Jedro

Upravnosodna praksa je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, v kateri je sodišče razlogovalo, da so ob podržavljenju imela pravni status stavbnih zemljišč le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-15/2010/3 z dne 21. 9. 2010 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju: SOD) ter odpravilo delno odločbo Upravne enote Grosuplje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) z dne 9. 12. 2009 in samo odločilo, da tožeči stranki kot upravičenki pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 13.188,27 DEM oziroma 6.743,05 EUR za podržavljene nepremičnine, del parcele št. 1191 v izmeri 63 m2, del parcele št. 39/1 v izmeri 5.597 m2, del parcele št. 268 v izmeri 640 m2, del parcele št. 269 v izmeri 818 m2, del parcele št. 271 v izmeri 75 m2, vse k.o. ... ter del parcele št. 139 v izmeri 516 m2, k.o. … Za navedene nepremičnine je bila z odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 12. 2009 tožeči stranki priznana odškodnina v obveznicah SOD v višini 154.617,41 DEM. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe uvodoma ugotavlja, da sta sporna čas podržavljenja predmetnih zemljišč ter namembnost zemljišč v času podržavljenja, posledično pa višina odškodnine za ta zemljišča. Navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da so bila z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosuplju z dne 30. 3. 1946 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji razlaščena vsa zemljiška posestva v lasti tožeče stranke ter odločeno, katere nepremičnine se ji pustijo v lasti (tudi del parcele št. 39/1 v izmeri 0,3696 ha). S pozneje izdanimi odločbami pa je bila odločba o podržavljenju dopolnjena z navedbo zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov o nepremičninah, ki se smatrajo za razlaščene, spremenili pa so se tudi podatki o nepremičninah, ki so ostale tožeči stranki kot upravičenki v lasti. Tako izhaja iz odločbe z dne 5. 1. 1948. Ta odločba je bila sicer razveljavljena z odločbo z dne 6. 6. 1953, in sicer kot iz navedene odločbe izhaja, iz razloga, ker je bilo v lasti tožeče stranke puščeno več obdelovalnih zemljišč, kot je dovoljeval zakon, in iz razloga, ker tožeča stranka kot razlaščenka ni prijavila vseh nepremičnin, ki so bile v njeni lasti. Na podlagi odločbe z dne 6. 6. 1953, s katero je bila zadeva vrnjena pristojnemu organu v ponovno odločanje, je bila izdana odločba z dne 23. 2. 1954. Vendar je ob povedanem za čas podržavljenja po presoji drugostopenjskega organa treba šteti leto 1946 ter je po njegovi presoji prvostopenjski organ nepravilno zaključeval, da so bile nepremičnine podržavljene šele v letu 1954, kot je uveljavljala tudi tožeča stranka. Drugostopenjski organ dalje navaja, da je SOD že v postopku na prvi stopnji nasprotovala vrednotenju (delov) parcel št. 39/1 in 1191/1, obe k.o. ... kot nezazidanih komunalno opremljenih stavbnih zemljišč, kot jih je vrednotil prvostopenjski organ ter pri tem štel za leto podržavljenja leto 1954, opiral pa se je tudi na dopisa Elektro Ljubljana in JPK Grosuplje o komunalni opremljenosti zemljišč v času podržavljenja. Prvostopenjski organ se je pri tem skliceval tudi na svojo delno odločbo o denacionalizaciji z dne 14. 9. 2009, s katero je že odločil o odškodnini v obveznicah SOD za gospodarsko poslopje, svinjake in svinjsko kuhinjo, lesene šupe in kozolca, ki so ob podržavljenju stali na parceli št. 39/1, kar naj bi dokazovalo, da je bilo na parceli mogoče graditi že ob podržavljenju. Drugostopenjski organ dalje navaja, da je iz dokumentov zadeve (potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja z dne 1. 6. 1992) razvidna katastrska kultura predmetnih zemljišč v letu 1947, in sicer je bila parcela št. 39/1 travnik 2 v izmeri 9.806 m2, parcela št. 1192 pa travnik 2 v izmeri 101 m2. Po uradnih podatkih katastra sta navedeni parceli ob podržavljenju tako kmetijsko zemljišče (travnik), kar ni sporno. Tudi ni sporno, da je prvostopenjski organ ugotavljal obstoj planskih aktov za navedeno območje ter ugotovil, da se urbanistični dokumenti (planski akti) prvič pojavijo leta 1967 ter da v času podržavljenja za to območje niso obstajali plani stanovanjske in komunalne gradnje. Predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, pa tudi ni spremenil namembnosti zemljišča (Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji). Zemljišče parcela št. 1191 ob podržavljenju ni bilo pozidano, na parceli št. 39/1 pa so po ugotovitvah prvostopenjskega postopka stali objekti, ki so bili prav tako podržavljeni in kasneje porušeni, zanje pa je bila že določena odškodnina z odločbo z dne 14. 