Jedro

Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa sveta toženke o imenovanju A. A. za predsednika uprave toženke z dne 13. 7. 2023, o katerem je bil tožnik obveščen z obvestilom neizbranim kandidatom o imenovanju predsednika uprave javnega zavoda toženke z dne 24. 7. 2023, ter zahtevek na razveljavitev sklepa sveta toženke o imenovanju B. B. in C. C. za člana uprave toženke z dne 19. 7. 2023, o katerih je bil tožnik obveščen z obvestilom neizbranim kandidatom o imenovanju članov uprave javnega zavoda toženke z dne 24. 7. 2023 (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.145,55 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper tako odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Izpodbija odločitev sodišča, ki je zavrnilo njegove tožbene navedbe glede zatrjevanih nezakonitosti, ki so imele vpliv na odločitev o izbiri kandidata. Izpostavlja, da razpis ni določil področja dela, za katerega so predsednik uprave oziroma člana uprave zadolženi, temveč je svet toženke v razpisu zgolj prepisal pogoje za imenovanje članov uprave, kot so določeni v tretjem odstavku 21. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije (ZRTVS-1; Ur. l. RS, št. 96/2005 s spremembami in dopolnitvami), zaradi česar ni mogoče preveriti izpolnjevanja pogoja iz 4. točke razpisnih pogojev "najmanj deset let delovnih izkušenj s področja, za katerega so zadolženi". Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da toženka ni imela zakonske podlage niti podlage v internem aktu toženke, da določi področja, za katera bodo zadolženi člani uprave, saj se za toženko in imenovanje njenega direktorja (uprave) uporablja tudi Zakon o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami in dopolnitvami). Iz zakonske dikcije "najmanj deset let delovnih izkušenj s področja, za katerega so zadolženi" je po prepričanju tožnika jasno razvidno, da morajo biti delovna področja članov in predsednika uprave predhodno določeni, sicer izpolnjevanja tega pogoja ni mogoče preveriti; pooblastilo svetu za tako določitev pa izhaja iz 16. člena ZRTVS-1. V kolikor pogoji niso določeni, se tak vsebinsko nenapolnjen pogoj šteje kot nezapisan, s čimer se nezakonito razširi nabor oseb, ki lahko take pogoje izpolnjujejo, do česar je po prepričanju tožnika v obravnavani zadevi tudi prišlo. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo materialno pravo, da je naloga sveta toženke, da čimbolj razširi nabor možnih kandidatov. Strinja se s stališčem sodišča, da bi lahko razpis določal, da so vsi člani uprave zadolženi za vsa področja dela uprave iz 22. člena ZRTVS-1, vendar pa bi to moralo biti v razpisu jasno in nedvoumno določeno (pa ni bilo). Zaradi očitane pomanjkljivosti razpis po prepričanju tožnika ni mogel pripeljati do pravilne in zakonite odločitve, zato ga je treba v celoti razveljaviti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj v 14. točki sodišče navede, da se v odsotnosti določitve področij delovanja upoštevajo področja delovanja iz 1. in 3. člena ZRTVS-1, kar omogoča presojo izkušenj posameznega kandidata, v 24. točki obrazložitve pa zapiše, da se kot ta pogoj razume deset let (katerihkoli) delovnih izkušenj. Ob tem opozarja, da kandidat B. B. v času imenovanja ni imel enega dneva delovnih izkušenj pri toženki niti pri delodajalcu, ki bi opravljal enako ali primerljivo dejavnost kot toženka. Izpostavlja tudi problematičnost vezanosti delovnih izkušenj na področje dela toženke iz 1. in 3. člena ZRTVS-1, ki natančno določata obseg javne službe toženke, kakršne ne opravlja noben drug subjekt v Sloveniji, s čimer se nabor kandidatov za člana uprave razširi na vse zaposlene pri toženki z več kot deset let delovne dobe, hkrati pa izključi vse ostale osebe, ki teh izkušenj ne morejo izkazati. Izpostavlja sodno prakso, v skladu s katero ima razpisni organ pravico določiti tudi strožje oziroma dodatne pogoje, kot izhajajo iz zakona. Izbrani kandidat za predsednika uprave A. A. ni izpolnjeval dodatnega pogoja za predsednika uprave, da mora imeti vsaj pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih v večjih sistemih z najmanj 100 zaposlenimi. V zvezi s tem pogojem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sodbo oprlo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ob tem je povsem prezrlo tožnikovo navedbo, da statut toženke natančno določa vodilne in vodstvene delavce, pri čemer je vodja centra D. vodstveni in ne vodilni delavec. Sicer pa A. A. ne izpolnjuje niti prvega dela pogoja za predsednika uprave (deset let delovnih izkušenj s področja, za katerega so zadolženi - s področja delovanja uprave). Razpisna komisija ni imela pooblastila sveta za opravljanje katerihkoli dejanj v postopku, pa jih je kljub temu opravljala in so imela vpliv na odločitev o izbiri kandidata. Nasprotni ugotovitvi sodišča prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpostavlja pravna stališča, zavzeta v podobni zadevi v postopku na prvi stopnji. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe tožnika, ki jih prereka ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju se sodišče druge stopnje opredeljuje le do odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Tožnik uveljavlja pravno varstvo kot neizbran kandidat za predsednika in člana uprave toženke na podlagi prvega odstavka 36. člena ZZ, z očitkom, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, kakor tudi, da izbrani kandidat za predsednika uprave in izbrana kandidata za člana uprave ne izpolnjujejo v razpisu določenih pogojev. Tako uveljavlja celoten nabor kršitev, (zgolj) iz naslova katerih se lahko v skladu s 36. členom ZZ sodno presoja zakonitost izbire direktorja zavoda, v konkretnem primeru predsednika in članov uprave toženke.

