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem do vtoževane višine 52.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je poškodba trajna, da je v času zdravljenja prestal celo vrsto nevšečnosti in da ozdravitve ni mogoče pričakovati. Pred nesrečo je bil v obdobju polne življenjske aktivnosti, sedaj pa je nesposoben za kakršnokoli fizično delo. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odmerjena v prenizkem znesku, saj mu glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (II Ips 245/2000, II Ips 283/2006 in II Ips 891/2006) pripada v vtoževanem znesku 80.000,00 EUR. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačevanje denarne rente utemeljen le do višine 180,00 EUR mesečno. Tujo nego in pomoč potrebuje v zatrjevanem obsegu treh ur dnevno, bistvenega izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja pa ni mogoče pričakovati.

3. Tožnik se zoper I. točko izreka sklepa pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne odločitve o glavni stvari stroške postopka odmerilo v prenizkem znesku. S sklicevanjem na zadevo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1049/2018 uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške mediacije pred pritožbenim sodiščem v skupnem znesku 1.709,95 EUR.

4. Zoper ugodilni del zamudne sodbe in zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve 318. člena ZPP, kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva, kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela zamudne sodbe, tako da se zniža prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ter da se zavrneta zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova potrebe po tuji negi in pomoči in za plačevanje mesečne denarne rente iz tega naslova s stroškovno posledico. V pritožbi nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj so bile v primerljivih zadevah iz sodne prakse prisojene odškodnine v razponu med 80 in 115 povprečnih neto plač. Z zatrjevanjem nasprotja med tožnikovimi navedbami glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in vsebino odpustnega pisma Splošne bolnišnice A. uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odpustnega pisma izhaja, da je kirurg plastik 9. 5. 2018 ob pregledu ugotovil, da tožnik povečane bolečnosti ali novih težav ne navaja, glede leve noge pa, da nikjer ni videti, da gre za očitno nekrozo, da tožnik s prsti aktivno giba tako v smeri fleksije kot ekstenzije, da je senzibiliteta v levem stopalu ohranjena, da rana na dorzumu stopala medialno lepo granulira in je v celoti pokrita z granulacijskim tkivom in da prav tako granulira rana nad notranjim maleolom. Nadalje iz odpustnega pisma izhaja, da je žilni kirurg ob pregledu 18. 5. 2018 ugotovil, da se tožnik po njegovih besedah počuti dobro, da nima nobenih bolečin v krnu, da navaja fantomski občutek desnega stopala, vendar brez bolečin, da je krn kompresijsko povit in v večjem delu že zaceljen, da so vse rane čiste, pokrite z granulacijami in brez znakov za infekcijo, ob prevezu 28. 5. 2018 pa je bilo ugotovljeno, da je krn na nogi čist, da Vista na drugi nogi deluje, da v nadaljnji hospitalizaciji ni posebnosti in da je tožnik ves čas kardiocirkularno stabilen, brez nevroloških ali NC izpadov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kršilo načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic. Zadeva Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2009 ni primerljiva obravnavani zadevi. V novejših zadevah iz sodne prakse (VSL II Cp 2858/2015, VSM I Cp 614/2018) je bila tožnikom za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v zneskih od 37.000 EUR do 40.000 EUR, v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 1106/2015 pa so bile dejanske okoliščine v bistvenem drugačne od tistih v obravnavani zadevi. Nasprotuje višini prisojenega zneska za strah, saj je glede na zadevo Pdp 1106/2015 primerna odškodnina vsaj za polovico nižja. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (VSL II Cp 2858/2015, VSL II Cp 1064/2020) prisojena v previsokem znesku. Tožnik bo zaradi svoje mladosti lažje našel zaposlitev, zaradi poškodbe na delovnem mestu pa mu je dolžna zagotoviti poklicno rehabilitacijo s premestitvijo na ustrezno delovno mesto. Upoštevaje zadevo VSL II Cp 2858/2015, v kateri sta bili tožniku amputirani obe nogi, primerna odškodnina iz tega naslova znaša manj kot 62.000,00 EUR. Odškodnina za skaženost je prisojena v previsokem znesku, saj je bila v primerljivih zadevah iz sodne prakse (VSL II Cp 2858/2015, VSM I Cp 614/2018) odmerjena v razponu od 5.000,00 EUR do 12.000,00 EUR. Zadeva VSM I Cp 353/2014 ni primerljiva, saj je šlo za podkolensko amputacijo noge. Zamudna sodna nima ustreznih razlogov glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji negi in pomoči v znesku 21.060,00 EUR. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da je iz tega naslova komu kaj plačal ali da bi se zmanjšalo njegovo premoženje, zato je tožba v tem delu nesklepčna. Podana je kršitev 318. člena ZPP in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapis v odpustnem pismu, da je bil tožnik že manj kot tri tedne po poškodbi brez bolečin ter da je ob odpustu 18. 6. 2018 potreboval le občasne preveze, nasprotuje njegovim trditvam glede potrebe po tuji negi in pomoči. Poleg tega je splošno znano, da odrasel človek za svoje osebne potrebe ne potrebuje več kot 3 ure dnevno in da so pregledi pri zdravnikih v trajanju največ 3 ure le vsakih 7 ali 14 dni. Glede na naravo poškodbe ni verjetno, da ima tožnik težave pri oblačenju in slačenju, težav pri opravljanju vsakodnevnih opravilih pa ni ustrezno konkretiziral. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi tuje nege in pomoči se podvaja z zahtevkom za plačilo odškodnine, ki ga njegovi družinski člani zahtevajo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 23/2020). Nasprotuje višini urne postavke za tujo nego in pomoč. Sodišče prve stopnje je le splošno navedlo, da urno postavko ocenjuje kot ustrezno in običajno, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in kršitev pravice do izjave iz 6. člena EKČP. Ker sta okrevanje in napredek pri mlajših poškodovancih bistveno hitrejša kot pri starejših poškodovancih, je primerna urna postavka bistveno nižja. Nasprotuje višini prisojene denarne rente za bodočo potrebo po tuji negi in pomoči. Tožnik v zvezi s tem zahtevkom ni podal ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje pa utemeljenosti zahtevka ni preizkusilo upoštevaje njegove ostale navedbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker bo tožniku zaradi razvoja protetike prej ko slej omogočeno popolnoma samostojno življenje, tuje nege in pomoči v bodoče ne bo potreboval. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje odločitvi o stroških postopka.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe in sklepa.