9. 2009. Iz navedene odločbe in cenitvenega poročila z dne 2. 3. 2009 je razvidno, da je bila v vrednosti teh objektov v skladu z določbami Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) zajeta tudi vrednost pripadajočega pozidanega zemljišča, z izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 12. 2009 pa je bila določena odškodnina za nezazidani del parcele št. 39/1. Iz dokumentov zadeve je dalje razvidno, da je bila gradnja šolskega poslopja na območju predmetnih parcel dovoljena šele v letu 1953, to pa je po podržavljenju. V skladu z navedenim je zemljišče, ki se vrača v denacionalizaciji, treba šteti po presoji drugostopenjskega organa za kmetijsko zemljišče ter kot takemu v skladu z 2. odstavkom 44. člena ZDen tudi ugotoviti vrednost ter na tej podlagi zanj določiti odškodnino.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe pravil postopka, kršitve materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je zavezanka SOD izpodbijala odločbo prvostopenjskega organa le zaradi nasprotovanja vrednotenju nepremičnin, delov parcel št. 39/1 in 1191 kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč. Drugostopenjski organ pa je odpravil prvostopenjsko odločbo v celoti, in ne le v delu, v katerem je bila s pritožbo izpodbijana, s čemer je presegel meje pritožbenega odločanja ter kršil 1. odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar ima po njenem mnenju za posledico nezakonitost odločbe drugostopenjskega organa. Dalje navaja, da je zavezanka v pritožbi navajala glede parcel št. 39/1 in 1191, da v času podržavljenja v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje nista bili predvideni za gradnjo, da nameravana gradnja na teh zemljiščih ni mogla vplivati oziroma spremeniti samega statusa zemljišča ter da sta bili dejansko podržavljeni leta 1948, medtem ko so bile vse aktivnosti v zvezi z graditvijo šole na parcel št. 39/1 šele v letu 1953, ko je bila odobrena lokacija nove šole, ki sega tudi na navedeni zemljišči. Tudi s tem, ko je svojo odločitev drugostopenjski organ opiral na zaključek, da so bile predmetne nepremičnine podržavljene že v letu 1946, je po mnenju tožeče stranke prekoračil meje pritožbene presoje, ki jih postavlja 2. odstavek 247. člena ZUP, kar je prav tako razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane drugostopenjske odločbe. Tožeča stranka je v postopku zagovarjala in utemeljevala stališče, da je za čas podržavljenja treba šteti leto 1954, saj je bila predhodno izdana odločba iz leta 1948 v letu 1953 razveljavljena in so tako vse pravne posledice razlastitvene odločbe iz leta 1948 prenehale, tako pravno stanje pa je obstajalo do leta 1954, ko je bila ponovno izdana odločba o razlastitvi. Takemu pravnemu naziranju je sledil drugostopenjski organ v svoji odločbi z dne 21. 3. 2005, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji parcele št. 142 k.o. …. Poleg tega pa je prvostopenjski organ v mnogih drugih izdanih delnih odločbah v istem postopku denacionalizacije zavzel stališče, da je potrebno za temelj podržavljenja šteti odločbo o razlastitvi iz leta 1954 (na primer delna odločba z dne 14. 9. 2009, delna odločba z dne 7. 2. 2008 in druge), te odločbe pa niso bile izpodbijane, tudi ne s strani SOD. Po povedanem sta se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ do letnice podržavljenja premoženja tožeči stranki že opredelila. Povsem novo stališče drugostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, po katerem naj bi se za leto podržavljenja štelo leto 1946, je zato za tožečo stranko presenečenje in predstavlja novoto ter popoln odmik od dosedanjih stališč upravnih organov. S tem je kršeno načelo kontradiktornosti postopka, kajti tožeči stranki je z izdajo odločbe presenečenja de facto odvzeta pravica do izjave in (vsebinskega, ne le formalnega) sodelovanja v postopku. Takšno neenotno stališče med udeležence postopka vnaša zmedo in pravno negotovost, kar je v nasprotju z ustavno varovanim načelom pravne države. Tudi iz tega razloga je zato izpodbijano odločbe po mnenju tožeče stranke treba odpraviti. Tožeča stranka še navaja, da se je do letnice podržavljenja opredelilo tudi že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 8. 