Jedro

Tožnik je stranka zgolj v tistem delu postopka, ki se nanaša na njegovo razrešitev, ne pa tudi v tistem delu postopka, ki se nanaša na imenovanje novega skrbnika. Zato je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Centra za socialno delo Domžale kot organa prve stopnje z dne 22. 9. 2014 je bilo odločeno, da se tožnik razreši dolžnosti stalnega skrbnika za A.A. (1. točka izreka). Za novega stalnega skrbnika A.A. se imenuje organ prve stopnje, ki bo opravljal dolžnosti stalnega skrbnika po uradni dolžnosti. Za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika bo direktorica organa prve stopnje pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (2. točka izreka). Naloge skrbnika so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let, v skladu z določili drugega odstavka 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012; skrbnik tudi zastopa A.A. pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki (3. točka izreka). Iz 4. točke izreka pa izhaja, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (4. točka izreka). Odločba je v 1. točki izreka postala pravnomočna, zoper 2. točko izreka pa se je poleg A.A. pritožil tudi tožnik.

Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrgel. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev tožbe. Toženka se sklicuje na ZZZDR, ki postopek postavitve skrbnika ureja v členih 216. do 223. Pojasnjuje, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zaradi česar ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika. Druge osebe pa nimajo položaja stranke. Nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ z odločbo 17. 7. 2013 tožnika imenoval za skrbnika A.A. Tožnik je organu prve stopnje 29. 5. 2014 posredoval zahtevek za svojo razrešitev. Na podlagi tožnikovega zahtevka je organ prve stopnje na podlagi 199. člena ZZZDR uvedel postopek za razrešitev tožnika kot skrbnika. Po izvedenem postopku je izdal odločbo 22. 9. 2014. Po povedanem je tožnik stranka zgolj v tistem delu postopka, ki se nanaša na njegovo razrešitev (1. točka izreka odločbe organa prve stopnje z dne 22. 9. 2014), ni pa tožnik stranka v tistem delu postopka, ki se nanaša na imenovanje novega skrbnika A.A. (2. točka izreka odločbe organa prve stopnje z dne 22. 9. 2014). Zato se tožnikova pritožba zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrže. Tožnik se ne strinja z odločitvijo toženke o zavrženju njegove pritožbe. Navaja, da mu je že z vročitvijo odločbe prvostopenjskega organa z dne 22. 9. 2014 priznana lastnost stranke postopka in s tem pravica do pritožbe. Zato je bila njegova pritožba nezakonito zavržena.

Toženka je sodišču predlagala, da tožbo zavrne, posebnega vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločitve in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločitve toženke o zavrženju tožnikove pritožbe zoper 2. točko izreka odločbe organa prve stopnje o imenovanju novega stalnega skrbnika A.A. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik razrešen dolžnosti stalnega skrbnika za A.A. (1. točka izreka odločbe organa prve stopnje z dne 22. 9. 2014) ter da je ta odločitev pravnomočna (saj zoper njo ni bila vložena pritožba). Ker s pravnomočnostjo odločitve o razrešitvi tožnik ni več skrbnik A.A., nima položaja stranke v postopku postavitve novega skrbnika A.A. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijana odločitev ni pravilna ter da ima tožnik položaj stranke v postopku postavitve skrbnika A.A. že iz razloga, ker mu je bila vročena odločba prvostopenjskega organa z dne 22. 9. 2014. Pravilno je v izpodbijani odločitvi pojasnjeno, da je tožnik stranka zgolj v tistem delu postopka, ki se nanaša na njegovo razrešitev, ne pa tudi v tistem delu postopka, ki se nanaša na imenovanje novega skrbnika. Zato je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo pravilno zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednji določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).