6. Pritožbi tožnika sta delno utemeljeni, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, saj so bili po pravilni presoji sodišča prve stopnje za izdajo zamudne sodbe podani vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zamudna sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenega nasprotja in jo je zato mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je v zavrnilnem delu zahtevka za plačevanje mesečne denarne rente zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem delu je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

8. Tožnik je v tožbi navajal, da se je 24. 4. 2018 poškodoval na delovnem mestu pri toženi stranki med opravljanjem dela na orodju za vbrizg plastike. Zatrjeval je objektivno in krivdno odgovornost tožene stranke, kar je utemeljeval z navedbami, da orodje za vbrizg plastike predstavlja nevarno stvar in da tožena stranka ni poskrbela za varnejši način sestavljanja in pritrditve tega orodja, ki se je zato prevrnilo nanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje, da je bila vročitev tožbe toženi stranki v odgovor opravljena pravilno, in da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, izdalo zamudno sodbo. Na podlagi tožbenih navedb je presodilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke in da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter za plačevanje mesečne denarne rente zaradi potrebe po tuji negi in pomoči v pretežnem delu utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo pravilno pravno podlago iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). Zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je ugodilo do višine 50.000,00 EUR od vtoževanih 52.000,00 EUR. Tožnik je v zvezi s to obliko škode navajal, da je v škodnem dogodku utrpel večkratni odprti zlom desne stegnenice z izpostavljenim maščevjem, poškodbo arterije in vene v desni nogi, obsežno globoko rano na desnem stegnu s kasnejšo čezkolensko amputacijo desne noge, večkratni odprti zlom levega gležnja in stopala, obsežno rano na levem gležnju in hudo posttravmatsko stresno motnjo. Med zdravljenjem, ki še vedno traja, je bil večkrat hospitaliziran v SB A. ter v UKC B., prestal je 5 operativnih posegov, imel številne preglede pri zdravnikih specialistih in pri lečečem zdravniku, prestal številne RTG, CT, UZ, MRI in laboratorijske preiskave, daljše obdobje je prejemal antibiotične, antikoagulantske in antiulkusne terapije, jemal analgetike in uporabljal invalidski voziček, odrejeno mu je bilo dolgotrajno prisilno mirovanje in počitek. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da je prvi mesec po poškodbi prestajal izjemno hude telesne bolečine, nato več mesecev zelo hude bolečine, ki so po vsakem operativnem posegu ponovno prešle v izjemno hude bolečine, srednje močne stalne bolečine pa prestaja še danes. Zaradi kompliciranega večkratnega odprtega zloma desne noge s kasnejšo čezkolensko amputacijo trpi telesne bolečine, ki so prisotne že v mirovanju, še posebej izrazite pa so pri vsakem minimalnem gibu s krnom desne noge. Zaradi amputacije desne noge doživlja hude fantomske bolečine, zaradi večkratnih odprtih zlomov leve noge pa trpi telesne bolečine, ki so še posebej izrazite pri vseh gibih in ob prisilni drži leve noge.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje nasprotje med tožnikovimi navedbami in vsebino odpustnega pisma Splošne bolnišnice A. z dne 18. 6. 2018. Na obseg in intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin se neposredno nanašajo kvečjemu zapisi na dan 9. 5. 2018 (da “pacient povečane bolečnosti ali novih težav ne navaja“) in 18. 5. 