7.Skladno s prvim odstavkom 16. člena ZRTVS-1, ki je veljal v času razpisa, ima pristojnost za imenovanje in razrešitev uprave toženke Svet RTV Slovenija (v nadaljevanju svet), ki je dne 9. 6. 2023 objavil javni razpis za predsednika in dva člana uprave toženke. V navedenem razpisu so navedeni pogoji za imenovanje članov uprave, ki se po vsebini povsem ujemajo s pogoji za imenovanje članov uprave, določenimi v tretjem odstavku 21. člena ZRTVS-1. Tožnik kot spornega izpostavlja pogoj iz 4. točke razpisa: "najmanj deset let delovnih izkušenj s področja, za katerega so zadolženi, od tega mora imeti predsednik uprave vsaj pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih v večjih sistemih z najmanj 100 zaposlenimi". Opozarja, da razpis ni določil področja dela, za katerega so predsednik uprave oziroma člana uprave zadolženi. Neutemeljena je pritožbena graja, da se zaradi njegove nedoločenosti izpolnjevanja tega pogoja ne da preizkusiti. Pri tem že tožnik sam ponuja rešitev, da se nedoločen pogoj šteje za nezapisanega. Bojazen tožnika, da bi se zaradi takega nedoločenega pogoja nezakonito razširil nabor oseb, ki lahko ta pogoj izpolnjujejo, je neutemeljena, saj končno izbiro med kandidati, tudi če jih je večje število, opravi svet toženke (9. točka prvega odstavka 16. člena ZRTVS-1), katerega naloga je izbor najustreznejšega kandidata (kandidatov) za vodenje tega javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena (1. člen ZRTVS-1). Čeprav bi toženka v javnem razpisu lahko določila določnejše pogoje za imenovanje predsednika in članov uprave, kot izpostavlja tožnik, je (nesporno) dejstvo, da jih v obravnavani zadevi bolj konkretno ni določila. Sicer pa ji tega ne nalaga ne ZRTVS-1, ne Statut toženke, še manj pa ZZ, na katerega se sklicuje tožnik, saj ta v 35. členu le na splošno določa način izvedbe razpisa za direktorja zavoda (objava v sredstvih javnega obveščanja; v razpisu določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati; čas, za katerega bo izbrani kandidat imenovan; rok, do katerega se sprejemajo prijave kandidatov (ne manj kot 8 dni) in rok, v katerem bodo prijavljeni kandidati obveščeni o izbiri (ne več kot 30 dni od dneva objave razpisa)).