9. 2010, in sicer da je za letnico podržavljenja predmetne nepremičnine treba šteti leto 1954. Stališče drugostopenjskega organa, da je za temelj podržavljenja treba šteti odločbo o podržavljenju iz leta 1946, pa je nepravilno tudi zato, ker ta odločba ni vsebovala seznama podržavljenih nepremičnin, ni bila določna ter se je ni dalo izvršiti z vknjižbo v zemljiško knjigo, saj so bila z njo podržavljena "vsa zemljiška posestva". Poleg tega tožeča stranka navaja, da v izpodbijani odločbi obravnavane nepremičnine ne predstavljajo "zemljiškega posestva", saj gre za zemljišča, ki so se že v času podržavljenja nahajala v neposredni bližini cerkve v naselju ... in so bile delno tedaj že pozidana; zemljiško posestvo tožeče stranke so predstavljala zemljišča na popolnoma drugi lokaciji, in sicer na tako imenovanem "farovškem hribu", ki s predmetnimi obravnavanimi zemljišči nimajo nikakršne zveze. Drugostopenjski organ, ki je za leto podržavljenja štel leto 1946, te okoliščine ni ugotovil oziroma razjasnil, pa tudi ne, ali je bila tožeča stranka v letu 1946 sploh lastnica nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Ker dejstev o tem izpodbijana odločba ne vsebuje, je neobrazložena ter se je ne da preizkusiti, zaradi česar je pravica do pravnega sredstva zoper tako odločbo zgolj navidezna. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da je predmetna zemljišča treba vrednotiti kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, kar je utemeljeno tudi glede na to, da so bile predmetne nepremičnine pred podržavljenjem opremljene z nizkonapetostnim električnim vodom, ter so imele neposreden dostop do javne ceste oziroma poti; da je bil pri parceli št. 39/1 že leta 1948 zaznamovan odpis dela te parcele z zaznambo "Državna osnovna šola v Šmarju"; da je iz odločbe upravnega organa iz leta 1954 razvidna gradnja šolskega poslopja na podržavljeni nepremičnini; da so bile podržavljene nepremičnine v času podržavljenja že pozidane, objekti pa so bili kasneje porušeni in je upravičenka zanje že prejela odškodnino z odločbo z dne 7. 2. 2008; da je iz odločbe z dne 12. 2. 1953 razvidna namera dograditve šolskega poslopja in igrišč za potrebe šole tudi na podržavljene nepremičnine ter da je pozidanost podržavljenih nepremičnin v času pred podržavljenjem razvidna iz podatkov zemljiške knjige. Vse navedene okoliščine so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji ter potrjujejo, da so bile predmetne nepremičnine v času podržavljenja bodisi že pozidane, bodisi namenjene pozidavi, namen pozidave pa je iz tedaj izdanih odločb takratnih upravnih organov razviden, in sicer da so bile podržavljene zaradi gradnje šolskega poslopja skupaj z igrišči. Dejanska namembnost obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja (to je v letu 1954) je s tem očitno izkazana, kakor je ugotovil tudi sodni izvedenec A.A. Tožeča stranka se sklicuje še na judikat Vrhovnega sodišča RS, in sicer sodbo opr. št. II Ips 250/2006, iz stališča katere ob razlagi a cotrario izhaja, da bi predlagatelji uspeli z vrednotenjem razlaščenih zemljišč kot stavbnih, če bi dokazali, da so bila ta predvidena za gradnjo. Tožeča stranka meni, da dejstva, ki jih je navedla, potrjujejo, da sta bili predmetni nepremičnini v času podržavljenja namenjeni za gradnjo, zaradi česar ju je potrebno vrednotiti v skladu z Navodilom kot komunalno opremljeni nezazidani stavbni zemljišči. Takšnega zaključka ne more omajati morebitno pomanjkanje formalnih prostorskih aktov za čas podržavljenja, saj je znano, da so se ohranili le redki, pa tudi sicer jih tedanje prostorsko planiranje ni zahtevalo v sedaj poznani obliki. Da pomanjkanje formalnega akta o opredelitvi namembnosti ne more biti razlog za vrnitve ustreznega odškodninskega zahtevka upravičenke, pa izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 744/96 z dne 24. 