2018 (da „tožnik pove, da se počuti dobro, nima nobenih bolečin v krnu, navaja fantomski občutek desnega stopala, vendar brez bolečin“, da „je krn kompresijsko povit, v večjem delu že zaceljen“ in da „so vse rane čiste, pokrite z granulacijami, brez znakov za infekcijo“), ki niso v nasprotju s tožbenimi navedbami glede izjemno hudih bolečin v obdobju dveh mesecev po poškodbi. Poleg tega so po tožnikovih navedbah telesne bolečine v izjemno hude (ponovno) prešle po vsakem operativnem posegu, sporni zapisi pa se ne nanašajo na prve dneve po operacijah, ki so bile 24. in 25. aprila ter 4., 24. in 30. maja 2018. Zapisi v odpustnem pismu o tem, da se je tožnik na dva dneva v prvem mesecu po poškodbi počutil dobro, zato ne utemeljujejo pritožbenega uveljavljanja tožene stranke, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Zato so bili za izdajo zamudne sodbe v tem delu izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem pa ni utemeljen.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bistveno odstopa od primerljivih zadev iz sodne prakse. Sicer drži, da zadeva Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2009 z dne 11. 10. 2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po dejanskih okoliščinah ni primerljiva obravnavani zadevi1, vendar je prisojena odškodnina ustrezna tudi upoštevaje zadeve iz sodne prakse, na katere se v pritožbah sklicujeta stranki. V zadevi VSL II Cp 2858/2015 z dne 4. 11. 2015, na katero se sklicuje tožena stranka, je bilo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 39 povprečnih neto plač (kar je enako kot v obravnavani zadevi), v zadevi VSM I Cp 614/2018 z dne 12. 9. 2018 pa je bila tožnici za to obliko škode sicer prisojena odškodnina v višini 35 povprečnih neto plač, vendar se zoper to odločitev ni pritožila. Tožena stranka v pritožbi odstop od sodne prakse neutemeljeno zatrjuje tudi s sklicevanjem na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 1106/2015, češ da je bila tožniku ob hujših poškodbah (amputaciji obeh nog) in nevšečnostih med zdravljenjem prisojena le znatno višja odškodnina, saj je ta znašala 52 povprečnih neto plač, kar je bistveno več kot v obravnavani zadevi. Tudi judikati, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, ne utemeljujejo prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višjem znesku kot je to storilo sodišče prve stopnje. V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 891/2006 z dne 29. 3. 2009 je bilo tožniku za to obliko škode prisojenih 52 povprečnih neto plač odškodnine, vendar je poleg amputacije leve noge utrpel tudi okvaro desnega podlahtnega živca in hujše nevšečnosti med zdravljenjem kot tožnik v obravnavani zadevi. V zadevi II Ips 283/2006 z dne 20. 12. 2007 je bila tožnici sicer prisojena bistveno višja odškodnina kot v obravnavani zadevi (56 povprečnih neto plač), vendar je bila v novejši zadevi II Ips 196/2012, v kateri je tožnica utrpela hujše poškodbe kot tožnik, prisojena le nekoliko višja odškodnina (41 povprečnih neto plač) kot v obravnavani zadevi. Upoštevaje vse navedene zadeve iz sodne prakse, v katerih so bile tožnikom v primerih amputacije nog in pridruženih poškodbah prisojene nižje in višje odškodnine, pritožbeno sodišče odškodnino v višini 39 povprečnih neto plač ocenjuje kot primerno in ustrezno, zato ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki se zavzema za zvišanje prisojene odškodnine niti pritožba tožene stranke, ki zatrjuje, da bi morala biti ta prisojena v nižjem znesku. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova kršilo načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi navedb, da je ob tem, ko se je orodje za vbrizg plastike nenadno in nepričakovano prevrnilo nanj, utrpel intenziven primarni strah, nato pa je prestajal intenziven in dolgotrajen sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki ga prestaja še danes, prisodilo odškodnino za strah v vtoževanem znesku 7.000,00 EUR. Odškodnina v tej višini je ustrezna glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (npr. II Ips 196/2012), zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova. V zvezi s tem se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 1106/2015, češ da je tožnik v tej zadevi utrpel intenzivnejši primaren in sekundaren strah, saj je bila temu ustrezno za strah prisojena bistveno višja odškodnina (10 povprečnih neto plač) kot v obravnavani zadevi (5,5 povprečnih neto plač).

