Jedro

Določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen se ne nanaša samo na prostorsko celovitost v urbanističnem in podobnih pogledih, temveč tudi na prostorsko celovitost poslovnih prostorov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in družbenoekonomski razvoj občine je dne 17.5.1994 izdal delno odločbo, s katero je zavrnil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo z vrnitvijo poslovnih prostorov, vpisanih pri vl. št. 18, v zgradbi, stoječi na parc. št. 167, ki se sestojijo iz treh gostinskih sob, gostilniškega stranišča v pritličju ter vinske kleti, ki ima vhod iz hodnika. Tožnik je proti navedeni delni odločbi vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, zavrnila. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik zahteva vračilo poslovnih prostorov, ki se nahajajo v enonadstropni hiši, stoječi na parc. št. 167. Iz odločbe Sveta Komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine LRS v Ljubljani z dne 22.11.1961 je razvidno, da hiša ni bila podržavljena, pač pa so bile v njej podržavljene tri gostilniške sobe v skupni izmeri 86 m2 in gostilniško stranišče, vse v pritličju, ter kletni prostor. Podržavljeni poslovni prostori so bili kasneje prenešeni na pravnega prednika zavezanca, prostore v pritličju, ki niso bili podržavljeni, pa je pravni prednik zavezanca kupil. V pritličju so bile izvedene nekatere prezidave, tako da so podržavljeni gostinski sobi in točilnica ter večji del kasneje kupljenih prostorov v pritličju preurejeni in povezani v funkcionalno celoto, ki služi gostinski dejavnosti. Iz v postopku pridobljenih cenitev je razvidno, da po podržavljenju kupljeni prostori sedaj v naravi predstavljajo kuhinjo, shrambo, sanitarije, vežo, predprostor, stopnišče, vetrolov ter plinsko postajo in merijo 111,50 m2. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovim stališčem, da je te - ob nacionalizaciji izločene prostore - potrebno obravnavati kot pritikline ali pomožne prostore glavne stvari, to je gostilniških sob in točilnice. Takšna obravnava ob nacionalizaciji izločenih poslovnih prostorov namreč po njenem mnenju ni mogoča, ker ob podržavljenju niso delili usode glavne stvari, pač pa so imeli svojo pravno usodo. Zahtevanih podržavljenih prostorov po mnenju tožene stranke ni mogoče vrniti iz razloga 4. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen), saj sami zase zaradi njihove povezanosti s preostalim delom pritličja, ne bi mogli služiti svojemu namenu. Enako velja glede preostalega dela pritličja, ki ni bil podržavljen. Po oceni tožene stranke bi bil z vrnitvijo podržavljenih prostorov namen izrabe pritličja navedene stavbe bistveno okrnjen. Na odločitev zato ne more vplivati razmerje med vrednostjo podržavljenega in vrednostjo preostalega dela pritličja, ki sicer znaša po cenitvi 109.886,00 SIT v korist podržavljenega dela stavbe.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Meni namreč, da določbe 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče uporabiti za primere, kot je tožnikov, saj določba ureja le varovanje prostora in primere, ko naj bi se posamezna nepremičnina vračala, pa je del širšega kompleksa z določenim namenom uporabe oziroma funkcijo (na primer turistično naselje ali zdravilišče), oziroma ima glede na svojo funkcijo v kompleksu pomen bistvene sestavine prostora (na primer smučišča), ali pa se nahaja med nepremičninami podjetja oziroma druge pravne osebe. Tudi sicer mora biti okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora bistvena, kar pa se ugotavlja v odvisnosti od vrste prostorskega kompleksa ali od namena, ki mu nepremičnina služi, pri čemer pa ni pomembno, ali bi njena vrnitev imela kakšne gospodarske oziroma druge ekonomske posledice za upravljalca nepremičnine. V spornem primeru ne bi šlo za bistveno okrnitev, saj bi se pretežni del nerazdružene nepremičnine prenesel v last upravičenke, preostali del, ki bi bil sicer res neuporaben za gostinsko dejavnost, pa bi se lahko uporabil za kakšne druge obrtne dejavnosti. Sicer pa je tožnik ves čas upravnega postopka zavezancu ponujal odkup teh preostalih prostorov. Tožnik še pojasnjuje, da je denacionalizacijska upravičenka te prostore prodala pravnemu predniku zavezanca na njegovo prošnjo, da bi lahko nadaljeval gostinsko dejavnost. Vrnitev podržavljenih prostorov bi manj ovirala namen izrabe prostorov, kot če vse skupaj "dobi nazaj" zavezanec, ki je v procesu lastninjenja, v katerem si največji delež lasti ravno njegov sedanji direktor. Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da razmerje med vrednostjo podržavljenega dela prostorov in vrednostjo prostorov, ki so bili kasneje prodani zavezancu, ni pravno pomembno, ter pripominja, da je tožena stranka ob prvotnem odločanju v sporni upravni zadevi (ko je pritožbi upravičenke ugodila) zavzela o tem ravno nasprotno stališče. Zaradi navedenega tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v stvari samo odloči tako, da se podržavljeni prostori vrnejo v last in posest upravičenki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi vrnitev podržavljenih prostorov ukinila njeno dejavnost v tem objektu, ki je zanjo življenjskega pomena. Zato si je prizadevala, da bi prišlo do poravnave, kar pa je tožnik kategorično zavračal. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora glede dejanskih okoliščin, na katere je oprta odločitev tožene stranke in so navedene v izpodbijani odločbi. Spor je le glede vprašanja, ali je bila določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se z vrnitvijo bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, v sporni upravni zadevi pravilno uporabljena. Tožnik meni, da je navedeno določbo mogoče uporabiti le, kadar bi šlo za poseg v širši prostorski kompleks, ne pa tudi, kadar gre za poseg v prostorsko celoto, nahajajočo se znotraj posameznega objekta. Toda takšna razlaga navedene zakonske določbe po mnenju sodišča ni sprejemljiva, saj se "namen izrabe prostora in nepremičnin" ne nanaša samo na prostorsko celovitost v urbanističnem ali podobnih pogledih, kot jih v tožbi navaja tožnik, temveč tudi na prostorsko celovitost poslovnih prostorov. Tudi poslovni prostori imajo namreč glede na svojo zasnovo, razporeditev in medsebojno funkcionalno povezanost lahko svoj posebni namen. V spornem primeru so namenjeni opravljanju gostinske dejavnosti. Po presoji sodišča je tak namen izrabe poslovnih prostorov pravno relevanten v smislu navedene določbe ZDen, saj je smisel 19. člena ZDen ravno v tem, da se z vračanjem nepremičnin (za nepremičnine pa je po ZDen šteti tudi poslovne prostore, prim. 30. člen ZDen) ne posega v določene dejavnosti (2. točka 1. odstavka) ali ne povzroča nesorazmernih stroškov s prenašanjem dejavnosti v druge prostore (1. točka 1. odstavka) oziroma, da ne povzroča nesmotrnih posegov v prostorske komplekse ali v obstoječo izrabo prostorov oziroma nepremičnin.

Tožena stranka je torej sporno zakonsko določbo uporabila v izpodbijani odločbi pravilno, zato tožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Ker je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe odločilna le pravilna uporaba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, na odločitev sodišča, da tožbo zavrne, ostale tožbene navedbe oziroma ugovori niso mogli vplivati.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.