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka v obravnavani zadevi tudi pravilno ugotovilo, da pri toženki uprava (predsednik in njena člana) nimajo razdeljenega področja dela, temveč delujejo kot kolektivni organ, kar nenazadnje izhaja tudi iz 22. člena ZRTVS-1, ki določa pristojnosti uprave kot celote. Da je kolektivno izvrševanje pristojnosti uprave izpeljano tudi v praksi, tako da posamezni člani nimajo določenega področja, temveč kot kolektivni organ odločajo z glasovanjem o vseh zadevah, se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi izvedenih osebnih dokazov (zaslišanja takratnega predsednika uprave A. A. in člana uprave C. C.). Takih dejanskih zaključkov tožnik niti ne graja. V zvezi s pritožbenim priznavanjem, da bi sicer razpis lahko določal, da so vsi člani uprave zadolženi za vsa področja dela uprave iz 22. člena ZRTVS-1, vendar pa bi to moralo biti v razpisu jasno in nedvoumno določeno, kar pa ni bilo, sodišče druge stopnje kot bolj logično sprejemljivo in pravilno sprejema nasprotno stališče sodišča prve stopnje, da se glede na to, da področje, za katero so člani uprave zadolženi, ni posebej določeno, šteje, da so vsi zadolženi za celotno področje delovanja toženke, kot to izhaja iz 1. in 3. člena ZRTVS-1. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilnega sprejema tudi prvostopni sklep, da je toženka razpisne pogoje za imenovanje članov uprave opredelila v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZRTVS-1 pravilno in zakonito ter s tem ni kršila za izvedbo razpisa določenega postopka. S takim ravnanjem, ko je toženka omogočila prijavo več kandidatom, kot če bi bila področja delovanja določena, toženka tudi ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidatov, saj je bil izmed tistih, ki so razpisne pogoje izpolnjevali, še vedno opravljen izbor, kar pa je v pristojnosti sveta toženke (9. točka prvega odstavka 16. člena ZRTVS-1). Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o nalogi sveta toženke, da čimbolj razširi nabor možnih kandidatov. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj preverilo, ali je bil s strani toženke oziroma njenega sveta kršen za izvedbo razpisa za predsednika in člana uprave določen postopek (36. člen ZZ) ter utemeljen sklep o zakonitosti in pravilnosti tega postopka. Za vpliv na obseg nabora možnih kandidatov (v smislu zmanjšanja le‑tega in diskreditacije vseh protikandidatov) se zavzema tožnik in ne toženka.

9.Neutemeljena je tudi smiselna pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb v smislu nasprotij v obrazložitvi izpodbijane sodbe (konkretno njene 14. in 24. točke), ko sodišče prve stopnje po eni strani navede, da se v odsotnosti določitve področij delovanja upoštevajo področja delovanja toženke iz 1. in 3. člena ZRTVS-1, nato pa se v 24. točki obrazložitve zadovolji z desetimi leti katerihkoli delovnih izkušenj, torej ne glede na področje delovanja. Tak pritožbeni očitek je neutemeljen in protispisen. Sodišče prve stopnje namreč od zavzetega stališča, da je za izpolnitev pogoja iz 4. točke tretjega odstavka 21. člena ZRTVS-1 relevantno področje delovanja toženke, kot je to opredeljeno v 1. in 3. členu ZRTVS-1, ni odstopilo niti v grajani 24. točki obrazložitve, v kateri je odgovarjalo na tožnikov očitek, da izbrana člana uprave C. C. in B. B. ne izpolnjujeta pogojev za člana uprave. Tožnik je navedeni očitek v postopku na prvi stopnji izrecno utemeljeval zgolj s tem, da razpis ni določal področja dela, za katerega je zadolžen posamezni član uprave, zaradi česar navedenega pogoja naj ne bi bilo mogoče izpolniti. Da je tak pomislek neutemeljen, je bilo podrobno obrazloženo že zgoraj, pri čemer je tako stališče pravilno zavzelo že sodišče prve stopnje. Zavzelo je pravilno stališče, da se pri izpolnjevanju navedenega pogoja, torej v okviru 10 let delovnih izkušenj s področja delovanja toženke, upoštevajo vse izkušnje s področja delovanja toženke (torej drugje, vendar na enakem področju, kot deluje toženka) in izkušnje, pridobljene z delom pri toženki. Zato se kot neutemeljen pokaže v pritožbi izražen pomislek o problematičnosti vezanosti delovnih izkušenj na področje dela toženke, s čimer naj bi se izključilo ostale osebe, ki niso zaposlene pri toženki (s tem tožnik tudi prihaja sam s seboj v nasprotje, saj ga je predhodno, kot obrazloženo zgoraj, skrbel preširok nabor možnih kandidatov, s povzetimi pritožbenimi navedbami pa nasprotno opozarja na njihovo izključevanje). Pritožbeno polemiziranje tožnika, kako bi bila bolj logično določena delovna področja delovanja članov uprave (glede na področje delovanja uprave toženke in ne s področjem delovanja toženke), je neutemeljeno, saj je določitev razpisnih pogojev v okviru zakonskih omejitev v pristojnosti sveta toženke (9. točka prvega odstavka 16. člena ZRTVS-1) in nanje posamezni (nesojeni) kandidat ne more imeti nobenega vpliva. Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji očitek neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke razpisa pri izbranih članih uprave izrecno utemeljil zgolj na argumentu neopredeljenosti in nedoločenosti navedenega razpisnega pogoja, drugih trditev glede neizpolnjevanja pogojev izbranih kandidatov za člana uprave pa ni podal, je sodišče prve stopnje ob že zgoraj obrazloženi pravilni zavrnitvi navedenega tožnikovega argumenta sprejelo utemeljen zaključek o izpolnjevanju pogojev za člana uprave pri obeh izbranih kandidatih. Tožnikove navedbe, ki šele v pritožbi kandidatu B. B. odrekajo deset let delovnih izkušenj na področju delovanja toženke, so zato nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.V zvezi s kršitvijo za izvedbo razpisa določenega postopka, ki je imela vpliv na odločitev o izbiri kandidata, tožnik ponavlja, da razpisna komisija ni imela pooblastila sveta za opravljanje katerihkoli dejanj v postopku, vendar jih je kljub temu opravljala, ta pa so imela vpliv na odločitev o izbiri kandidata. Očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je svet toženke v sklepu, sprejetem na prvi izredni seji sveta toženke (priloga A7), razpisno komisijo, ki jo je imenoval na tej seji izmed članov sveta, pooblastil za opravljanje posameznih dejanj v postopku (pregled prispelih vlog, določitev terminov razgovorov s kandidati in opravo razgovorov). Glede na ugotovljene okoliščine, da je bila vsa dokumentacija predhodno na voljo vsem članom sveta, ki so bili lahko tudi navzoči na razgovorih s kandidati, ter da je vsebinsko presojo, sklep o izpolnjevanju pogojev in glasovanje o kandidatih opravil svet, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so odločitev o izbiri kandidatov sprejeli člani sveta toženke in ne razpisna komisija. Slednja je bila z opravo zgoraj opisanih nalog, za katere je bila s strani sveta pooblaščena, le v pomoč svetu oziroma njegovim članom pri sprejemu njihove odločitve, ni pa imela neposrednega vpliva na odločitev o izbiri kandidatov, ki so jo sprejeli člani sveta. Pravilnosti takega zaključka (podrobneje obrazloženega v prvostopni sodbi - točke 19 do 20 obrazložitve) ne more omajati pritožbeno sklicevanje na drugačna stališča, zavzeta v drugi zadevi v postopku na prvi stopnji.