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje višini prisojene odškodnine za skaženost. Tožnik je v zvezi s to obliko škode zatrjeval, da ga huda oblika skaženosti zaradi amputirane desne noge zelo moti, saj je ne more z ničemer prikriti, da vzbuja poglede mimoidočih ljudi, ki strmijo vanj in ga sprašujejo po izvoru poškodbe, pri čemer z žalostjo in občutkom nemoči podoživlja grozne trenutke škodnega dogodka in njegove posledice. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da bo tožnik glede na starost (22 let) in povprečno življenjsko dobo duševne bolečine zaradi skaženosti prestajal še približno 58 let in mu je iz tega naslova prisodilo 14.000,00 EUR odškodnine. Ker odškodnina v tej višini ne odstopa od primerljivih zadev v sodni praksi (npr. II Ips 283/2006, VSM I Cp 353/2014), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. V zadevi VSL II Cp 2858/2015, na katero se v zvezi s tem sklicuje, je bila tožniku prisojena odškodnina v enaki višini kot v obravnavani zadevi (11 povprečnih neto plač), v zadevi VSM I Cp 614/2018 pa je bila tožnica, ki ji je bila v posledici amputacije desne noge in okvare rok prisojena odškodnina za skaženost v višini 5 povprečnih neto plač, v času odločanja bistveno starejša (73 let) kot tožnik v obravnavani zadevi.