5. 2000. Upravni organ, ki odloča o višini odškodnine, je dolžan ugotavljati dejanske možnosti za izvajanje gradnje na posameznem zemljišču v času nacionalizacije ter v primeru, da ovir za gradnjo na tem zemljišču ni (bilo) in v kolikor je tudi sicer zemljišče ustrezalo pogojem komunalno opremljenih zemljišč, je zemljišče potrebno vrednotiti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tožeča stranka še dodaja, da je bila ureditev, po kateri je bilo mogoče kot stavbna zemljišča vrednotiti le tista zemljišča, ki so bila v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča (določba 1. in 2. odstavka 11. člena Navodila), odpravljena z odločbo Ustavnega sodišča RS. Dodaja, da drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da je izrek prvostopenjske odločbe nejasen in nedoločen, zaradi česar naj bi moral odločbo odpraviti v celoti ter odločiti sam, čeprav svojega takega stališča ne obrazloži, kar je že samo po sebi kršitev pravil postopka, vendar pa se tožeča stranka s takim zaključkom kot neutemeljenim tudi ne strinja, saj meni, da je izrek prvostopenjske odločbe jasen in določen. V dokazne namene se tožeča stranka sklicuje na listine spisne dokumentacije ter v tožbi navedene dokumente ter predlaga tudi ogled na kraju samem. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov in opravljeni glavni obravnavi odločbo drugostopenjskega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom posredovalo v odgovor SOD, ki pa ga ta ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku po odpravi prvostopenjske delne odločbe z dne 9. 12. 2009 za podržavljeni parc. št. 39/1-del in 1191-del, obe k.o. ..., določil odškodnino pravilno ter po pravilno vodenem postopku.

Po presoji sodišča tožeča stranka sicer neutemeljeno ugovarja, da je drugostopenjski organ s tem, ko je na pritožbo SOD, ki naj bi ugovarjala kot nepravilnemu le vrednotenju parcel št. 39/1 in 1191, obe k.o. ..., odpravil odločbo prvostopenjskega organa v celoti, kršil pravila postopka. SOD je namreč kljub ugovoru nepravilne določitve odškodnine le za parceli št. 39/1 in 1191 zaradi enotnosti izreka izpodbijala prvostopenjsko odločbo v celoti; zaradi enotnosti izreka pa je drugostopenjski organ tudi mogel odpraviti to odločbo le v celoti.

Sodišče se s tožečo stranko tudi ne strinja, da bi drugostopenjski organ ob pritožbenih navedbah SOD o tem, da ni mogoče kot časa podržavljenja upoštevati odločbe iz leta 1953, s katero je bila nadomeščena odločba iz leta 1948, z ugotovitvijo dejanskega stanja glede časa podržavljenja drugače (l. 1946), prekoračil meje pritožbene presoje (1. odstavek 242. člena ZUP/86). Vendar pa se sodišče ob tem s tožečo stranko strinja, da je drugostopenjski organ kršil pravila postopka, s tem ko tožeči stranki pred odločitvijo v zadevi o tem pravno relevantnem dejstvu, kot ga je sam ugotovil, namreč da so bile predmetne parcele podržavljene z odločbo z dne 30. 3. 1946, ni dal možnosti izjave (8. člen ZUP/86). Kršitev je bistvena ter je po presoji sodišča mogla vplivati na odločitev v zadevi. To zlasti ob tem, ko iz spisne dokumentacije, na katero se je drugostopenjski organ pri odločanju opiral, ne izhaja, da bi bilo v prvostopenjskem postopku ugotavljano oziroma dana možnost tožeči stranki, da predloži dokaze o tem, ali je bilo območje predmetnih nepremičnin predvideno za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, izdanih na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931. Prvostopenjski organ je namreč glede na spisno dokumentacijo opravil poizvedbe o urbanistični in regulacijski zasnovi naselja ... le za leto 1954, iz odgovora občine z dne 23. 10. 2009 pa bi izhajalo, da je ta ugotavljala, ali obstajajo taki dokumenti, izdani v novi Jugoslaviji. Poleg tega iz dopisov komunalnih organizacij ne izhaja, da bi v letu 1946 predmetno območje ne bilo komunalno opremljeno z elektriko in vodo v smislu Navodila, kar (že) bi izključevalo vrednotenje predmetnih zemljišč kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč.

