Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je vzročno zvezo za utrpelo poškodbo tožnika moč pripisati izključno le sferi delovanja ročnega električnega viličarja ali pa je bil premik viličarja pri povzročitvi škode le eden od členov zaporedja vzrokov in posledic, ter pravilno ugotovilo, da je potrebno celotno vzročno zaporedje, ki je pripeljalo do škodnega dogodka, pripisati slabi organizaciji dela in neupoštevanju varnostnih ukrepov (tožnik bi moral biti za delo z viličarjem usposobljen, imeti bi moral primerne delovne pogoje ter primeren delovni prostor).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (po temelju) utemeljen. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožeči pa naloži v plačilo pravdne stroške. Tožena stranka prereka obstoj pasivne legitimacije, saj škoda, ki jo je v zvezi s poškodbo pri delu utrpel tožnik, po zavarovalni pogodbi ni krita. Do poškodbe je prišlo pri upravljanju z električnim ročnim viličarjem, kar je tožeča priznala kot nesporno, viličar pa je nedvomno samovozni delovni stroj, saj se premika na električni pogon. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je sporni viličar samovozni delovni stroj, za katerega je bilo sklenjeno osnovno avtomobilsko zavarovanje, ki konkretne škode ne krije, saj je tožnik utrpel poškodbo v trenutku, ko je nastopal kot voznik viličarja, zavarovanje voznika za poškodbo pa za ta viličar ni bilo sklenjeno. Sodišče je ugotovilo, da je ugovor tožene, če se nanaša na izključitvene klavzule po 9. točki 3. odstavka 9. člena Splošnih pogojev utemeljen in iz tega zatrjevanega naslova odškodninska odgovornost ni podana. Tožena pa opozarja, da taka pravilna ugotovitev sodišča, da je potrebno uporabiti izključitveno klavzulo ne pomeni, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, marveč, da ni podana njena pasivna legitimacija. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj sklenjeno zavarovanje škode, ki jo je tožniku povzročil samovozni delovni stroj, ko se je le-ta premikal, sploh ne krije. To pomeni, da je v takem primeru škodo dolžan plačati zavarovanec sam, torej tožnikov delodajalec. Tožnikov delodajalec se ni odločil zavarovati rizika nastanka poškodb delavcev, ki nastanejo med tem, ko sami poškodovanci uporabljajo samovozni delovni stroj in zato tudi ni plačal premije, zaradi česar pri tem nastale škode ne krije zavarovalnica, ampak zavarovanec sam. Nepomembno je v konkretni pravdi, kakšno je bilo delovno okolje in morebitne opustitve dolžnega ravnanja tožnikovega delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča, ko je zaključilo, da je sporni ročni električni viličar samovozni delovni stroj, za katerega je bilo sklenjeno osnovno avtomobilsko zavarovanje in da je potrebno uporabiti izključitveno klavzulo po 9. točki 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev SP 04-12 in da iz tega zatrjevanega naslova odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Neutemeljeno pa pritožba nadalje navaja, da bi zaradi izpolnitve vseh pogojev za izključitev kritja po zavarovalni pogodbi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj sklenjeno zavarovanje škode, ki jo je tožniku povzročil samovozni delovni stroj, ko se je premikal, sploh ne krije. Razlogi sodišča prve stopnje vsebujejo tudi odgovor na tozadevne pritožbene trditve. Tožena stranka bi se lahko uspešno sklicevala na izključitvene klavzule in na pasivno legitimacijo, če bi škodo povzročil izključno samo samovozni delovni stroj – v danem primeru sporni viličar. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je vzročno zvezo za utrpelo poškodbo tožnika moč pripisati izključno le sferi delovanja ročnega električnega viličarja ali pa je bil premik viličarja pri povzročitvi škode le eden od členov zaporedja vzrokov in posledic ter pravilno ugotovilo, da je potrebno celotno vzročno zaporedje, ki je pripeljalo do škodnega dogodka pripisati slabi organizaciji dela in neupoštevanju varnostnih ukrepov (tožnik bi moral biti za delo z viličarjem usposobljen, imeti bi moral primerne delovne pogoje ter primeren delovni prostor). V tem delu pa je podana odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca in v posledici tega tudi toženke. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je nepomembno, kakšno je bilo delovno okolje ter opustitve dolžnega ravnanja tožnikovega delodajalca, saj do škodnega dogodka ni prišlo (samo) zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja in se zato tožena ne more uspešno sklicevati na izključitev zavarovalnega jamstva. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).