14. Tožnik je glede vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zatrjeval, da je odmaknjen od socialnega življenja; da je zaradi čezkolenske amputacije desne noge in hude poškodbe leve noge omejeno gibljiv, nestabilen in ima manjšo telesno moč; da ima težave že pri osnovnih premikih iz ene točke do druge, še izrazitejše pa so že ob minimalnih fizičnih naporih; da ne zmore daljšega stanja na nogah, saj prehodi le par metrov, nato se mora zaradi bolečin ustaviti in odpočiti; da ima težave pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu; da ne zmore teči, čepeti ali klečati, zaradi trajnih hudih poškodb levega gležnja pa ima omejeno gibljivost in manjšo telesno moč leve noge; da je popolnoma odvisen od tuje pomoči pri vseh osnovnih vsakdanjih opravilih; da je omejen pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo prisilno držo leve noge ter skrajne gibe z levo nogo; da je opustil vse športne aktivnosti, s katerimi se je pred poškodbo zelo rad in pogosto ukvarjal; da ne zmore voziti avtomobila; da v posledici utrpelih poškodb ne more več opravljati dela kovinarja; da trpi hude psihične težave, pogosto razmišlja o škodnem dogodku in ga ob vsakršni informaciji o delovnih nesrečah podoživlja; da ponoči slabo spi, se večkrat prebuja in ima nočne more, v katerih podoživlja nesrečo, zato je čez dan utrujen in živčen; da se zadržuje doma in se izogiba druženju z družinskimi člani in prijatelji; da je fizično in mentalno hitro utrudljiv ter da je prisoten upad pozornosti in koncentracije.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz povzetih navedb, in upoštevaje, da bo moral tožnik glede na povprečno življenjsko dobo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prestajati še 58 let, tožbenemu zahtevku iz tega naslova pravilno ugodilo do višine 77.000,00 EUR od vtoževanih 80.000,00 EUR, zato pritožbi obeh strank zoper to odločitev nista utemeljeni. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bo tožnik zaradi svoje mladosti hitro našel novo zaposlitev, oziroma da mu je zaradi poškodbe pri delu dolžna zagotoviti poklicno rehabilitacijo s premestitvijo na drugo ustrezno delovno mesto, saj je (ne)zmožnost za nadaljnje opravljanje dela le ena od številnih okoliščin, ki vplivajo na odmero višine odškodnine iz tega naslova. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da prisojena odškodnina navzgor bistveno odstopa od primerljivih zadev iz sodne prakse. V zadevi VSL II Cp 2858/2015 je bila tožniku ob podobnih dejanskih okoliščinah prisojena odškodnina v enaki višini kot v obravnavani zadevi (60 povprečnih neto plač), v zadevi VSL II Cp 1064/2020 pa je bilo sicer za to obliko škode prisojenih 44 povprečnih neto plač odškodnine, vendar je bil 54‑letni tožnik bistveno starejši od tožnika (22 let). Prisojena odškodnina je primerna tudi upoštevaje zadeve iz sodne prakse, na katere se z zavzemanjem za prisojo višje odškodnine sklicuje tožnik. V zadevi II Ips 891/2006 je bila tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 77 povprečnih neto plač, vendar so bile poleg posledic zaradi amputirane desne noge ugotovljene tudi posledice okvare podlahtnega živca na desni roki (nestabilen in slab prijem), v zadevi II Ips 283/2006 pa je bila pri tožnici v posledici škodnega dogodka ugotovljena 80 % telesna okvara, razvila se je popoškodbena epilepsija, aksiozna motnja in depresija, zato je bila prisojena odškodnina ustrezno višja. Čeprav je bila v podobni zadevi II Ips 245/2000, na katero se v pritožbi prav tako sklicuje tožnik, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v občutno višjem znesku kot v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče glede na primerljive zadeve iz novejše sodne prakse (II Ips 196/2012) odškodnino v višini 60 povprečnih neto plač ocenjuje kot primerno.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 148.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja 116 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Odškodnina v tej višini je pravična in primerna ter ne odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah v novejši sodni praksi2, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v celoti ugodilo zahtevku za plačilo premoženjske škode zaradi potrebe po tuji negi in pomoči v znesku 21.060,00 EUR (3510 ur po urni postavki 6,00 EUR). Zamudna sodba glede te odločitve v 23. točki obrazložitve vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, zato s strani tožene stranke uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovih navedb, da je bil prva dva meseca po odpustu iz bolnišnice pri osnovnih opravilih kot so hoja, osebna higiena in oblačenje, pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih in pri prevozih na zdravniške preglede popolnoma odvisen od pomoči staršev in brata, ki jo je potreboval v trajanju 15 ur na dan, da je nadaljnjih 12 mesecev tujo pomoč pri teh opravilih potreboval v povprečju po 6 ur na dan, nadaljnjih 5 mesecev pa v povprečju 3 ure na dan, pravilno presodilo, da so zadostno substancirane in da so zato podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožbeni očitek tožene stranke glede postopkovnih kršitev v zvezi s tem zato ni utemeljen. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je „v zvezi s to vrsto škode komu kaj plačal ali da se je zmanjšalo njegovo premoženje“. Tožnik je navajal, da so mu potrebno pomoč po poškodbi zagotavljali njegovi družinski člani, kar sodna praksa priznava kot premoženjsko škodo zaradi stroškov za tujo nego in pomoč (VIII Ips 315/2015). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tožnikovim navedbam glede obsega potrebe po tuji negi in pomoči v prvih dveh mesecih po poškodbi. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja zoper zamudno sodbo ni dopusten (drugi odstavek 338. člen ZPP), obseg potrebe oškodovanca po tuji negi in pomoči pa ni splošno znano dejstvo, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede potrebe po tuji negi in pomoči v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, saj se zapisi v odpustnem pismu ne nanašajo na njegovo sposobnost samostojnega opravljanja vsakdanjih opravil, temveč na potek zdravljenja v obdobju, ko je bil hospitaliziran in pomoči družinskih članov še niti ni potreboval. 18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje urni postavki za tujo nego in pomoč. V primeru nege in pomoči, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani, gre za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo, ta cena pa se v sodni praksi giblje med 4,00 EUR do 6,00 EUR. Ker je vrednotenje opravil družinskih članov oteženo, je pri določitvi urne postavke dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP (II Ips 322/2019). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je urno postavko v zatrjevani višini 6,00 EUR s sklicevanjem na sodno prakso ocenilo kot ustrezno, ni arbitrarna in je dovolj obrazložena, da je možen njen preizkus, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično v zvezi s tem nista utemeljena niti pritožbena očitka kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravice do izjave iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

19. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da se tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi potrebe po tuji negi in pomoči prekriva s tožbenim zahtevkom, ki so ga njegovi ožji družinski člani zoper njo vložili pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 23/2020). Gre za odškodninska zahtevka na dveh popolnoma različnih pravnih podlagah, saj gre pri zahtevku tožnika za povrnitev premoženjske škode na podlagi določbe 174. člena OZ, pri zahtevku njegovih družinskih članov pa za povrnitev nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin ob posebno težki invalidnosti tožnika na podlagi določbe 180. člena OZ.

20. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačevanje mesečne denarne rente zaradi bodoče potrebe po tuji negi in pomoči ugodilo do višine 1 ure dnevno oziroma za mesečni znesek 180,00 EUR (30 ur x 6,00 EUR), višji zahtevek iz tega naslova (do vtoževanega mesečnega zneska 540,00 EUR) pa je zavrnilo. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik v zvezi s tem zahtevkom ni podal zadostne trditvene podlage, saj je v tožbi ustrezno navajal, da bo tudi v bodoče potreboval povprečno 3 ure tuje pomoči in nege dnevno, predvsem pri prevozih z avtomobilom, hoji po stopnicah, osebni higieni, oblačenju, pospravljanju, pripravi hrane in drugih gospodinjskih opravilih, skrbi za krn, menjavi medicinskih pripomočkov in drugi zdravstveni negi. Zato je sodišče prve stopnje del zahtevka iz navedenega naslova neutemeljeno zavrnilo, saj tožba glede tega dela zahtevka ni bila nesklepčna. Iz tožbenih navedb je izhajala podlaga za ugoditev celotnemu zahtevku iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in zavrnilni del odločitve v IV. točki izreka zamudne sodbe spremenilo tako, da je zahtevku za plačevanje mesečne rente ugodilo tudi za znesek 360,00 EUR, kar je imelo za posledico, da je odpadla zavrnilna IV. točka izreka, oziroma da je bilo treba na novo oblikovati III. (ugodilno) točko izreka o prisojeni renti v celotni vtoževani višini 540,00 EUR (358. člen ZPP).

21. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) za postopek na prvi stopnji utemeljeno priznalo 2.705,84 EUR stroškov (česar tožena stranka po postavkah OT ne prereka). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je upravičen do povračila stroškov za postopek mediacije pred pritožbenim sodiščem, saj po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne gre za storitev, za katero bi bila njegova pooblaščenka upravičena do posebne nagrade izven okvira že priznanih stroškov postopka (Pdp 309/2020, Pdp 744/2019). Ker tožnik po delni spremembi odločitve ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (5 %), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka v utemeljeno priglašenem znesku 2.705,84 EUR in temu ustrezno delno spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

22. Ker v preostalem delu pritožbi tožnika in v celoti pritožba tožene stranke niso utemeljene, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbama delno uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka skladno s pritožbenim uspehom. Za pritožbo zoper zamudno sodbo je utemeljeno priglasil 625 točk nagrade, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 466,65 EUR, za pritožbo zoper sklep pa 100 točk nagrade, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 74,66 EUR, skupaj 541,31 EUR. Ker je s pritožbama uspel s 50 %, mu je tožena stranka iz tega naslova dolžna povrniti 270,66 EUR. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti tudi 1.500 točk nagrade za odgovor na pritožbo, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 1.116,30 EUR, utemeljeno priglašeni stroški pritožbenega postopka za tožnika pa zato skupno znašajo 1.386,96 EUR.

1 Tožnik je v tej zadevi utrpel zlom leve stegnenice, odlom interkondilične eminence v predelu sklepne površine v kolenu na golenici in udarnino obraza. 2 V zadevi II Ips 196/2012 je bila tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 118 povprečnih neto plač.