11.Slediti tudi ni mogoče drugemu sklopu argumentov za zatrjevano nezakonitost izbora predsednika uprave po 36. členu ZZ (da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev). Na pritožbeno vztrajanje pri nedoločenosti razpisnega pogoja iz 4. točke razpisa (deset let delovnih izkušenj s področja, za katerega so zadolženi) tudi pri predsedniku uprave je bilo podrobno odgovorjeno že zgoraj. Ni mogoče slediti niti pritožbenim očitkom, da izbrani kandidat za predsednika uprave A. A. ni izpolnjeval dodatnega pogoja za predsednika uprave, da mora imeti vsaj pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih v večjih sistemih z najmanj 100 zaposlenimi. Že sodišče prve stopnje je na take očitke tožnika izčrpno in obrazloženo odgovorilo (točke 21 do 23 obrazložitve). Zato je neutemeljena smiselna pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, da naj bi sodišče prve stopnje tovrstne navedbe (da statut toženke natančno določa vodilne in vodstvene delavce, pri čemer je vodja centra D. vodstveni in ne vodilni delavec) povsem prezrlo. Sodišče druge stopnje v celoti kot pravilne sprejema zavzeta stališča in argumente sodišča prve stopnje, ki je pri presoji izpolnjenosti pogoja pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih utemeljeno izhajalo iz opredelitve vodilnega delavca v zakonskih določbah (74. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) ter glede na ugotovljeno dejansko stanje (več kot 8 let delovnih izkušenj kot vodja programsko produkcijske enote toženke centra D.) pravilno zaključilo, da je izbrani kandidat za predsednika uprave A. A. ta pogoj tudi izpolnjeval. Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec). Pritožbeno vztrajanje pri takem ločevanju, zaradi česar naj izbrani kandidat za predsednika uprave ne bi izpolnjeval pogoja pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih, je po vsem obrazloženem neutemeljeno.

12.Ker tako niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki po načelu uspeha povrniti vse utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Le-ti, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), kar skupaj z materialnimi stroški (7,5 točk) glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z davkom na dodano vrednost pa 279,99 EUR, kar mora tožnik toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1VDSS Pdp 694/2022 z dne 28. 2. 2023.

2Delovno in socialno sodišče v Ljubljani I Pd 269/2022 z dne 13. 6. 2023.