Jedro

Ustava RS sicer v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena. Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da neutemeljeno ali objestno vlaganje tožb in drugih pravnih sredstev ter zloraba postopkov z namenom škodovati drugi stranki, predstavlja nedopustno ravnanje, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 11.000,00 EUR odškodnine in ji naložilo plačilo 1.064,45 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnica je vložila obsežno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavnih pravic do poštenega sojenja in enakosti pred zakonom. Ponavlja očitke toženi stranki, na katerih je temeljila tožbo, in očita sodišču, da so razlogi izpodbijane sodbe pavšalni, nimajo opore v podatkih spisa in da je samo postavljalo trditve namesto tožene stranke. Moralo bi presojati, ali je tožena stranka sploh imela materialnopravno upravičenje prikazati vtoževane stroške na razdelilniku (obračunu) stroškov in ali je bila upravičena zahtevati njihovo plačilo. Materialnopravno zmotno je štelo, da je odločilno stanje zadeve na dan vložitve odškodninske tožbe. Trditev v zvezi z navajanjem napačnega naslova na predlogih za izvršbo na podlagi verodostojne listine sploh ni povzelo v dejansko podlago sodbe, pač pa izpostavilo dejstvo, da potrdilo o pravnomočnosti izda sodišče in ne stranka, kar je vsakomur jasno. Neutemeljeno je iz obravnave izločilo postopke opr. št. V P 516/2016 in V P 45/2015; spregledalo je bistveno – da je bila nezakonita izvršba opravljena na transakcijski račun tožene stranke (upnika v izvršilnem postopku). Tožena stranka je torej zgolj navidezno terjatve izterjavala kot pooblaščenec etažnih lastnikov. Obrazložitev glede zavrnitve dokaznih predlogov ne izpolnjuje standarda obrazložene odločbe. Sodišče se je izognilo presoji vsebine razmerja med pravdnima strankama, kar je ključno, saj bi dalo odgovor na vprašanje, ali je bilo konkretno ravnanje protipravno oziroma nedopustno. Izrecno je zatrjevala, da toženec etažne lastnike goljufa, saj jim samovoljno za svoj lastni račun dvakrat ali celo večkrat zaračuna ene in iste storitve, kar na razdelilniku prikaže najprej v postavki z generalnim poimenovanjem „storitve na področju upravljanja“ in nato še v posameznih postavkah stroškov. Sodišče ne pojasni, zakaj toženčevo ravnanje, ko v postopkih ni podajal zadostnih trditev, ne izkazuje njegovega namena škoditi tožnici, sploh ob dejstvu, da je ponavljajoče vlagal predloge za ene in iste neutemeljene - dokazano neobstoječe (izmišljene) terjatve. Z opuščanjem dolžnosti podajanja ustreznih trditev v izkaz svojih zahtevkov je toženec zlorabljal svoje procesne pravice. Dejansko stanje je ostalo praktično v celoti neugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo razmerje med pravdnima strankama urejeno s pogodbo o opravljanju storitev, v kateri znesek plačila upravnikovega dela sploh ni določen in je toženec preko razdelilnikov dobesedno izsiljeval plačilo zneskov, ki mu ne pripadajo. Pojem „denarne terjatve v zvezi z upravljanjem oziroma obratovanjem“ si je izmislilo sodišče samo in s tem namesto strank postavljalo trditve ter samo ta pojem štelo za med strankama nesporno in zato priznano dejstvo. Ni upoštevalo okoliščine, da je toženec poklicni upravnik, za katerega veljajo strožja merila skrbnosti. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da zadev, v katerih je toženec podajal odpovedi tožbenemu zahtevku, ne upošteva. Tudi dejstvo, da so bili zahtevki zavrnjeni na trditveni podlagi, ni razbremenilni razlog odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru, pač pa ravno nasprotno. Sodišče je ostalo na nivoju abstraktnosti in ni raziskalo konkretnega ravnanja toženca v konkretni pravni in dejanski situciji. Preštevanje sklepov o izvršbi in navajanje datumov njihove izdaje ne predstavlja pravno pomembne okoliščine za odločitev. Tudi prevzem vsebine splošnega značaja iz določene odločbe ne pomeni raziskanja konkretnih okoliščin primera in konkretnega ravnanja toženca v konkretni pravni in dejanski situaciji. Poudarja, da se je morala deset let braniti, da ni dolžna plačevati izmišljenih terjatev. Izpodbijana sodba posredno daje upravniku možnost, da etažnega lastnika celo življenje nadleguje z izvršbami za terjatve, ki jih samovoljno zaračunava v obračunih stroškov. Umiku tožb je utemeljeno nasprotovala, saj ima interes, da se zadeve pravnomočno zaključijo. Ravnanja toženca kot upravnika sodišče sploh ni presojalo z vidika materialnega prava. Ni se ukvarjalo z vprašanjem zakonitega interesa toženca pri vlaganju izvršb, ki bi ga moralo presojati v sklopu nespornega dejstva, da toženec v številnih pravdah ni znal utemeljiti tožbe, ni znal postaviti sklepčnega zahtevka ali postaviti ustrezne trditvene podlage. Sodba je obremenjena s številnimi relativno bistvenimi kršitvami določb postopka, ki so deloma prerasle v to, da tožnica v postopku ni bila slišana oziroma je sodišče njenim navedbam in dokazom pripisalo drugačno vsebino. Celo v izreku sodbe je zapisana vsebina iz pripravljalne vloge tožene stranke! Tudi stroške je sodišče odmerilo v nasprotju z materialnim pravom. Pravdni stranki sta se namreč na naroku 10. 11. 2015 dogovorili, da bo stroške tega naroka ne glede na izid pravde nosila tožena stranka. Opozarja, da je toženo stranko odvetnica zastopala le na zadnjem naroku.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ustava RS sicer v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena. Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da neutemeljeno ali objestno vlaganje tožb in drugih pravnih sredstev ter zloraba postopkov z namenom škodovati drugi stranki, predstavlja nedopustno ravnanje, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(1)