Sodišče pa se s tožečo stranko ne strinja, da bi odločba Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem št. 718/46 z dne 30. 3. 1946 ne mogla šteti za akt podržavljenja (in glede na to leto 1946 ne kot čas podržavljenja). Iz navedene odločbe jasno izhaja, da se na podlagi določb tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list LRS, št. 396/62 z dne 19. 12. 1945) smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, ki so last cerkve, župne nadarbine, podružnic in mežnarije župnije Šmarje – Sap; odločba pa tudi navaja razlaščene nepremičnine po vl. št. (med drugim navaja vl. št. 63 in 223 k.o. ...) in skupno površino za vsako vl. št. (za vl. št. 63 in 223 navaja skupno površino 21,6695 ha) ter prav tako, katera zemljišča se tej pustijo v lasti (med drugim pri vl. št. 223 del parc. št. 39/1 v izmeri 0,3696 ha). Iz odločbe št. 15/48 iz leta 1948 pa izhaja, da se z njo popravlja odločba iz l. 1946 (in glede katerih nepremičnin, ter iz katerih razlogov) oziroma da se z njo dopolnjujejo zemljiškoknjižni in katastrski podatki glede z odločbo z dne 30. 3. 1946 razlaščenih zemljišč. Tudi zemljiškoknjižni vpisi podržavljenja se sklicujejo najprej na odločbo iz l. 1946, v zvezi z odločbo iz l. 1948. Odločba iz l. 1948 pa je bila po njeni razveljavitvi tudi zgolj le nadomeščena z odločbo z dne 23. 2. 1954. Glede na to je protispisna tožbena navedba, da so bila z odločbo iz l. 1946 podržavljena „vsa zemljiška posestva“, ne da bi ta navajala razlaščene nepremičnine ter da se je iz tega razloga ni dalo izvršiti v zemljiški knjigi, zaradi česar naj bi ne mogla šteti kot akt podržavljenja. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da naj bi parc. št. 1191 in 39/1 ne šteli med „vsa zemljiška posestva“, kot naj bi razlaščena zemljišča opredeljevala odločba iz l. 1946; odločba iz l. 1946 namreč razlaščena zemljišča opredeljuje po njihovih zemljiškoknjižnih podatkih in površinah.

Pravno nepomembno je ob tem, če je bilo v posameznih delnih odločbah, izdanih v tem denacionalizacijskem postopku, kot leto podržavljenja upoštevano leto 1954, in da teh odločb zavezanec ni izpodbijal oziroma da se je tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 8. 9. 2010 opredelilo, da je leto podržavljenja 1954; na ugotovitve dejstev v navedenih postopkih namreč upravni organ v postopku odločanja o predmetnih nepremičninah ni vezan (ne gre za predhodno vprašanje), nasprotno, pravilno je dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje.

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vrednotenje podržavljenih zemljišč kot stavbnih, pa sodišče še dodaja, da je upravnosodna praksa sledila odločbi Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, v kateri je Ustavno sodišče razlogovalo, da so ob podržavljenju imela pravni status stavbnih zemljišč le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Glede na to se tožeča stranka brez podlage sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, s katero sta bili odpravljeni določbi 1. in 2. odstavka 11. člena Navodila. To pa pomeni, da bo v ponovnem postopku tožeča stranka mogla doseči drugačno vrednotenje parc. št. 39/1 in 1191, ne kot kmetijskih, pač pa kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, le v primeru, če bo predložila dokumente o tem, da so bila ta zemljišča že v času podržavljenja opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje (in ne zgolj, da je bilo na posameznem zemljišču dovoljeno graditi po posebnem dovoljenju), in če bo ugotovljeno, da so bili tedaj izpolnjeni pogoji glede komunalne opremljenosti, kot jih določa Navodilo v 11. členu. Tako stališče je to sodišče dosledno zastopalo v svoji dosedanji upravnosodni praksi, zato ne sprejema kot utemeljenega sklicevanja tožeče stranke na sodbi VS RS opr. št. U 744/1996 z dne 24. 5. 2000 in II Ips 250/2006 z dne 12. 7. 2007. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) ter izpodbijano odločbo organa druge stopnje odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo temu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).