6. Tožnica zatrjuje, da je tožena stranka zoper njo kontinuirano deset let vlagala predloge za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerimi je brez podlage zahtevala plačilo za storitve upravljanja. Dejstvo je, da ko so izvršilni postopki zaradi podanih ugovorov prešli v pravdne, tožena stranka vtoževanih terjatev ni utemeljila, to pa zato, ker jih ni mogla, saj so izmišljene. Na zlorabo pravice kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka kot upnica v izvršilnih postopkih namenoma navedla naslov, na katerem dolžnica (tožnica) ni živela, s čemer je dosegla, da ni ugovarjala izdanemu sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tožnica je ves čas postopka opozarjala tudi, da je tožena stranka upravnik, to je zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, od katerega se zahteva postrožena skrbnost. 7. Iz povzetih trditev izhaja očitek toženi stranki, da se je posluževala sodnih postopkov z namenom, da bi dosegla plačilo zneskov, do katerih ni upravičena. Tako ravnanje pa je protipravno, saj pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva. Če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja, gre za zlorabo pravice. Zato je, če so podane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), podlaga za dosojo odškodnine.

8. Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje navedb tožeče stranke ni obravnavalo v kontekstu, kot so bile podane, in ni ugotavljalo zatrjevanega dejanskega stanja, čeprav je ob pravilni uporabi materialnega prava relevantno za razsojo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

9. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage pravdnih strank in upoštevajoč prej navedena materialnopravna izhodišča ponovno presoditi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotoviti bo moralo, ali je bila tožena stranka seznanjena, kje dejansko živi tožnica; ali se je oziroma bi se morala tožena stranka, ki je upravnik, zato se od nje zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), zavedati, da v postopkih ne bo uspela, ker so bile vtoževane terjatve očitno neutemeljene; ali je plačilo v rezervni sklad izterjevala zase ali za etažne lastnike. Če bo ugotovilo nepoštenost in zlorabo tožene stranke v postopkih zoper tožnico, bo moralo ugotoviti, ali je tožnici nastala pravno priznana škoda, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim pravdanjem tožene stranke. Število postopkov oziroma čas izpostavljenosti in intenziteta izpostavljenosti tožnice neutemeljenim sodnim postopkom vpliva na višino odškodnine za zatrjevano nepremoženjsko škodo. Zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov mora biti obrazložena; gola navedba, da njihova izvedba ni bila potrebna, ne zadošča. Opozoriti je treba tudi, naj bo sodišče v novem sojenju pozorno na oblikovanje izreka, pri stroškovni odločitvi pa naj upošteva dejstvo, da tožene stranke ni ves čas postopka zastopala odvetnica.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gl. npr. sodbe VS RS II Ips 591/2006, II Ips 542/2008, II Ips 221/2009, II Ips 231/2013.